Na našo »usodo« ali karmo, ki jo bomo predelali v določeni, sedanji inkarnaciji, torej v tem življenju, vpliva več dejavnikov. Prvi od teh so izkušnje duše, morda bi lahko dejali tudi vsebina izkušenj vseh dosedanjih reinkarnacij. Torej vse izkušnje, znanja in vedenja, ki so bila v procesu izvrševanja karmičnih zakonov pridobljena v »spomin« ali dodana v zasnovo duše.
Naslednji dejavnik je dednost. Dednost se nanaša na zvrst biologije, ki se imenuje genetika. Dednost podaja nauk o prenašanju določenih lastnosti s staršev (prednikov) na potomce s pomočjo genov. Zavedanje o dednosti je bilo prisotno v zgodovini človeštva zelo zgodaj, kar lahko vidimo iz
vzgoje domačih živali in rastlin ter križanja različnih vrst ali predstavnikov ene vrste (z določenimi dednimi lastnostmi) med seboj. Človek je to spoznanje uporabljal za pridobivanje novih vrst rastlin in živali z določenimi lastnostmi, ki jih je potreboval v prehranske ali pa drugačne namene. Skozi zgodovino so se teorije o dednosti spreminjale: Aristotel in Ajshil sta v antični Grčiji menila, da se dedne lastnosti prenašajo le z očeta (mati je le sredstvo za rojstvo potomca), Hipokrat je v svoji teoriji vključil tudi materine dedne lastnosti v bodočo »sliko« otroka, afriško-arabski pisatelj Al-Jahiz je v svojem delu Knjiga živali v 9. stoletju opisal boj za obstanek pri živalih ter podal smernice o selektivnem križanju živali, kar bi pripomoglo človeku pri vzgoji živali z določenimi lastnostmi …
Rojstvo genetike v okviru znanosti opredeljujemo s študijem in delom nemško-češkega meniha Gregorja Mendla sredi 19. stoletja, čeprav je izraz »genetika« prvi uporabil Anglež William Bateson leta 1905. Kasneje se je genetika razvila v zelo pomembno vejo biologije, pravzaprav biokemije. Dedne lastnosti, ki se prenašajo na potomce, so psihofizične značilnosti, ki jih človek ob spočetju »že« ima, in ki odrejajo njegov videz, fizične sposobnosti in psihična nagnjenja. Torej je naša »usoda« že zapisana – tako govori zakon genetike, stoletni genski determinizem.
Ali to resnično drži? Ali res ne moremo spremeniti ničesar v svojem življenju, ne da bi slepo upoštevali genski potencial?
Ameriški razvojni biolog, znanstvenik, učitelj in pisatelj dr. Bruce Lipton ne misli tako. Leta raziskav na tem področju so prinesla povsem nova spoznanja.
Epigenetika je področje molekularne biologije, ki se ukvarja s proučevanjem sprememb genskega izražanja na človeški organizem, ki niso povezane s spremembami v zaporedju DNK. Epigenetika nas uči spoznanja o tem, da na izražanje genov vpliva okoliški faktor brez spremembe DNK-zapisa. Torej ob spočetju tudi na biološkem področju lastnega potenciala nismo »dokončno« izgotovljeni. Za nas je to pomembno, ker gre za raziskave na povsem biokemičnem – fiziološkem aspektu človeka. Daje nam vedeti, kako vplivajo na razvoj telesa kot tudi osebnosti – duše, tako fiziološki dejavniki: prehrana, fizična aktivnost, kot tudi psihološki: čustva, misli, prepričanja, odnosi.
Dr. Bruce Lipton poudarja razliko med temeljnimi prepričanji o genetiki (genski determinizem) z razlago, da zavest človeka, ki sprejme spoznanje o prevladi in nadzoru genetske kode v sebi, sprejme sebe kot žrtev, katere fizične, fiziološke in čustvene vedenjske lastnosti so v tem življenju dokončno določene in nespremenljive. V nasprotju s tem pa epigenetika postavlja človeka v položaj zmožnosti izražanja svoje svobodne volje z namenom vpliva na realizacijo svojih duhovnih potencialov, ki vsebujejo tako fizični kot tudi psihični element. In to je izredno pomembno, ker potem lahko dojamemo, da nismo nespremenljivi, da na svojo pot, razvoj osebnosti – zavesti, lahko vplivamo vse svoje življenje, vso svojo trenutno inkarnacijo.
