Pretiravanje v vrhunskem športu in rekreaciji

Že več kot dve desetletji se ukvarjam tudi s športniki in rekreativci. Bil sem maser, trener, svetovalec, predvsem pa sem vedno bioterapevt. Vrhunski športnik svoje psihofizične sposobnosti preizkuša do skrajnih meja, s tem pa preizkuša tudi poškodbe, bolečine, zdravje na sploh. Ni namreč težko dokazati, da tekmovalni šport zaradi izjemno močnih, včasih brutalnih obremenitev slabo vpliva na zdravje. Ruski znanstveniki so dokazovali, da je po končani športni karieri med bivšimi vrhunskimi športniki veliko več bolezni srca kot med povprečno populacijo. Vendar se posameznik s tem, kaj bo po tekmovanju, ne ukvarja med kariero, bi se pa mogoče morali tisti, ki delajo z njimi, od trenerja naprej – fizioterapevt, zdravnik, psiholog, strokovnjak za prehrano in menedžer.

In medtem ko je izzivanje meja zmogljivosti človekovega telesa v vrhunskem športu nekako samoumevno, nam vsem sprejemljivo, se mi to pri rekreativnih športnikih zdi še najmanj vprašljivo, vsekakor pa nesmiselno. Zakaj se mnogi podajajo v skrajen napor, se s štoparico v roki in z drugimi merilnimi inštrumenti ubadajo z nabiranjem kilometrov in krajšanjem časa? Najprej mi pride na misel, da bi se radi dokazovali – sebi in drugim-, ker niso uspeli kot tekmovalci. Rekreativna tekačica, ki se je name obrnila zaradi pogostih poškodb zaradi pretiravanja z vsakodnevnim tekom, je to, kot sva skupaj ugotovila, počela, ker ji je oče večkrat dal vedeti, da »iz nje nikoli ne bo nič«. Priznala je, da s tekom krepi svoj ego. Pa še očetu bi dokazala, da se moti.

Telo ima omejitve, duh je neomejen, pravi modrost.

Uspešen športnik ve, kaj pomeni premoč duha nad telesom. Redko katera dejavnost človeku na tako celovit način omogoča, da preizkusi svoje skrajne zmožnosti. Športni rezultati niso le primerljivost, izražena s številkami, so vedno tudi vsota sposobnosti upravljanja z energijo telesa in z univerzalno energijo, so povezovanje s tistim prvinskim, kar športnik nosi v sebi. Kdor bo hkrati s telesnimi uril še psihične in energijske sposobnosti ter se ob tem trudil razumeti delovanje sveta in svojo vlogo v njem, bo v skladu s svojo namero lažje postal vrhunski športnik. Zato meje zmožnosti svojega telesa premikamo z duhom. Vprašanje je, kako daleč tu zmoremo iti. Vrhunski športnik bo šel do skrajnosti, in to bo vzel v zakup, navsezadnje je to njegovo poslanstvo, ki je več kot le delo za preživetje. Kaj pa rekreativec, ki gre do skrajnosti? Moje mnenje je, da je zgrešil namen.

OGLAS

Ruski zdravnik Vladimir Frolov, avtor metode za pomlajevanje in zdravljenje s pomočjo endogenega dihanja pravi, da raziskave kažejo, da bivši vrhunski športniki v povprečju hitreje ostarijo in so v starosti v slabšem zdravstvenem stanju kot tisti, ki v mladosti niso trenirali; vztrajne in skrajne telesne obremenitve slabo vplivajo na različna tkiva, splošnemu zdravju pa dolgoročno škodujejo tudi fiziološke reakcije na stres.

Ugotovljeno je, da povečano izločanje hormonov stresa poveča oksidacijo prostih radikalov lipidov celičnih membran, kar pospešuje destruktivne procese v celicah. Seveda ta ugotovitev ne nasprotuje temu, da se številni proti stresu uspešno borijo s tekom. Tek je najbolj enostavna oblika rekreacije: primeren je za vsa obdobja življenja, je poceni in zanj ne potrebujemo strokovnega vodenja. Tek je kot zdravilo, ki zdravi tako dolgo, dokler ga ne predoziramo ter povzročimo več škode kot koristi. Če smo po teku preveč utrujeni za vsakdanje delo in ostale obveznosti, pomeni, da smo potrošili še energijo, namenjeno za obnovo organizma in normalno delo imunskega sistema. Pretrenirani rekreativci so veliko bolj občutljivi za prehlade, virusna in bakterijska obolenja.

Kot bioterapevt športnika opazujem na vseh bivanjskih ravneh hkrati: na duhovni, energijski in telesni ravni. Nikoli ne zanemarim njegove čustvene plati, njegov razum me še kako obseda, njegove misli odsevajo njegovega duha. Šport je vedno tudi sredstvo, ki nam pomaga raziskati lastne potenciale in skrite sposobnosti. Športne aktivnosti so lahko človeku v pomoč bolj kot katerakoli druga dejavnost, vendar je potrebno pri tem biti previden. Vsakdo je sposoben natančno presoditi, koliko »še več« bi mu porušilo telesno ravnovesje. Da bi izkoristili svoje skrite sposobnosti, ves svoj potencial, je koristno, da se urimo tudi v obvladovanju svojega bitja na drugih ravneh.

Obvladovanja vsej bivalnih nivojev – fizičnega, astralnega in mentalnega telesa – se moramo učiti in uriti. V to bi morala biti usmerjena tudi vadba, katere del bi morale tudi energijske vaje, kot so či gong, tai ji quan, joga, sproščanje, meditacija. Sicer vse to vedno delno izvajamo ob vsaki vadbi, le da se tega mnogi ne zavedajo oziroma tega ne počnejo načrtno in sistematsko. Prvi korak bomo naredili že s tem, da na tehtnico damo koristi in pasti vztrajne vadbe. Ta pa nikoli ni samo fizična: energija telesa, ki je ključna in odloča, kako uspešni bomo, je posledica uravnovešenosti čustev in duševnega zdravja, prizadevanje zanju pa je tudi neke vrste vadba. Kajti teka ne bi smeli nameniti reševanju problemov in tu nastopi paradoks: namreč dober tek je posledica tega, da probleme rešujemo, da se z njimi spopadamo.

Oglas