Duhovna zavest

V resnici nihče od nas ne ve, kaj zavest v svojem polnem pomenu je. Ni Duh in ne materija, temveč nekaj, kar je sposobno oboje poznati in izkusiti. Je kot nekakšen medij ali posredovalec med obema skrajnostma ali poloma obstoja.

Um, ki ga navadno uporabljamo, ni zavest v vsej njeni celovitosti ali izvirni naravi, ampak je omejena in zaprta zavest, ki je pod vplivom različnih idej, razdrobljena in oblikovana v različne vsebine in strukture, izmuzljiva in nejasna. Zato, kadar pomislimo na duhovno zavest ali na božansko zavest, se nam le-ta zdi popolnoma nerealna. Toda človek je bitje, je os zavesti, ki povezuje nebo z zemljo. Za zdaj je njegova pozornost še osredotočena na njegov najnižji del, vendar pa bodo postopoma gotovo začele delovati različne druge razsežnosti te niti zavesti, tega električnega vlakna, in tedaj naj bi bili ljudje sposobni dvigniti se, nivo za nivojem, v tista čudovita območja in prostranosti, ki jih lahko imenujemo 'Duhovna Zavest'.

Helena Petrovna Blavatsky je dejala, da je zavest(nost) potencialno duhovna; kajti v svoji čisti naravi je zavest eno z Duhom, vendar si je sposobna nadeti omejitve materije.

Kako pa ta zavest, ki je v nas in jo identificiramo z našim umom, postane duhovna zavest, polna lepote, izjemno nežna in občutljiva ter čudovito vse razumevajoča? To je mogoče, ker zavest ni niti Duh niti materija, lahko pa manifestira naravo obojega. Kakšna je kot materija – to lahko vidimo, toda teže je razumeti, na kakšne načine se kaže kot Duh. Ker zavest postane tisto, s čimer se trenutno identificira, je snovna, kadar se odziva na materialne predmete in zrcali v sebi naravo materije. Kadar je dovzetna za Duha, je duhovna. Njeno povezavo z materijo lahko razumemo brez težav, saj je materija nekaj, kar je množično in ločljivo, ima značaj objektivnosti. Duh pa je zelo subjektiven.

Kako lahko vemo, kje ali kaj je Duh? Odkrijemo ga lahko samo v tihih globinah svojega bitja – toda to je individualna izkušnja, katere resnica je razumljiva le človeku samemu. Pa vendarle lahko poskusimo razumeti, kaj Duh v bistvu je glede na njegove manifestacije, različne vidike njegove narave, lastnosti, ki se izrazijo v različnih zvezah. Začnemo skromno in skušamo razumeti nekaj osnovnega, kaj je morda njegova narava, tako da – čeprav še nimamo tistega znanja, ki si ga bomo pridobili šele, ko bomo prišli na cilj – zvemo vsaj za smer, v kateri je to znanje dosegljivo.

Vsa duhovna resnica, ki je tako subtilna in skrajno harmonična, zlahka postane materializirana in nespoznavna, če jo obravnava um, ki je le produkt razlik, saj ga je rodilo okolje. Um, ki so ga oblikovali zunanji dejavniki, nam ne bo dal resnice, ki je vedno nepogojena; edinole čisti um, ta nit iz nebes, spuščena z najvišje točke, ta 'Ariadnina nit' našega bitja lahko vé, kaj Duh je, ker je povezana s svojim izvorom.

Da bi torej dobili nekaj predstave o tem, kaj je duhovna narava ali duhovna zavest, moramo najprej priti v določeno stanje. Vsak človek lahko le sam polno razume duhovno naravo, nihče drug tega ne more storiti zanj, z besedami ni sporočljiva. V Bhagavad Giti jo omenja Šri Krišna: 'Čudovito je o njej govoriti, čudovito poslušati, čudovito razumeti, toda ko je o njej vse povedano, nihče zares nič ne razume.' To misteriozno nekaj pokaže svojo naravo tedaj, ko naša zavest postane dovolj senzitivna, da jo spozna, ko se tej naravi odzove. Toda sebe moramo pripeljati v stanje najvišje očiščenosti, sprejemljivosti, da bi lahko vedeli, kaj to je.

