Da ne bom samo na glas vzdihovala

Dragi bralec, draga bralka, prosim vas, preberite si tole … ter tudi vi zadihajte in zaživite svobodneje.

Za začetek vam povem, da zadnje čase večkrat na glas zavzdihnem. Zaradi česa? Zaradi določenih objav na družabnih omrežjih, ki jih videvam vse bolj pogosto. Bom kar prepisala par cvetk, da boste vedeli, kaj imam v mislih:

»Ko te potrebujejo, te še v temi najdejo. Ko te ne potrebujejo, te niti čez dan ne poznajo. Takšni so ljudje danes.«

OGLAS

»Pride dan, ko spoznaš, da je dobrota luksuz, katerega se ne splača zapravljati za prodane duše.«

»So ljudje, ki mi želijo vse slabo. Bojim se, da se jim bo zmešalo, ko bodo ugotovili, kako dobro mi gre.«

Skratka, gre za objave, v katerih so ljudje, ki niso po našem okusu, prezirani, poniževani ali zasmehovani, mi pa naj bi se počutili ali več vredne od njih ali pa kot njihove žrtve. In kar malo zaprepadeno gledam ljudi, ki množično všečkajo in navdušeno komentirajo takšno in podobno pisanje.

Tudi drugače gre

Če ste slučajno eden izmed tisith, ki jim je takšno razmišljanje dejansko v pomoč, vam seveda ne želim kratiti miru in veselja, bi pa rada povedala, da poleg prezira, zasmehovanja, trpljenja in igranja vloge žrtve obstajajo tudi druge poti, kako se odzivati na tiste, ki se ne obnašajo tako, kot bi se po našem morali.

Da ne bi mislili, da je meni v tem pogledu kaj lažje kot ostalim in da sem obdana s samimi dobronamerniki, pozitivčki in simpatičnimi dobrovoljčki, najprej nekaj dejstev:

• V mojem življenju so ljudje, ki sem jim dolgo let prijateljsko stala ob strani in marsikaj naredila zanje, pa jim je danes (pre)težko odgovoriti na telefonski klic ali e-pošto.
• V mojem življenju so ljudje, ki me gledajo v oči ali govorijo v telefon in mi ob tem mirno lažejo (ter se ne zavedajo, kako je z malo znanja NLP-ja enostavno prepoznati zavajanje, sprenevedanje ipd.).
• V mojem življenju so ljudje, ki včasih govorijo in počnejo resnično čudaške stvari, ob katerih človek preprosto ne ve, kaj bi si mislil.
• V mojem življenju so ljudje, za katere sem mislila, da se lahko zanesem nanje, pa se je izkazalo, da sem se močno zmotila.
• V zadnjem času so v mojem življenju tudi ljudje, ki so me ogoljufali, znatno oškodovali, zraven pa še vpili, me zmerjali, grozili, obtoževali in ustrahovali, ne da bi jim sama dala kakršen koli racionalen povod za vse našteto.

In še kdo omembe vreden bi se našel.

Ob vsem tem bi lahko bila besna (in bi zraven trpela, kajti bes s seboj vedno nosi tudi bolečino), lahko bi se odločila za vlogo žrtve (in bi ob tem znova trpela, kajti žrtev že po definiciji trpi, sicer ni žrtev) ali pa bi se v mislih postavila nad te ljudi in nanje gledala zviška (pod občutkom superiornosti pa bi me seveda še vedno razžirala bolečina).

A sama v takšnih primerih izberem povsem drugačno pot. Dogodkov in ljudi v svojem življenju ne delim več na dobre in slabe. Dokler to počnemo, smo obsojeni na dobro in slabo, na srečo in nesrečo, na mir in nemir ipd.

Namesto tega verjamem, da se vse v mojem življenju zgodi zame, in ne zgolj meni, in da so zato vsi ljudje, vsi dogodki in vsakršne okoliščine v resnici dar, če sem le pripravljena na takšen način pogledati nanje.

Zgoraj našteti na videz negativni ljudje so mi dali več kot marsikdo drug, ki je bil do mene prijazen, konstruktiven in pošten. Hecno ali nenavadno, kot se morda sliši … pa je vendarle čista resnica.

Če naštejem le nekaj velikih daril, ki sem jih prejela od takšnih in podobnih ljudi:

• Omogočili so mi, da se odlično izurim v praktičnem zavedanju, da vsakdo počne najbolje, kar v danem trenutku zmore in zna, ter da drame in vse ostalo početje drugih ljudi v resnici nimajo nič opraviti z menoj. Zanje gre, ne zame. Ni moja naloga, da se vznemirjam, če so oni tisti, ki izkušajo težave, omejitve in drame.
• Pomagali so mi spoznati, kako nesmiselno je imeti pričakovanja. Vsakdo ima svobodo, da govori in počne, kar želi, in nihče ni bil na ta svet poslan zato, da bi tu izpolnjeval moja pričakovanja. Če od ljudi ničesar ne pričakujem, me nikakor ne morejo razočarati ali prizadeti. Ko umaknem pričakovanja, jim vzamem vso moč.
• Močno so poglobili in utrdili moje zavedanje, da nas nikdar ne prizadanejo ljudje in dogodki, temveč zgolj in samo naše misli o njih. Tudi v navidez najbolj napornih in stresnih situacijah so me naučili razmišljati tako, da ne čutim bolečine in nemira.
• Razširili so moje zavedanje o tem, kakšno čudovito, neverjetno, navdušujočo svobodo imam znotraj sebe. Če se odločim na človeka pogledati z mirom, hvaležnostjo, sočutjem in zavedanjem, da je vse točno tako, kot mora biti, se lahko ta človek na glavo postavi, pa bom še vedno občutila zgolj mir, hvaležnost in sočutje.
• Nekatere od laži, dram in nepoštenosti so bile neposredno odgovorne za izjemno pozitivne zasuke in premike v mojem življenju, ki mi niso prinesli le notranjih daril, temveč tudi kar nekaj denarja. Močneje kot kdaj koli prej verjamem, da se čisto vse zgodi zame, in ne zgolj meni, da je vesolje prijazno, skrbno in dobronamerno ter da sem povsem varna. Neprecenljiv občutek.

