Koza neumna!!!

Ljudje so užaljeni takrat, ko ocenijo, da jih drugi ljudje nezasluženo in nepravično podcenjujejo. Drži tudi, da je čustvo užaljenosti odziv na resničen in zamišljen prezir drugih. Užaljenost bomo torej bolje razumeli, če nekaj besed namenimo preziru.

Zgodba iz ordinacije

Marijana, mlajša ženska na začetku tridesetih let, je poiskala nasvet psihoterapevta zaradi čustvene preobčutljivosti, saj se na postopke drugih ljudi odziva nadvse čustveno. Ko sva nekoliko bolje raziskala, kaj zanjo pomeni čustvena preobčutljivost, se je izkazalo, da se zelo intenzivno odziva na znake, da drugim ljudem ni simpatična, na kritike in vsako negativno oceno njene osebnosti. Marijana je namreč razmišljala takole: če je vredno človeško bitje, bi jo vsi okrog nje preprosto morali imeti radi in jo sprejemati. Od drugih ni le pasivno pričakovala, da jo bodo imeli radi, ampak si je tudi prizadevala prislužiti njihovo ljubezen in spoštovanje ali vsaj sprejemanje; domnevala je, kaj si želijo, nato pa jim je poskušala čim bolj ugoditi. Marijana je vlagala veliko energije in časa, da bi prevzete naloge čim bolje opravila, da bi bil rezultat popoln, zato je svoj prosti čas pogosto namenjala drugim.
V zameno je pričakovala sprejemanje in spoštovanje. Kadar se ji je zazdelo, da je drugi kljub vsemu njenemu trudu ne cenijo dovolj, je bila na moč užaljena. Drugim je redko pokazala svojo užaljenost − razen materi in bratu, s katerima je živela in nad katerima je občasno pobesnela, pozneje pa zaradi tega čutila krivdo. V odnosih z drugimi ljudmi se je pogosto umikala, pri čemer jo je prevevala mešanica užaljenosti in žalosti. Med oziranjem na svoje življenje, se je vprašala: “Katero je moje kronično slabo čustvo, ki me spremlja vse življenje?” Takrat je uvidela, da je to užaljenost.

OGLAS

Prezir

Ljudje čutijo prezir do ljudi, o katerih menijo, da niso dovolj dobri, da so pod določenim minimumom človeške vrednosti. Čustvo prezira temelji na predstavi o človeku in človeški družbi, po kateri to, da se je nekdo rodil kot človek, ne pomeni nič, saj to še ni dovolj, da bi nekoga sprejemali in ga spoštovali. Po tej logiki sta sprejemanje in spoštovanje nekaj, kar si je treba prislužiti. Človek − če naj zares postane človek − mora sprejeti posamezne vrednote, ki jih predpisuje družba, v kateri živi. V tem smislu pride do vertikalnega ocenjevanja in razvrščanja ljudi na “enake”, “višje” in “nižje”. Med “enake” spadajo ljudje, ki so, kot pove že beseda, “do-stojanstveni”, saj “stojijo do”. Ljudje, za katere ocenjujemo, da pripadajo višjemu sloju, si zaslužijo spoštovanje, tisti še višje, pa občudovanje. Ljudi, ki so na ali nad minimumom človeškosti, po tej logiki cenijo manj, a jih še vedno cenijo, medtem ko tiste pod tem minimumom, prezirajo. Z upoštevanjem te vertikale in teh statusov lahko rečemo, da so ljudje užaljeni tedaj, ko ocenijo, da jih drugi vrednotijo nižje od ravni, za katero menijo, da jim pripada.

Logika vertikalnega vrednotenja ljudi je zelo razširjena, čeprav je v nasprotju s teorijo osnovnih človekovih pravic, ki pravi, da si vsak človek zasluži minimalno spoštovanje svoje osebnosti, ne glede na to, kakšen je in kaj je storil. Prav zato, ker je utemeljeno na razčlovečenju (dehumanizaciji), je prezir po teoriji človekovih pravic nesprejemljivo čustvo in obnašanje.