In tretji dejavnik, ki vpliva na naš duševni razvoj v življenju, so vplivi okolja. In ti so najpomembnejši. V začetku (rojstvo, otroštvo …) ne moremo sami odrejati vpliva svoje okolice, kot ne moremo zavestno kontrolirati izgradnje naših temeljnih in drugih prepričanj, ki jih ustvarjamo na podlagi informacij, ki jih dobivamo iz okolja. Kasneje, ko se zavest v nas »prebudi« v določeni meri, pa lahko izražamo skozi svojo svobodno voljo in izbiro tudi svoje hotenje kot tudi svoje želje. In tako lahko poskrbimo za kreativni razvoj naše osebnosti v tem življenju, ki dograjuje razvoj duše. Ustavili se bomo pri prepričanjih.
POZITIVNA IN NEGATIVNA PREPRIČANJA
Prepričanje bi lahko obrazložili kot pojav – psihološko stanje, kadar posameznik na podlagi logike ali izkušenj misli, čuti ali presodi, da je nekaj »tako« in nič drugače. Seveda gre lahko tudi za »predvid« in posledica tega je vnaprej izoblikovan vedenjski vzorec, čustveni ali miselni izraz ali reakcija na določeno dogajanje. To dogajanje izgrajuje ali pa vzbudi določeno prepričanje v človeku.
Večina analitičnih filozofov, ki preučujejo človeški um, navadno s prepričanji označuje izkustveno podoživljanje določenih situacij, kjer analitični – logični um ni primaren, temveč je v večini primerov povsem odsoten. Izgradnja prepričanj lahko temelji na izkustveni osnovi, kadar se npr. človek odzove na enako okoliščino s ponavljajočimi se čustvi, z enakimi občutki, s fizičnim mehanizmom ali enakim miselnim vzorcem. Vse to spremlja seveda tudi biokemična reakcija v telesu. Ti zunanji vplivi so lahko prijetni ali pa zelo neprijetni. Zato jih tudi opredeljujemo s pozitivno ali negativno obliko prepričanja. Prepričanja so lahko tuj miselni konstrukt, ki ga
vgradimo vase v obliki resničnega dejstva ali globokega prepričanja.
Prepričanja lahko delimo na miselne ali pa čustvene vzorce ali prepričanja, povsem v odvisnosti kako in kje se manifestirajo. Določena beseda, okoliščina, kretnja ali misel, povezana z določeno osebo, v človeku vzbuja strah, bolečino, neprijetno misel ali čustvo. Ko se večkrat človek odzove na enako situacijo z enakimi neprijetnimi čustvenimi ali miselnimi simptomi, postane ta odziv prepričanje, negativni čustveni ali mentalni vzorec, v končni fazi program, po katerem reagiramo kadarkoli v življenju.
Večina negativnih čustvenih in mentalnih vzorcev nastane, kadar ne pride do izražanja osebnega čustvenega in miselnega dojemanja in jih v obliki »vzorca«, prepričanja ali slabe izkušnje potlačimo vase – v svojo podzavest ali nezavedni um, kar pa se ob ponavljajočih se slabih izkušnjah kasneje lahko spremeni v »program«, skozi katerega reagiramo in delujemo po vnaprej določenih parametrih.
Kako čustva vplivajo na naše telo?
Včasih so verjeli, da je naš um le v možganih, praktično so ločevali um in naše telo. Vendar pa že podatek o izkoriščenosti naših možganov (zavestni um – okrog 12 %) in večinoma neizkoriščenim delom možganov (nezavedni um, podzavest – 88%) pove, da je vsekakor zavestni um ali »pravi« možgani v mnogo čem praktično podrejen in odvisen od podzavestnega dogajanja v nas samih, kjer se nahajajo in skladiščijo drugačne percepcije, kot pa jih prakticira naš zavestni um.
Čeprav je na katarzi (intenzivnem čustvenem izražanju) temeljilo zdravljenje kot eni od metod psihoterapije že pred 200 leti in več (Mesmer, Charcot, Janet, Bruer …), je vse skupaj s Freudovo miselnostjo in prepričanjem v zadostnost psihoanalize z dokazovanjem nepovezanosti med čustvi in živčevjem zamrlo za nekaj desetletij. V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja so nastajala nova raziskovanja na področju čustvene terapije (Janov, Lowen, Perls, Casriel, Jackin), vendar je med akademsko literaturo še vedno prevladovalo Freudovsko prepričanje. Čustvene terapije so opredeljevali kot nedokazljive in nekoristne v najboljšem primeru, v najslabšem pa celo kot neproduktivne in škodljive. Ker so se čustva na znanstvenem področju kot tudi nasploh zdela neopredeljiva in abstraktna brez dokazljive osnove, so bile vse metode čustvenih terapij odrinjene stran od znanstvene psihoterapije.
