Podedovane družinske travme
Izgubljene in najdene travme
Dobro znana značilnost travme je nezmožnost ubesediti, kaj se nam je zgodilo. Ne samo, da izgubimo besede, vpliva tudi na naš spomin. Med travmatičnim dogodkom so moteni naši miselni procesi, zato se nam zdi, da posamezni spomini ne spadajo več k izvirnemu dogodku. Delci spomina v obliki razdrobljenih podob, telesnih občutkov in besed se shranjujejo v našem nezavednem. Aktivira jih lahko kar koli, kar le rahlo spominja na izvirno izkušnjo. Ko se sprožijo, se zdi, kot bi nas prestavilo v preteklost, in v vsakdanjem življenju poustvarjamo vidike izvirne travme. Nezavedno se lahko na nekatere osebe, dogodke ali okoliščine odzovemo na star, znan način, ki odmeva iz preteklosti.
Sigmund Freud je ta vzorec prepoznal že pred več kot sto leti. Poustvarjanje travme ali “prisila ponavljanja”, kot je to imenoval Freud, je način, kako nezavedno poskuša poustvariti, kar je ostalo nerazrešeno, da lahko pridemo do pravega zaključka. Ta nezavedna potreba po ponovnem doživljanju preteklih dogodkov je lahko eden od mehanizmov, s katerimi družine ponavljajo nerazrešene travme v naslednjih generacijah.
Freudov sodobnik Carl Jung je bil prav tako prepričan, da tisto, kar je shranjeno v nezavednem, ne izgine, ampak ponovno privre na dan kot usoda ali srečno naključje. Po njegovem mnenju vse, kar se dogaja nezavedno, doživljamo kot usodo.
Z drugimi besedami, verjetno je, da bomo naše nezavedne vzorce ponavljali, dokler jim ne dovolimo priti na dan in jih ozavestimo.
Jung in Freud sta se strinjala, da se vse, česar ne zmoremo predelati, shrani v našem nezavednem in ne izgine samo po sebi. Opazovala sta, kako se delci zavestno ali nezavedno potlačenih življenjskih izkušenj odražajo v besedah, gestah in vedenju njunih pacientov. V naslednjih desetletjih so terapevti pozorno spremljali, kadar se je pacientom zareklo, njihove vzorce nesreč ali podobe, ki so jih sanjali, saj je vse to nakazovalo na dele življenj pacientov, ki jih ti niso zmogli ubesediti ali ozavestiti.
Nedavni napredek v tehnologiji medicinskih naprav je raziskovalcem omogočil prepoznavati funkcije možganov in telesa, ki med dogodki začnejo delovati napačno ali pa sploh ne delujejo več. Bessel van der Kolk je nizozemski psihiater, znan po svojih raziskavah posttravmatskega stresa. Pojasnjuje, da se med travmatičnim dogodkom izključita center za govor in medialni prefrontalni korteks, del možganov, s katerim se zavedamo sedanjega trenutka. Opisuje nemo grozo travme, v kateri nam zmanjka besed, kar se pogosto zgodi.
Nepričakovana družinska dediščina
Deček lahko podeduje dedkove dolge noge in deklica materin nos, Jesse pa je podedoval stričev strah pred tem, da se več ne bo prebudil. Gretchen je v svoji depresiji nosila izkušnjo holokavsta, ki jo je doživela njena družina. Vsak od njiju je v sebi nosil delce travme, ki je bila prevelika, da bi se lahko razrešila v eni generaciji.
Kadar naši družinski člani doživijo neznosno travmo ali trpijo zaradi hude krivde ali žalosti, so lahko ta občutja zanje preveč, zato jih ne zmorejo obvladati ali razrešiti. To je v človeški naravi: kadar je bolečina prehuda, se ji želimo izogniti. Vendar pa z zadrževanjem občutij prav tako nevede zaviramo potreben proces zdravljenja, s katerim nam lahko naravno odleže.
Včasih se bolečina potuhne, dokler ne najde načina, na katerega se lahko izrazi ali razreši. To se lahko zgodi šele v naslednjih generacijah in se kaže v obliki simptomov, ki jih je težko pojasniti. Pri Jesseju sta mraz in mrzlica, ki se ju ni mogel znebiti, nastopila šele, ko je dopolnil starost, pri kateri je zmrznil njegov stric Colin. Gretchen je v sebi nosila babičin strah in obup ter samomorilska nagnjenja, že odkar pomni. Ta občutja so postala tako prepletena z njo, da nihče ni nikoli pomislil, da morda ne izvirajo iz nje. Naša družba trenutno ne zagotavlja veliko možnosti ljudem, kot sta Jesse in Gretchen, ki v sebi nosijo ostanke podedovane družinske travme. Če se obrnejo na zdravnika, psihologa ali psihiatra, prejmejo zdravila ali terapijo ali kombinacijo obojega. Čeprav te metode lahko do neke mere pomagajo, pa ne omogočajo dokončne razrešitve.
Vsi v svoji družini nimamo tako velikih travm kot Gretchen ali Jesse. Vendar pa lahko dogodki, kot so smrt starša ali dojenčka, oddaja otroka, izguba doma ali celo izguba materine pozornosti, povzročijo, da se v družini porušijo podporne stene in prekine tok ljubezni.
Ko se zavemo izvora teh travm, se lahko enkrat za vselej poslovimo od družinskih vzorcev, ki smo jih tako dolgo gojili.
Pomembno je poudariti, da niso vsi učinki travme negativni. V naslednjem poglavju bom predstavil epigenetske spremembe – kemične spremembe v naših celicah, ki so posledica travmatičnega dogodka.
Rachel Yehuda meni, da je namen epigenetskih sprememb razširiti nabor naših odzivov na stresne okoliščine, kar je po njenem mnenju pozitivno. “S kom bi se raje znašli v vojni?” se sprašuje. “Z nekom, ki se je že znašel v težavah, in se zna pred njimi ubraniti? Ali z nekom, ki se mu še nikoli ni bilo treba za nič boriti?” Ko razumemo namen bioloških sprememb zaradi stresa in travme, pravi, “si lahko bolje pojasnimo naše dejanske zmožnosti in potenciale.”
Če travme, ki jih podedujemo ali doživimo sami, razumemo na ta način, ne pomenijo samo dediščine stiske, ampak tudi dediščino moči in odpornosti, ki jo lahko predamo naslednjim generacijam.
