Dovolj dober starš

Opažam, da ima vedno več staršev predšolskih otrok krizo starševske identitete.

Pridejo k meni po nasvet ali so sploh dobri starši, ker včasih česa ne dovolijo svojim kratkohlačnikom in se jim srce para, ko gledajo solznega otroka, kako nekaj po vsej sili hoče, pa starš ve, da mora vztrajati pri določeni zahtevi ali omejitvi.

To vsekakor ni lahko in vem, da je najlažje otroku kar vse dovoliti, pa bo mir v bajti, a vemo, da se takšne vzgojne zgodbe, ko je otroku vse dovoljeno, ne končajo najbolje, ko takšen razvajen otrok odraste.

OGLAS

Zlasti je na prepihu premnogih vprašanj delovanje starševskih in vzgojnih prijemov v sestavljenih družinah. To so tiste družine, v kateri je en partner s svojim otrokom, pa novi partner s svojim otrokom ter pogosto se njima rodi še njun otrok. Kako že gre tisti film: Moji, tvoji, najini. No, to je sestavljena družina in na začetku takšne družinice je veliko neznank in vprašanj.

Kot prvo menim, da je pomembno vedeti, da smo vsi starši pač dovolj dobri starši. Ni idealnega in perfektnega starša!! Vem, da vsi mi hočemo biti najboljši starši, a vedite, da otroci potrebujejo zgolj dovolj dobre starše in bo to dovolj za zdrav osebnostni in čustveni razvoj otroka. S tem, ko ozavestimo, da je čisto v redu, da smo dovolj dobri starši, vem, da se je marsikomu od vas odvalil kamen od srca.

Pride mamica šestletnice, ki gre kmalu v šolo. Ločena že nekaj let, z bivšim partnerjem imata solidno komunikacijo glede stikov in vzgoje njune damice, ki ji mama daje določene omejitve, oči pa ne ter ji kupuje vse, kar si deklič poželi. Začenja prihajati do trenj med staršema, ker sedaj bi hči rajši več časa bila pri očiju, ker tam nima pravil in dobi vse, spat hodi, ko se njej zazdi, dela kar ona hoče, pri mami pa je vzpostavljen določen red in pravila, ve se kdaj je treba biti v postelji, ve da v trgovini ne bo nič dobila, saj prihodki niso tako visoki, da bi vedno nekaj pritaknila poleg drugih stvari, ki so zložene na trak pred blagajno. Začne se izsiljevanje in zahteva, da hoče k očiju tisto sekundo, ko se ji predoči določena omejitev. To seveda trga srce mamici, ker se ji zdi, da je slaba mami, ker ne more vsega omogočiti hčerki in ker ji daje pravila, saj se mamica zaveda, da je red pomemben in da le tako lahko hčerki privzgoji notranje zavedanje kaj je prav in kaj ni dopustno. Z očetom otroka se žal ne moreta dogovoriti kako naj bi oblikovala vsaj približno enovito vzgojo in spričo popolnoma drugačnih pristopov je seveda njuna hči zbegana, nervozna in čustveno intenzivna.

Oče ne želi hčerke pri sebi več kot so določeni stiki, ker je sam v oblikovanju nove partnerske zveze, zato opcija, da bi se hči preselila k njemu ne pride v poštev. Tudi mami deklice je noseča in zato toliko bolj želi urejene stike, saj je pred novimi izzivi sestavljene družinice. Novemu partnerju je naša partnerka dovolila, da tudi vzgojno deluje pri njeni hčerki, da ji daje meje in pravila. Zgodaj po njegovem prihodu k njima sta novi partner in njena hči oblikovala dobro čustveno vez. Gospa me je spraševala, kako naj se še pomiri, da bo vse v redu s hčerko. Sem ji iskreno povedala, da je super mamica in da naj ne skrbi. Z oblikovanjem omejitev hčerki omogoča varno navezanost in odraščanje, dovoli ji na starosti primeren način raziskovati okolje in odnose ter da ni potrebe, da je zaskrbljena, da je v redu mami.

Napotkov in predavanj, knjig in delavnic na temo starševstva je ogromno. Na internetu dobite vse mogoče inštrukcije dva klika stran. Vse to je super. A bi pri vsem tem vseeno poudarila, da otrok potrebuje tudi starše, ki upoštevajo intuicijo in ki slišijo svojega otroka četudi ga takoj ne razumejo. Ker vsak otrok je unikaten in ima svoje potrebe in značilnosti. Zato smo starši dovolj dobri in to je odlično.