“Naša najvišja esenca je potencial, ki ga nosimo v sebi, potencial, ki nam omogoča postati karkoli in kdorkoli. A kako je to mogoče, če pa nas preveva tako mnogo motečih dejavnikov, vsa ta čustva, občutki, misli, potegi? Skorajda nemogoče.”

Ste premišljevali že kdaj zakaj in čemu delate na sebi? Je to moda, neka potreba, ker to počnejo drugi, da bomo boljši, bolj všečni? No, verjetno je narava dvojnosti, da nekaj delamo zato, da bi nekaj dobili, pridobili, postali ali se preprosto naučili in to shranili, ker bomo mogoče kdaj to potrebovali. Zakaj pa?

Zelo verjetno je, da vse to počnemo zaradi nekega vrojenega strahu, ki nam govori, da nismo oz. ne bomo dovolj dobri, da nas drugi ne bodo sprejeli oz. izbrali kot svoje življenjske sopotnike. Včasih zna biti zelo samotno na naši poti. A ob tem je dobro ne pozabiti, da ko je samotno, imamo več možnosti, da vidimo sebe, svojo lastno vibracijo, načine obnašanja in delovanja v svetu.

Vedno namreč, ko se nahajamo kjerkoli namreč sledimo, pa četudi svojim lastnim mislim ali pa nareku naše duše in ko to počnemo pride do izraza naš um. Bolj smo vajeni slediti temu, kar nam um ponudi kot interpretacijo tega, kar se zdi, da prihaja iz nas ali okolja, bolj pač sledimo zgodbicam, ki nam iz nekega razloga godijo. Um si vedno izbere interpretacijo načesa, kar zazna v skladu z našo osebnostjo. In če je naša osebnost bojazljiva, sramežljiva bo na primer, namesto, da bi nas potisnil naprej v priložnost, stvari obrnil tako, da bomo imeli na izbiro možnost in dvom, ki bo spremljal vse to ter seveda moč volje nas bosta pripeljali tja, kjer bomo lahko izkusili to, v kar verjamemo.

Če naš um pridno vztraja v možnosti, da je rezultat sledenju breznapornim opcijam slab, ker nam ne nudi tega, kar si želimo, potem bomo zelo verjetno izbrali manj ugodno opcijo za nas, kljub temu, da imamo njen izid na dlani.

In kaj ima to z našim najvišjim potencialom? No, dobili smo priložnost, da mu sledimo, a ker je um prevzel vajeti, smo se začeli vračati v preverjene način obnašanja in delovanja, kljub temu, da nam ne služijo več ali nam celo preprečujejo postati to kar si želimo.

Neskončni potencial je nekaj neotipljivega in če se začnemo zapletati v njegovo otipljivost in rezultat, ki se nam kar vsiljuje, to več preprosto ne bo neskončni potencial, temveč le tisti vidik njega, ki ga želimo videti. In kaj je slabega v tem? No, življenje nas z razlogom ne želi tam, kamor želimo iti. In ta razlog je, da raziščemo drugo stran zgodbe. Ves potencial torej, ne le tisti del, ki se nam zdi iz nekega razloga sprejemljiv.
Neskončni potencial ali povejmo potencial je nekaj kar je moč doseči brez napora, ne kot mi to včasih mislimo, da vanj vložimo čim več napora. Bolj je breznaporen, za večji potencial se gre in če mu sledimo postane to, kar počnemo tako zelo breznaporno, da je kar smešno, da tega nismo že prej počeli. In prav imate, zdi se nam, kot da bi morali to početi že vse življenje.
Da, naš pravi potencial izvira iz sveta čiste praznine, iz sveta duha, kjer je vse in ni ničesar. Vibracija, ki ga prežema je zelo breznaporna in če ji sledimo, če sledimo tej breznapornosti gremo nasproti svojemu najvišjemu potencialu.

In kako to storiti? No, nihče še ni prišel do tja, ne da bi šel skozi težavna obdobja svojega življenja. A tukaj ne govorimo o naporu, temveč o tem, da sledimo svojemu najvišjemu potencialu, ne glede na vse, kako zahtevna naloga se postavi pred nas. In še enkrat, tu se ne gre za stopnjo težavnosti in napor. Preprosto gremo tja, kamor moramo iti.