Resnični in namišljeni prezir

Ljudje so včasih užaljeni, če jim kdo v resnici pokaže prezir, včasih pa že zgolj zato, ker se drugi ne obnašajo skladno z nekaterimi njihovimi pričakovanji.

Da bi bila žalitev res žalitev, ni dovolj, da oseba samo čuti užaljenost, temveč morajo tudi drugi meniti, da je bilo to obnašanje v resnici žalitev. Ali je bilo posamezna izjava žalitev ali ne, včasih ugotavljajo celo na sodiščih. Kaj družba prepoznava kot žalitev? V večini primerov so žalitve k razčlovečenju usmerjene etikete, ki se “lepijo” na osebo in nosijo sporočilo, da tisti, ki jo nosi, ni človek. Tako žalitve, kot so “idiot”, “lažnivka” ipd., kažejo, da ima drugi zgolj obliko človeka, njegova notranjost pa je brez vrednosti. Žalitve, kot so “koza” ali “svinja” ipd., kažejo, da dotična oseba ni človek, marveč žival. V tretjo vrsto žalitev spadajo tiste, ki kažejo, da oseba ni niti žival, marveč stvar ali nedefiniran predmet, denimo “gnoj”. Poleg tega obstajajo nekateri gibi, ki veljajo za žaljive.
Poleg tovrstnega žaljenja, ki je odkrito in prepoznavno kot žaljivo, obstaja tudi bolj prefinjeno žaljenje, in sicer na skrivni ravni komunikacije, ki jo je težko dokazati. Včasih ni jasno, ali kdo osebo samo prefinjeno žali − ali pa si je oseba prezir preprosto izmislila.

Osebe, ki si izmišljajo tuj prezir, so zelo hitro užaljene. Pogosto gre za ljudi, ki imajo težave s čustvom samoprezira, prezira do sebe oziroma s kompleksom nižje vrednosti. Takšne osebe v vsakem dražljaju, ki bi bil lahko podoben omalovaževanju, zares “najdejo” podcenjevanje in se odločijo, da bodo užaljeni, nato pa tudi, da bodo branile svojo čast.

Toda če si nekoliko podrobneje ogledamo, kaj so žalitve, ugotovimo, da so to izjave drugih ljudi, ki pravijo, da oseba ni dobra. Pa kaj! Mar drugi ljudje nimajo pravice do takšnega mnenja in izražanja svojih misli? Zakaj torej nekateri ljudje zaradi užaljenosti postanejo celo fizično nasilni, vse do umora? Del odgovora se skriva v tem, kako so kot otroci doživljali užaljenost. Preberite si, kako se to čustvo razvija.

Razvoj čustva užaljenosti

Kako se vse skupaj začne? Kot bi rekel Sigmund Freud, se vse začne v otroštvu. Že v drugem letu starosti se začne otrok z užaljenostjo odzivati na odzive staršev in drugih, ki ga obdajajo. Stvari so zelo preproste – vsakič, ko odrasli zavrnejo kakšno otrokovo željo, je otrok užaljen in burno protestira. Seveda je to neprimerna užaljenost, za katero ni objektivnega razloga, toda otrok te starosti še ne razlikuje sebe od svojih želja. Zato otrok starševsko zavračanje izpolnitve svojih želja enači z zavračanjem njega kot osebnosti, z zanikanjem ljubezni. Otrokova logika je preprosta: če me imajo radi, mi bodo izpolnili vse želje, če pa me nimajo radi, mi ne bodo izpolnili želja. Otrok, ki ga starši ne naučijo razlikovati sebe od svojih želja, bo odrasel v odraslo osebo, ki se bo obnašala enako, zlasti do ljudi, ki so ji blizu. Tako se odrasla oseba odziva kot razvajen otrok vsakič, ko nekdo zavrne izpolnitev katere od njenih želja.

Otrok med odraščanjem spoznava tudi druge otroke. Odkrije, da ti otroci v sporih uporabljajo tudi “nizke udarce” in s posmehovanjem izražajo prezir. Naraven odziv užaljenega otroka je, da na žalitev odgovori s fizičnim nasiljem oziroma udarcem. Drugi je izrekel besedo, ki je otroka zabolela, zato ga je otrok udaril, da bi tudi tega zabolelo v enaki meri in da bi “zadostil pravici”.

Mnogi odrasli ostanejo na tej ravni razvoja in tedaj, ko ocenijo, da so močno užaljeni, menijo, da imajo pravico do fizičnega nasilja nad osebo, ki jo doživljajo kot napadalca. Seveda raba fizičnega nasilja ni primerna, zato bi starši morali učiti otroke, da na besedno nasilje ne smejo odgovarjati s fizično silo, ampak se morajo upreti na tej isti, besedni ravni. V tej fazi otroka učimo, naj namesto z nasiljem na prezir odgovori s “protiprezirom”. Mnogi ljudje ostanejo na tej stopnji; kadar so užaljeni, skušajo žalitev “izenačiti” tako, da jo vrnejo. Toda s tem ravnanjem vstopijo v spiralo prezira, ki nadvse uspešno kvari odnose. Številni zakoni so razpadli prav zato, ker je bil eden od partnerjev užaljen in ponižan, nato pa se je lotil dokazovanja, da drugi partner ni nič boljši. Tako se prijateljski odnos kaj hitro spremeni v sovražnega. To je zlasti tragično, kadar partner začne vračati žalitve, ki si jih je izmislil, saj nesporazum vodi do kvarjenja odnosa.

V naslednji razvojni fazi se mlada oseba uči strpnosti do tujega prezira, podcenjevanja in nesprejemanja. Številni otroci menijo, da javnost deluje enako kot svet bližine. Otrok, ki so ga v njegovem intimnem svetu, v družini, imeli radi ter ga sprejemali, kadar je bil priden, in zavračali, kadar je bil poreden, meni: če bo priden, ga bodo sprejemali tudi ljudje iz širšega okolja. Toda to je velika napaka, saj je javnost organizirana tako, da med ljudmi obstaja velika razdalja, poleg tega je normalno, da se vsi ljudje ne sprejemajo in da si niso blizu. Naj je človek še tako “priden” in dober, vedno se bo našel kdo, ki ga prav zato ne bo maral in sprejemal.

Življenje v odraslem svetu torej pomeni sprejemanje dejstva, da nas nekateri ljudje preprosto ne bodo sprejeli in nas, nemara povsem neupravičeno, prezirali. Namesto da si v odrasli dobi prizadevamo ugajati ljudem, ki nas ne sprejemajo, bi se morali prav zato obračati proti tistim, ki nas sprejemajo in med njimi poiskati prave socialne stike. Seveda ta raven zrelosti pomeni, da ima odrasla oseba razvit pozitivni del samopodobe in da se sprejema.

Ko pravimo, da se nekdo sprejema, to pomeni, da se sprejema brezpogojno; da se mu torej zdi, da je takšen, kot je, v redu in da mu ni treba izpolniti nobenih pogojev, da bi se spoštoval in cenil. Bolj ko se človek zaveda svojih stvarnih kvalitet, manj pomembno se mu zdi, da ga drugi sprejemajo. Ljudje, ki spoštujejo sebe, so veseli, če jih spoštujejo tudi drugi, vendar se jim to ne zdi nujno. Takšni ljudje se spoštujejo tudi tedaj, ko jih drugi ne spoštujejo. Od mnenja drugih ljudi so odvisni ljudje, ki o sebi mislijo slabo in ki svojo vrednost ocenjujejo na osnovi znakov sprejemanja ali nesprejemanja, ki jih zaznajo pri drugih. Najbolj so užaljeni ljudje, ki o sebi mislijo slabo, kadar od drugih slišijo prav to, kar najbolj zamerijo sami sebi.

