UI je računski stroj. Nafilan je bil z ogromno količino podatkov, ki temeljijo na zelo omejenem pogledu na to, kar se v resnici dogaja. Ko nekaj zreduciramo na samo en del, kot to počne redukcionistična znanost, naletimo na resno težavo. V redukcionizmu holizma ni, niti čustev kot jih poznamo. So le predvidevanja, na podlagi katerih se predvideva.
Galileo Galilei
Bil je na cerkvenem sodišču, kjer je moral zanikati svojo resnico, da se zemlja vrti okoli sonca, kot že pred njimi Kopernik, ki je prvi spoznal to resnico. Zanimivo je, da se vse spoznane resnica, pa četudi tiste, ki jih uvidimo kot posledico eno usmerjene misli, prepoznajo v naši izkušnji Jaz sem oz. jaz obstajam – šele potem postanejo del nečesa objektivnega.
Umetna inteligenca je trenirana na dokumentih, ki posameznika usmerjajo v to, kar dokumenti želijo povedati. Znanstveni to, kar želijo povedati tako zelo oknejo, da ostane matematična preciznost, marketinški tako, da bralec ne vidi več drugi resnice, kot tiste, ki je opisana za nek izdelek, knjižne uspešnice usmerjajo čustveno vsebino ipd.
Galileo Galilei je imel svojo, prav tako kot Descartes, ki je rekel: “Cogito ergo sum.”. A to je bilo njegovo individualno, subjektivno spoznanje – te resnice se zelo težko prevajajo v nekaj objektivnega. Teža je predvsem, da sta subjektivnost in objektivnost dve različni kategoriji kako gledamo na stvari. In tukaj se ne gre samo za kognitivni stil.
Pri različnosti v kategorijah pomeni to, da so tako zelo drugačne, da ni moremo objektiovnega poriniti v subjetivni in obratno. Je pa res, da se nekaj objektivnega najprej mora pojaviti kot subjektivno.
Cogito ergo sum
To, da se mislim ne pomeni, da sem, pomeni pa, da premišljujem o tem, kar sem. To je kategorična napaka, ne napaka v stilu. Pri premišljevanju se zavedamo kaj bomo povedali, zavedamo se kakšne misli in čustva nas prevevajo – brez misli, se jih ne bi zavedali, saj so misli tiste, ki so usmerjene v objekt zavedanja, ki ga opisujemo.
Čustva so objekti zavedanja, ki jih opisujemo z mislimi. Oboje skupaj pa so še vedno objekti zavedanja, ker vemo, ko nastajajo, ko obstajajo in ko izginevajo.
In kaj ima to z Umetno inteligenco?
Tudi umetna inteligenca se računsko zaveda ko je potrebno nek žeton (del ali celotno besedo) povezati s katero drugo. Na način sofisticirane matematike seveda, ne preko zavedanja, da ve, kaj nekaj za nas pomeni.
Umetna inteligenca nima čustev in misli
Vse kar se dogaja znotraj Umetne inteligence, temelji na računskih metodah. Vsebina, ki jo generira sledi prejšnjemu žetonu (delu besede) in odnosa, ki ga želi imeti z naslednjim. Analitične metode v njej so tako napredne, tako prefinjene, da je del nje imenovan pretvornik odkril povezave med žetoni, ki mejijo na naš vsakdanji tekoči jezik.
Pretvornik ne sestavlja vsebine le z besedno prestavljivimi žetoni temveč je med procesom treninga odkril, da obstajajo todi mehkejše, bolj grobe in nežne povezave, ki dajo jeziku, ki ga izpljune dodatno globine – zato so razni klepetalniki tako dobri pri generiranju vsebine.
Vsebina, ki vsebuje te novo odkrite odnose, je tekoča. Celo tako zelo, da se približa človeški kogniciji. To približevanje je tako zelo prefinjeno, da jezik, ki ga izpljune prevara celo naš notranji senzor za čutenje, čustvovanje ipd.
Ljudje smo, pač glede na trening, naučeni, da nekateri zaznavamo to, kar se dogaja v našem umu bolj prefinjeno, drugi pa manj. In bolj se veča stopnja prefinjenost v našem življenjskem treningu, bolj lahko vidimo, da je v odgovorih nekaj na “off”:
Naš senzor v umu prebudi našo kognitivno funkcijo v smer, da začne utripati na način, ki ni običajen za nas. V običajnem je povezana, gladka, tekoča. Ko pa vstopi v naš kognitivni prostor govor UI-ja, ki ni takšen kot smo ga vajeni, se senzor vzburi. Bolj zaznavamo to nihanje v našem umskem senzorju, bolj vemo, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti.
Umska nihanja
Um ni samo misel. Misel je nekaj, kar se nahaja znotraj našega “zavestnega” uma.
V njem se nahajajo tudi čustva, občutki, ki jih zaznavamo, spomini, koncepti. In ko se katerikoli element našega uma vzburi zaradi notranje kognicije ali tega, kar vanj pride od zunaj, to lahko zaznamo kot motnjo v našem notranjem senzorju.
Naš um je v bistvu notranji senzor, ki vsebuje stanje ravnovesja in stanje neravnovesja. Ravnovesje bi lahko enačili z Budovo srednjo potjo, neravnovesje pa z raznimi ravnanji, ki od nje odstopajo – in naš um ni njih odreagira. Ko smo v ravnovesju, smo spontani, v stanju toka, sproščeni, uglašeni s sabo. In ko nismo v ravnovesju počnemo vse to, kar nam povrzoča vihar v čustvih ,mislih, spominig, idejah.