Verjetno smo že vsi kdaj doživeli rahle dotike te narave. Morda v trenutku ljubezni, ko nismo mislili nase, ampak le na srečo drugega, brez pričakovanja vračila, v trenutku popolne sreče, ki se je kakor vrelec žive vode dvignila iz čistosti naše narave, v trenutku lepote, v kateri jaz, ki išče doživetja, da bi užival, posedoval, dominiral in izkoriščal, nekaj časa ne obstaja. V takem trenutku se morda pokaže resnica o tem, kaj notranje smo.

Da bi spoznali, kaj je duhovna zavest in kaj so njena bogastva, je najprej treba popolnoma razbliniti ločenost 'jaza'. Ta jaz mora izginiti, kot izgine stvar iz megle, kot neka utvara, preden se lahko izrazi resnica o Duhu in zavlada v notranjosti.

Toda čeprav smo večinoma v nekakšnem oblaku emocij in različnih misli, ki smo si jih pridobili in vsrkali vase, se na srečo zdaj pa zdaj v oblaku naredi odprtina in skoznjo posije žarek svetlobe, tako da v tem trenutku jasnine ali razsvetlitve zvemo nekaj o čistejši naravi, ki jo lahko povežemo z globljimi vidiki sebe. Tudi iz tega sporočila lahko zvemo nekaj o tem, kaj je Duh, kaj je narava duhovne zavesti. Ko se odzovemo taki lepoti, ki pride v našo zavest, jo začnemo razumevati.

Z vidika spremembe, ki se zgodi, lahko na duhovno gledamo kot na prečiščenje psihičnega. Ko le-to postaja bolj subtilno, nežnejše, čistejše in plemenitejše, se približa duhovni ravni. Psihična kvaliteta je v vsem življenju in zavesti, toda zavest, ki začne z občutki in se preobraža skozi različne nivoje psihične aktivnosti, se pojavi kot čisto duhovna.

O duhovni zavesti je rečeno, da je vedno nova, v stanju nepretrganega preobračanja. Kaj naj to pomeni? Preobrat prinese popolnoma nov red, novo stanje. Preobrat, ki se zgodi v človeku in ga pripelje do resnice o njegovem lastnem bitju in njegovi pravi povezanosti z vsem, ni preobrat (revolucija) z nasiljem, temveč je to preobrat, dosežen v najglobljem miru.

Ko se zima umakne pomladi in se preobrazi vsa narava, je življenje povsod – je rast, vitalnost in glasba v zraku. To je najčudovitejši preobrat, ki ga lahko opazimo, so pa še drugi pojavi v življenju, ki so videti, da popolnoma spremenijo prejšnje stanje. Če so take preobrazbe možne v materialni Naravi, se mar kaj takega ne more zgoditi tudi v človekovem srcu in bitju? Življenje je povsod isto, le da na različnih stopnjah. Ljudje imamo v sebi mnogo več možnosti, kot jih ima ostali zunanji svet. Čuda, ki so v človeku, subjektivne razširitve v njem, možnosti njegovega mišljenja in imaginacije – vse to bi bilo tisočkrat bolj čudovito kot karkoli, kar je mogoče najti v materialni Naravi.

Prvi korak k razumevanju narave duhovne zavesti je, da se začnemo zavedati svojih sedanjih omejitev, ki vse izhajajo iz dejstva, da je sedanjost omejena s preteklostjo.

Um je navezan na preteklost, medtem ko deluje v sedanjosti.

Um je doživel silne preobrazbe (transformacije). To je čudo tistega, čemur pravimo zavest. Moja sedanja mentaliteta, kar prav zdaj sem, je v resnici produkt izkušenj, skozi katere sem šel v preteklosti. Moja vzgoja, različni vplivi ljudi, s katerimi sem se družil, poklicne dejavnosti, časopisi in knjige, ki sem jih bral – vse to skupaj je naredilo določeno mentaliteto, nekakšno zmes, neko strukturo uma, tako da zdaj sem, kar sem. Lahko vidimo, da v tem procesu posameznik popolnoma izgubi svojo svobodo. Um – zavest – je izgubil/izgubila svojo svobodo, nima več svoje izvirne gibkosti.

