Dr. Peter Raspor: Počasi se zavedamo, da ni kakovost imeti vsak dan na mizi vsega, ampak je kakovost tisto, kar je sezonsko

OGLAS

Naravnost na mizo! je geslo letošnjega kmetijsko-živilskega sejma Agra, ki se ga je domislil tiskovni predstavnik Pomurskega sejma Miran Mate.

Bivšemu kmetijskemu ministru dr. Milanu Pogačniku geslo sicer ni bilo všeč, predlagal je, da ga nadomestijo z boljšim, a so prireditelji vztrajali in po sobotnem odprtju sejma zanj poželi številne pohvale. Predsednik države dr. Danilo Türk je celo predlagal: “To geslo nam veliko pove o naši želji izboljšati samopreskrbo s hrano. Zakaj ga ne bi poskušali razviti v osrednje vodilo naše kmetijske politike?”

Naravnost na mizo namreč ne pomeni, da bi morali dati na mizo solato z zemljo in polži vred, temveč poskuša spodbujati k uživanju čim več lokalno pridelane hrane, ki do naših miz ne bo potovala več tisoč kilometrov daleč. Več doma pridelane hrane pa bo prineslo tudi večjo samopreskrbo s to strateško surovino, ki je v Sloveniji zdrknila na skrb vzbujajočo raven.

OGLAS

Z globalizacijo izginili različni okusi

Dr. Franci Štampar, dekan biotehniške fakultete ter predsednik Sveta za kmetijstvo in podeželje RS, poudarja, da smo v Sloveniji s sistemom kmetijskih subvencij, po katerem vsak dobi nekaj malega, na nekaterih področjih izjemno padli v samopreskrbi. Po njegovem mnenju je zato nujno treba ukrepati. “Naravnost na mizo! je odlično geslo. V vsaki vasici, v vsakem majhnem mestu na najboljših kmetijskih zemljiščih gradimo po pet trgovskih centrov, kar je popolnoma zgrešeno. Vanje vozimo hrano predvsem iz zahodne Evrope, ta pa jo uvaža iz Južne Amerike in od drugod. Česen je tako ves kitajski, čebula pa iz Nove Zelandije, kar je absurd in samo z načinom naravnost na mizo lahko to v veliki meri preprečimo in kompenziramo, saj ima slovenski česen pravi okus po česnu, medtem ko je kitajski narejen za ves svet. Tudi sadje prihaja k nam z vsega sveta, in ko se bo nekega dne nekdo pošteno vprašal, koliko dodatnih izpustov ogljikovega dioksida to povzroča, in uvedel ekološko takso, ne bo več tako,” meni Štampar.

In kako to, da je hrana, k nam pripeljana z drugih celin, cenejša od doma pridelane? Dr. Peter Raspor, predstojnik katedre za biotehnologijo, mikrobiologijo in varnost živil na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, pojasnjuje, da zato, ker se tudi proizvodnja hrane globalizira. Svetovne multinacionalke imajo namreč zemljo zakupljeno na različnih koncih sveta in stremijo za preskrbo svojih sistemov na račun tega, da kultivirajo točno določene pridelke v točno določenih regijah. “Cilj je proizvesti čim večje količine čim manjšega števila različnih proizvodov. S tem multinacionalke povečujejo dobičke, po drugi strani pa izgubljamo samopreskrbo s hrano in njeno raznolikost, izgubljamo tudi različne okuse (določenih sort jabolk ni več) in užitke. V bistvu izgubljamo svojo kulturno identiteto, kajti hrana je naša kultura. Zato je pomembno, da države uvajajo nove modele zaščite svojih živilskih proizvodov, sicer bi ti propadli. S tem ohranjamo tudi kulturno dediščino in lokalno specifična živila ne gredo v pozabo,” je povedal Raspor.

Si živi kopljemo grob?

Po njegovem mnenju je trajnost proizvoda tista, ki določa njegovo svežino, in če bomo hoteli ohranjati svežino, bomo stremeli za krajšimi prevoznimi potmi, ki potrjujejo geslo Naravnost na mizo! “Mislim, da smo v zadnjih desetletjih pretirali z dolžino poti, da z združevanjem velikih sistemov le nabijamo kilometrino na hrano. S tem izgubljamo etičnost v trgovanju s hrano in osnovne vrednote hrane, pomembne za posamezno regijo. Se pa počasi zavedamo, da ni kakovost imeti vsak dan na mizi vsega, ampak je kakovost tisto, kar je sezonsko. Če imamo vse leto na voljo vsa živila, to ne prinaša užitkov. Zdi se nam, da je paradižnik, ki ga lahko danes kupujemo vse leto, brez okusa. Bojim se, da je to povezano s tem, da naša usta nimajo nobenega počitka. Če bi ga imela in paradižnika nekaj mesecev ne bi jedli, sem prepričan, da bi nam bil potem še kako okusen,” je ugotavljal profesor Raspor.

Kmetijski minister Dejan Židan pa opozarja, da je osnova slovenske pridelave hrane kmetijska zemlja. “Te pa imamo zelo malo, saj smo jo v prejšnjih desetletjih izjemno pospešeno izgubljali. Razumeli boste, da kot minister, odgovoren za prehrano, v prihodnje ne morem več dopustiti čezmernega izgubljanja zemlje. V tem trenutku imamo izjemno restriktivna stališča do občinski prostorih načrtov, saj ne moremo dopustiti, da Slovenija izgubi dodatnih 14.000 hektarjev kmetijske zemlje. Ne moremo, ker je nimamo več na voljo,” je odločen minister.

Peter Raspor pa meni, da bi morali v nastajajoči resoluciji o razvoju kmetijstva do leta 2020 številčno natančno opredeliti, kaj pričakujemo v pogledu samopreskrbe s hrano, ki je pri nas kritična. Pa ima dr. Raspor recept, kako ohraniti kmetijska zemljišča, ki so nam še ostala za pridelavo hrane? “Verjamem, da bi v urejeni družbi morali biti sposobni doseči konsenz, da ne bi najboljše zemlje spremenili v zazidljivo. Če tega ne bomo storili, si bomo živi skopali grob,” je svaril Raspor.

Hrana potuje tudi 17.000 kilometrov daleč

Na londonsko tržnico prihajajo pridelki celo 17.000 kilometrov daleč – z Nove Zelandije, iz Gvatemale… “Dokler je delovna sila v Gvatemali tako poceni in dokler je poceni tudi letalski prevoz, pridelovalec, ki je 40 kilometrov oddaljen od Londona, hrane ne bo mogel pridelati ceneje kot nekdo v Gvatemali. In toliko časa se bodo police trgovin šibile pod izdelki iz držav, kjer je delovna sila cenejša in kjer nihče ne plačuje okoljskih stroškov. Ko se bo nafta podražila na 150 dolarjev za sodček, pa taki transporti ne bodo več mogoči in se bo podražila tudi hrana,” meni dr. Franc Lobnik, profesor za pedologijo na ljubljanski biotehniški fakulteti in predsednik Sveta za varstvo okolja Republike Slovenije.

Avtor: Tatjana Pihlar
www.eko.dnevnik.si