Duhovi o svobodni volji

OGLAS

»Svobodna volja se razvije proporcionalno s tem, ko duh pridobi zavest o sebi. Svoboda ne bo obstaja za duha, če je bila njegova izbira ponujena kot vzrok, ki je neodvisen od njegove volje. Vzrok, ki določa njegovo izbiro ni v njem, temveč je zunaj njega, v izbirah, ki jih prostovoljno prinaša v krepost svobode svoje volje. Izbira je tista, ki predstavlja netivo veličine padca človeka in izvornega greha. Nekateri duhovi so podlegli skušnjavi, drugi niso.«

Pripis prevajalca:

Ljudje nismo telo, smo duh, ki je inkarniran v telo. Vsi pred tem, kot naselimo telo, naseljujemo duhovni svet kot duhovi. Vsi duhovi so na evolucijski poti napram popolnosti. Na tej poti duhovi tudi razvijajo svobodno voljo in v skladu s tem se tudi odločamo, tako izven kot v telesu. Svobodna volja je odvisna od samo zavedanja. Več zavesti o sebi človek ima, več svobodne volje ima.

OGLAS

Svobodna volja ni v nobenem primeru odvisna od uma in umskih aktivnosti, seveda pa ne niti od čustev, spominov, temveč je odvisna od tega, kako močno se človek zaveda Sebe, ne sebe. Jaz z mali j je pravzaprav ego, ki veje iz uma in um je tisti, ki interpretira misli, čustva, občutke, ideje. Ker je um omejen in nima popolnega pregleda nad tem, kaj se dogaja in kako stvari stojijo, je tudi njegova interpretacija dokaj ozka, v skladu z njo pa se tudi obnaša.

Svobodna volja je, ko imaš v popolnosti samostojno možnost odločitve. Vendar pa, ker obstajamo na različnih nivojih zavedanja hkrati, niti ne moremo vedeti, kako drugi vplivajo na nas, če se jih na zavedamo. V drugih ravneh zavedanja obstajajo, prav tako, kot smo tam obstajali mi, drugi duhovi in duhovne inteligence, ki poživljajo materijo s svojimi navdihi. Eni od teh so iskreni, dobronamerni, drugi ne. Vse pa je odvisno od razvojna določenega duha.

Duhovi rastejo tako moralno kot intelektualno in vsak se odloči za svoj aspekt, v katero smer se bo razvijal. Vendar pa to plemenitenje vedno pripelje do večjega samo zavedanja, hkrati po do večje svobodne volje.

Knjiga duhov, Allan Kardec, 122