Kako sem lahko od na videz negativnih ljudi in dogodkov pridobila toliko pozitivnega?

Najprej seveda zato, ker sem bila v vseh takšnih situacijah pripravljena iskati darila, koristi in dragocena nova spoznanja, in ne težav, vsekakor pa tudi zaradi naslednjih znanj in spoznanj o ljudeh, ki sem jih imela že pred tem:

Ljudje v resnici niso hudobni, temveč zgolj počnejo najbolje, kar v danem trenutku zmorejo in znajo glede na svoje znanje, pretekle izkušnje in stanje, v katerem se tisti hip nahajajo. Jezni, besni, grobi, nesramni in nepošteni ljudje se ne zavedajo tega, kaj počnejo in kako jih dojema preostali svet.

Med tem ko njihova okolica zlahka vidi njihovo jezo, nesramnost, nepoštenost ipd., sami svoje početje vidijo ne le kot sprejemljivo, temveč kot normalno, upravičeno ter kot edino pravilno, primerno in pošteno. V njihovem svetu je z njimi in s tem, kar počenjo, vse lepo in prav. Ne zato, ker bi bili tako hudobni, temveč zato, ker drugače v tem tenutku preprosto ne zmorejo in ne znajo.

Za vsem na videz negativnim pa se skrivajo zgolj bolečina, nemoč, notranje omejitve in nevednost.

Nekoč v preteklosti so bili ti ljudje deležni bolečih izkušenj, zaradi katerih so se v njih naselili bolečina in različne notranje omejitve. Skozi svoje življenjske izkušnje so razvili določena prepričanja, vrednote in samopodobo, ki jim ne dovoljujejo, da bi ravnali in se odzivali drugače, kot ravnajo in se odzivajo. Niso še imeli priložnosti pridobiti znanj, ki bi jim omogočila preseči njihove omejitve ter destruktivne vzorce, zato delu njihovega življenja vlada nevednost.

Če bi bili jaz in vi v preteklosti deležni enakih bolečih dogodkov, če bi imeli enake življenjske izkušnje, če bi v sebi nosili enake omejitve, enake vrednote, prepričanja in samopodobo ter bi bili v določenih pogledih enako nevedni, bi se tudi jaz in vi odzivali povsem enako, kot se odzivajo oni.

Naporni, sovražni in nepošteni ljudje niso vredni našega prezira in sovraštva. In nikakor niso vredni tega, da zaradi njih trpimo in doživljamo drame. Vredni so našega sočutja, razumevanja … in če zmoremo, naše nesebične ljubezni.

Takšni ljudje niso vaša slaba karma, prekletstvo ali rezultat ponesrečene manifestacije. So vaše darilo in vaši učitelji. Res pa je, da je naloga, da jih kot takšne vidite in sprejmete, vaša, in ne njihova.

Pa še ena morda nenavadna

Verjetno se bo znova slišalo malce nenavadno, a je tudi tokrat res:

Eni od mojih najčarobnejših trenutkov zadnjega obdobja so se zgodili takrat, ko se je v mojem življenju prikazalo in aktiviralo več ljudi iz zgoraj naštetih na videz negativnih kategorij naenkrat.

Takrat sem jih v mislih vse skupaj objela, si vzela nekaj trenutkov, da sem iskreno začutila njihovo bolečino in omejitve … in ob tem, ko so se v mojem objemu povsem sprostili in umirili, sem razprla roke in jih izpustila – izpustila iz svojih misli, iz svojega srca, iz svojega življenja … ter jim pomahala in poslala poljub v slovo.

Iskreno, dobronamerno … brez sarkazma, brez občutkov, da sem kaj boljša ali več vredna od njih … s sočutjem, mirom in iskreno hvaležnostjo za vse, kar so mi dali.

Občutki ob tem so tako nezemeljsko čarobni, razsvetljujoči in pomirjujoči, da zanje preprosto ne najdem pravih besed. Zato vam lahko rečem le: poizkusite tudi sami … in videli boste, o čem govorim.

Z darovi, ki prihajajo k nam v obliki t.i. negativnih ljudi, lahko torej naredimo dvoje: lahko jih preziramo, zasmehujemo, se počutimo kot njihove žrtve ali kot boljši in več vredni od njih, lahko pa jih sprejmemo z odprtimi rokami in jih v polnosti izkoristimo za svojo rast in svoj mir. Izbira je naša.

Pod črto

In če potegnem črto pod vse skupaj: ko spremenimo svoj pogled na stvari, se tudi stvari, ki jih gledamo, čudežno in v trenutku spremenijo. Ljudi in dogodkov okrog sebe ne bomo mogli nikdar v celoti nadzorovati, vedno pa lahko nadzorujemo svoje misli, svojo perspektivo … in ravno tu se skriva naša resnična svoboda.

Še več takšnih in podobnih nasvetov najdete v knjigi Sreča in notranji mir