V zadnjih dvajsetih letih je nevrofarmakologinja Candice Pert začela z biokemičnimi raziskavami vpliva čustev in uma na fizično telo. In rezultati njenih (ter sodelavcev) raziskav so pokazali, da vsako čustvo, vsaka misel, ideja in prepričanje ter vsakršen vzorec v teh okvirjih povzroča posledice ali nevrokemične reakcije. Včasih je prevladovalo prepričanje, da se kemični transporterji – nevropeptidi nahajajo le v možganih. (Nevropeptidi so peptidi, ki jih najdemo prvenstveno v vrsti tkiva živčnih vlaken, poimenovanem tip C. Uravnavajo naše življenje vse od temeljnih celičnih funkcij do čustvovanja in instinktov, kot so materinsko vedenje in parjenje. Nevropeptidi uravnavajo vse življenjske procese na celični ravni, torej povezujejo med seboj vse telesne sisteme. So nekakšna notranja »telesna lekarna«, tisti sprožilec, ki začne verižno reakcijo holističnega telesnega odziva).
Raziskave Candice Pert pa so pokazale, da so prisotni tako v možganskih celicah kot tudi v imunološkem sistemu. Nevropeptidi prenašajo informacije in vplivajo istočasno na naše čustvovanje in fizično telo. Celice telesa imajo na svoji površini lastne receptorje, ki delujejo kot sprejemniki. Sprejemajo kemične substance v obliki informacij, ki nastajajo v možganih in seveda prihaja tudi do povratnih informacij. Centralni živčni sistem je ogromno omrežje, ki se razprostira v telesu in povezuje med drugim tudi simpatično in parasimpatično živčevje. Živčni sistem omogoča možganom, da pošiljajo informacije po telesu v kemični obliki, ki jih navadno imenujemo »snovi za prenos informacij«. Nekoč je prevladovala teza, da možgani pošiljajo te substance, da bi reagirali na telesne disharmonije, in da ta komunikacija poteka v eni smeri, danes pa vemo, da ta proces poteka dvosmerno in da celotni živčni sistem, ne le možgani, kontrolira obrambne mehanizme telesa.
Odkritje Candice Pert, da se nevropeptidi in nevrotransporterji nahajajo tudi v celicah imunološkega sistema, nam da vedeti, kako so tudi kemično povezana čustva, možgani in telo in s tem pridemo do razkritja povezave in odvisnosti med čustvovanjem, umom ter boleznimi ali zdravjem na fiziološkem področju. Obstaja nerazdružljiva zveza med čustvi in regulacijo našega endokrilnega in imunskega sistema z dvosmerno komunikacijo preko centralnega živčnega sistema.
Če se počutimo razdražljive, jezne, agresivne, prestrašene, in če določenega čustva ne izrazimo na pravi način, pride do telesne reakcije skozi simpatični živčni sistem, kar je lepo razvidno iz raziskav B. Cannona o homeostazi in sindromu »beži ali bori se«. Če reagiramo nepravilno in ne izrazimo našega občutenja, če to potlačimo, se preko nadledvičnih žlez pod vplivom čustvenega stresa začne izločati preveč adrenalina. To pa spet pomeni vse predispozicije (glede na to, da nam takrat oslabi notranji imunski sistem) za nastanek bolezni v takšni ali drugačni obliki.
Vse to nam daje vedeti, kako pomembno je izražati svoja čustva v kakršnikoli obliki (verbalno, fizično …) na pravi način. Popolnoma smo lahko prepričani, da so naša čustva, misli, besede, dejanja in fizično telo v popolni povezavi in tudi medsebojni odvisnosti. Misel in čustva se izražajo tudi kot elektromagnetna energija, na možganski ravni kot možganska frekvenca aktivnosti, ki tudi daje ukaz za informacijo, ki se skozi centralni živčni sistem prenese na fizično telo – posledica pa je organska reakcija.
Toda otrok seveda vsega tega ne ve in nima niti sposobnosti mišljenja, da bi opredelil svoje občutke, čustva in miselne prebliske. In kot otroci sprejmemo največ zunanjih vplivov, ki povzročajo v nas nelagodje, strah, bolečino, kar navadno potisnemo vase – v pozabo. Na ta način nastajajo programi, prepričanja – negativni miselni in čustveni vzorci, ki krojijo razvoj osebnosti človeka, ki krojijo življenje samo. V mnogih primerih se prepričanje preobrazi v skrajno ortodoksno sledenje filozofskim naukom in teorijam, kot so: determinizem, nihilizem, falibilizem, skepticizem, fatalizem, skrajna negotovost, sofizem, idealizem, agnosticizem, večni dvom in podobna neomajna prepričanja, ki človeka spremljajo vse življenje, saj so za človeka edina, ki jih prizna in ki natanko odredijo življenjsko pot. Tovrstna prepričanja je izjemno težko preseči.
Prepričanja bomo poskušali razvrstiti na več področij, pogojenih z izvorom. A o tem prihodnjič…
Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje
