“Dva načina vstopanja v sveti prostor srca
Po učenju Kogijev je najboljši način za vstop v sveti prostor srca ta, da devet dni in noči preživimo stoje, brez hrane, spanca in pijače, v popolnoma temnem prostoru, z zaprtimi očmi. Če bi to zmogli storiti, bi nam Mati Zemlja pomagala in pokazala pot naprej. Njihov način življenja jim takšno meditacijo dopušča, za nas pa bi predstavljala ogromen prepad, ki bi ga s težavo premostili le redki. Kogiji, ki o sodobni tehnološki civilizaciji vedo bolj malo, so mi svetovali, naj ljudi vodim v sveti prostor na kogijski način, vendar sem vedel, da bi bil to za ljudi prehud izziv. Povedal sem jim, da bi bila takšna devetdnevna meditacija za večino v zahodnem svetu praktično nemogoča. Morda bi jo zmogla obvladati peščica ljudi, za širši krog pa bi morali poiskati drug način.
Tako sem se posvetoval s svojim notranjim vodstvom in sčasoma sta mi bila razodeta dva druga načina. Prepričan sem, da je tehnik za vstopanje v sveti prostor srca še veliko več, za ti dve pa vem, da zanesljivo delujeta. Ni pomembno, s katero tehniko vstopite v sveti prostor, važna je le čistost vašega srca, ki vam omogoča, da boste v tem prostoru lahko tudi ostali. Ko vstopamo v sveti prostor srca, ne gre za proces učenja, temveč bolj za spominjanje, saj smo bili v tem prostoru nastanjeni že od nekdaj.
Sami smo se odločili, da bomo preusmerili svojo pozornost k zavesti polarnosti, in ko se bomo naučili lekcije, ki nam jo ta izbira namenja, se bomo gotovo spet vrnili k prvotnemu stanju enosti. …”
“Dva tedna po dogodku s konji sem imel na Vzhodni obali še eno delavnico Zemlja/Nebo. V mojih mislih je bilo še vedno sveže navzoče učenje kogijskih Mam. Moja organizatorka, ki mi je pomagala pripraviti delavnico, me je pozorno poslušala, ko sem govoril o svetem prostoru srca, in nazadnje me je zaprosila, naj ji pokažem, kako stvar deluje.
Najprej sem se obotavljal, ker imamo ljudje v sebi toliko čustvene navlake in nadzornih vzvodov, da se nam zdi večini strašljivo zapustiti um. Toda ženska je vztrajala, zato sem popustil in sklenil poskusiti, čeprav nisem pričakoval, da se bo karkoli zgodilo.
Sedla sva si nasproti s prekrižanimi nogami in pričela s preprosto meditacijo opazovanja diha, predvsem zato, da bi se s tem sprostila. Takoj zatem se je moj duh spustil iz uma v srce, tako kot so me učili Mame. Skoraj hkrati je moje telo začelo oddajati nenavadne zvoke in prikazala se mi je notranja vizija. Znašel sem se dober meter stran od umazano zelene reke Amazonke in na moji levi je bilo ogromno tropsko drevo. Imelo je ogromno vejo, ki je rasla vzporedno s tlemi in se raztezala kakih pet metrov stran od debla. Moj duh je z višine metra in pol opazoval veliko pumo, ki se je hitro in odločno premikala točno pod mano. Žival je skočila na to ogromno vejo in se po mačje splazila do njenega konca. Od tam je spretno skočila na tla in se odpravila vzdolž reke. V naslednjem trenutku sem bil spet v sobi s svojo organizatorko. Odprl sem oči in ona je hkrati odprla svoje. Pogledal sem jo, da bi videl, če je kaj doživela, vendar nisem pričakoval ničesar. Neznansko sem bil presenečen, ko mi je do potankosti opisala mojo vizijo. Nisem mogel verjeti, da je res delovalo. Ne da bi mi pustila čas za razmislek o tem, kar se je zgodilo, me je razburjeno vzpodbujala, naj to storim še enkrat. Spomnil sem se, da sem bil podobno vzhičen, ko mi je Ema prek svojega telesa prvič poslala zvoke srca.”
“Naslednja dva tedna so se kogijski voditelji vsako noč pojavljali v mojih sanjah. Še naprej so me učili in mi razkrivali dejstva o sebi, o katerih so menili, da bi jih moral poznati. Bilo je zelo očitno, da želijo, naj to znanje posredujem vsem pripadnikom tehnološke civilizacije po svetu. Tudi sanje so to potrdile. Nazadnje sem se s Kogiji srečal tudi v živo in jim izrazil svoje globoko spoštovanje, vendar nisem izvedel ničesar, kar mi ne bi že povedali prek drugih načinov sporazumevanja. Dali pa so mi nekaj predlogov, kako naj učim to, česar sem se naučil, vendar žal vseh njihovih nasvetov ne morem upoštevati. Rekli so mi na primer, da bi bili ljudje po devetih dneh bivanja v popolnoma temnem prostoru, brez spanja in hrane, sposobni vstopiti v sveti prostor srca. To je sicer lahko res, težko pa bi kaj takega izvedel v sodobnem svetu. Na podlagi osebnih izkušenj z vodenjem ljudi v sveti prostor srca sem odkril dva načina, ki lahko nadomestita predlagano kogijsko različico. Oba bom v knjigi tudi opisal.”
Odlomki iz knjige: Živeti v Srcu, Drunvalo Melchizedek (2021, Založba Višja Vibracija, vse pravice pridržane)