Človek, ki ga ni mogoče užaliti

Sodobne psihološke teorije nas napeljujejo k sklepu, da je idealno zrela osebnost tista, ki jo je nemogoče užaliti. To je osebnost, ki se pozna in se sprejema, zaradi česar ima pozitivno samopodobo. Zato do sebe čuti ljubezen in spoštovanje ter je samozavestna (premore zaupanje v lastne sposobnosti). Takšna oseba si seveda želi, da bi jo imeli radi tudi drugi, in ko se to zgodi, je vesela, da je tako. Če pa je drugi ne sprejemajo, ji je sicer žal, vendar zaradi tega ni užaljena. To je oseba, ki ve, da je drugi ne morejo užaliti; da je vedno sama ta, ki se odloči za užaljenost.

Najpomembnejša zabloda o čustvih je, da se nam preprosto “zgodijo”, in ne, da jih ustvarjamo sami, z odzivanjem na različne dražljaje. Štirje ljudje iz avtomobila, ki se je za las izognil prometni nezgodi, se lahko na ta dogodek odzovejo povsem različno: s strahom, jezo, srečo, ravnodušnostjo … V isti situaciji se torej ljudje odzivajo popolnoma različno. Tako je zato, ker so isti situaciji pripisali različne pomene. Pri pazljivem pogledu na to, kako nastajajo čustva, vidimo, da ne gre za prosto posledico obnašanja drugih ljudi. Celo kadar nam drugi ljudje namenijo resnično žalitev, se še vedno sami odločimo, kako se bomo nanjo odzvali: z užaljenostjo, s kakšnim drugim čustvom ali z ravnodušnostjo.

Vaja

Malo znano je, da je to sposobnost možno razviti z vadbo, kakršno, denimo, uporabljajo pri izobraževanju policistov. Medtem ko od osebe, ki krši zakon, pričakujemo, da se bo obnašala na različne načine, da bo denimo žaljiva, tega ne pričakujemo od policista. V hipu, ko bo policist postal užaljen, bo bržkone ravnal neprofesionalno. Zaradi tega psihološka priprava za ta poklic obsega tudi ukvarjanje s čustvom užaljenosti. V prvem delu tovrstne vadbe se oseba nauči drugačnega načina razmišljanja o čustvih, v drugem delu pa uporabljajo tehniko “vročega stola”, pri kateri oseba sede na “vroči stol”, drugi pa jo žalijo in izzivajo. Po več takšnih treningih se pri osebi razvije odpornost na užaljenost, ne glede na to, v kolikšni meri jo drugi skušajo spraviti iz tira z žaljivkami. Takšno raven čustvene zrelosti lahko doseže vsakdo. Poskusite:

1. Ljudje vas lahko telesno poškodujejo, ne morejo pa vas užaliti.
2. Vedno ste vi tisti, ki se odloči, da bo užaljen.
3. Najlažje je užaliti ljudi s kompleksom manjvrednosti.
4. Najtežje je užaliti ljudi, ki se sprejemajo.
5. Oseba, ki vas žali, to najpogosteje počne zato, ker meni, da ste vi užalili njo. Razmislite o tem.
6. Namesto da bi postala užaljena, čustveno inteligentna oseba nemudoma preveri, ali je drugi nemara užaljen.
7. Da se ne zdeli “zgube”, užaljeni vračajo žalitve in tako zapirajo spiralo prezira.
8. Tako kot nihče ne more užaliti ali ponižati nas, tudi mi ne moremo užaliti ali ponižati drugih
9. “Ker si me prisilil k trpljenju, bom jaz tebe prisilil, da boš trpel še bolj,” je moto zgub.
10. Nikoli ne žalite druge osebe, niti tedaj, ko ta neposredno žali vas.
11. Komunikacija s položaja samospoštovanja in spoštovanja drugega je odlika življenjskih zmagovalcev.