Duhovni človek je, kdor se v svoji notranji svobodi zaveda, kako lahko nanj vplivajo odnosi z osebami in stvarmi; zato ne podleže zapeljevanju zunanjih stvari in okoliščin.

Takega človeka ne zamajajo vplivi drugih, ki imajo svoje premisleke in cilje. Oddaljil se je od iskanja vsakršnih zadovoljitev in je svoboden v pravem smislu besede, notranje je sam in pod nobenim vplivom. Edinole skozi globoko, mirno in čisto razumevanje, ki je razumevanje brez jaza, v stanju naravne ponižnosti, se oseba začne zavedati resnice, karkoli ta resnica že je. Resnično razumevanje, pravo znanje, doživljanje stvari take, kot so – to izhaja iz negacije jaza. To je vsa skrivnost duhovnega življenja in duhovnega znanja. Da bi katero koli stvar razumeli v njeni čistosti, v njeni pravi naravi, moramo biti po eni strani popolnoma brez vseh vplivov, popolnoma sami, po drugi strani pa se vendar predati – v smislu, da smo odprti za vsakogar in vsako stvar. V pravi duhovni naravi je tako ravnotežje. Tedaj smo v polnem pomenu besede sposobni biti s komerkoli in z vsemi, ne ločeni od njih, saj ne iščemo ničesar zase.

Če ničesar ne iščemo zase, kakšen je tedaj naš odnos do drugih? Tedaj je to lahko le odnos ljubezni. Ljubezen je tisto stanje, ko smo s srcem z drugo osebo, vendar ne pričakujemo ničesar, nobene zadovoljitve ali prednosti. Življenje, zavest, ljubezen: vse to je pritok iz božanskega vira. Ljubezen pride sama, kadar ni ovir, največja ovira pa je egoizem, saj pomeni notranjo ločitev ali ločevanje od drugih. Kadar je človek prost navezanosti na občutke, ob katerih je užival, in ne išče zadovoljitev, ki so bile del njegovega življenja – najsi je imel položaj ali moč in nadzor nad mnogimi stvarmi ali pa karkoli drugega –, tedaj pride do pravega razumevanja. Duhovna narava tedaj svobodno teče.

Duhovna narava je prvotna ali izvirna narava, neomadeževana, popolnoma svobodna, občutljiva in tekoča, inteligenca v njej je sposobna zaznati pravo naravo in pomembnost vsake stvari. Tedaj vse v pojavnem svetu izkazuje svoj pravi pomen in resnično lepoto, in v tej zaznavi je navzoč žarek duhovne zavesti. Zavest, ki pripada duhovni naravi, je večno mlada, vedno svobodna in nepogojena; in v tem stanju se zaveda svoje temeljne enosti z vsem. Ker je brez jaza, teži k temu, da je vse bolj jaz vseh. Rečeno je bilo, da ima duhovna zavest svoj center povsod in obod nikjer. Se pravi, da lahko vstopi v vse ume in srca. Ljudje se ne čutimo tako eno z vsem, ker je vsakdo med nami obdan z nekim zidom – z zidom naših mnenj, imetja in čustev. Okoli sebe si ustvarimo neko domeno in postanemo njeni ujetniki. Šele ko se zavest dvigne nad to domeno, ker je spoznala, da je tu ječa in da je sama svobodna, je njena naravnanost drugačna.

Zavest je v vsem življenju. Človek se zaveda samega sebe; v svojem nezavedanju pa je sebičen in egocentričen. Moral bo razumeti, da je njegov jaz, kot ga pozna, omejitev. Ko bo spoznal resnico o tem jazu, bo svoboden. Zavest, ki je svobodna, postane – ali bolje rečeno – je duhovna zavest.

Avtor: Nantiloka Sri Ram, Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, št. 82.

Prevod: Irena Polanc Kristan
www.teozofija.info