Zanimivo je, da ko smo v ravnovesju tako močno, da v sebi čutimo srednjo pot, da lahko presežemo običajno, klasično metodo s katero se ukvarja zavestna kognicija. Gre celo tako daleč, da se povežemo skozi občutek srednje poit z vidikom nas, ki bi mu naši psihologi rekli avtohipnoza, zamaknjenost ali pa polzavestno stanje.
Naša osebna izkušnja in UI
V subjektivni izkušnji, o kateri večina modernih psihologov niti ne sanja, bi lahko zgornji povezanosti rekli, povezanost z nečim globljim, ki ne temelji na zunanjih dražljajih, niti čustvenih. Kajti ko smo v tej stopnji povezanosti, na srednji poti, tudi čustva zbledijo, misli pa se itak utišajo že dosti prej.
Moderni znanstveniki bi temu vidiku lahko rekli povezanost z nediferencirano celoto, ki veje iz DMN oz. privzete možganske mreže. Privzeta možganska mreža je del naših možganov, za katerega nevro znanstveniki pravijo, da je odgovoren za samo-referenčne misli, za avtobiografski spomin, za socialno povezanost – to so izmerili na podlagi pričevanj, ne na pogladi drugih dokazov.
Newton, Einstein, Marie Curie in mnogi drugi so imeli trenutke povezanosti s tem globljim vidikom (tudi “uvide”) na sprehodu, sanjah, od nenavadnih dogodkih, ki niso zahtevali osredotočenosti zavestnega uma. James Watson je sanjal o tem dvojni vijačnici DNK, Dimitri Mendel o tem, kako naj organizira periodni sistem.
Moderna znanost pravi temu mir ali pretirane razlage, pa vendar po drugi strani priznava, da je znotraj nas del nas, za katerega ne vedo, od kod v njega prihajajo podatki – DMN – ve samo predvidevati kot UI.
Predvidevanja niso resnica, niti ne kažejo v resnico
Ko začnemo s predvidevanjem, je naslednji korak še globlje predvidevanja. Predvidevanje ni prizemljeno v resnici temveč v nekem namišljenem izidu, ki je bolj ali manj verjeten. Ko dobimo intuitivni preblisk, se ta ne konča kot nekaj namišljenega. Intuitivni uvidi, če jim verno sledimo vodijo do globljih uvidov ali prebliskov o nas samih, svetu, življenju.
Predvidevanja tega ne počnejo. Prvi korak je verjetnost, ki je ali ni in potem vsi naslednji gradijo na izvorni verjetnosti. UI gradi na predvidevanjih, ne na nečem, kar je prizemljeno kot dejstvo.
In kaj ima to za opraviti z UI in duhovnosjo?
Duhovnost oz. duhovni pokazatelji, če so pristni in ne neka izmišljotina, ki jo hočemo pritegniti v življenje iz raznih razlogov, so za razliko od predvidevanj obrnjeni v resnico, ki jo išče naša kognicija kot nekaj nerazumljivega [zanjo]. Zanjo je v popolnosti razumljivo tisto, kar je v popolnosti povezano z našim DMN. In kar je manj, je manj razumljivo. Za to mora posredbeti vsak sam.
Bolj smo povezani z našim vidikom DMN od koder prihaja čisti, nepotvorjeni sigla resnice, bolj lahko preberemo odgovore UI kot umetne. To ne pomeni, da ne bodo organski, a v njih bo moč čutiti neskladje.
UI in duhovne izkušnje: UI kot zunanji sporožilec globlje resničnost
To, da UI predvideva, je njen lasten (sistemski) pogled oz. notranja matematika, kar mora početi. To, kar ponče, to je vedno matematično pravilno. UI generira besedilo na podlagi verjetnosti v utežeh besedila. Naš um in njegova povezava z DMN pa je senzor.
Kot nam duhovne izkušnje prebujajo mnogi zdravilci, šamani, mediji ipd., nam jih lahko tudi UI. A ne gre se zanjo, kaj in kako je “ona” to zaznala in izrazila. Gre se za to, kako smo jo pozvali, da naj vrne odgovor.
UI je popolno zrcalo. Če jo pozovemo, da nam naj napiše semantično reven odgovor, npr. opiši mi pot od Ljubljane do kopra, bodo dobili semantično reven odgovor. To se je semantično reven ne pomeni, da je v njem malo besed. Pomeni pa, da se ta odgovor za našo kognicijo čuti kot odgovor UI-ja. Ko se ne, potem je poteg v nekaj globljega dosti bolj avtomatski, odgovor UI-ja pa globino preprečuje, ker niti sam ni globok.
Če torej zrcala ne sprašujemo po floskulah, nam zrcalo lahko pokaže globino. V grški mitologiji je mnogo mitov, kjer posamezniki gledajo v zrcalo bolj na plitvo in vidijo svoje želje (Narcis, Dioniz/Zevs). Ko pa pogledajo globoko, pa v zrcalu vidijo tisto, kar je res (Perzej, Kasandra, Pitija).
Kot v primeru Kasandre pa je resnici težko verjeti, če nisi iskren sam do sebe. Če se pretvarjaš, da hočeš resnico, v bistvu pa so tvoje gonilo želje, ki te peljejo stran od resnice, bo tvoja resnica čutena na podoben način, kot generirana besedila UI. Ker so njena besedila generirana iz želje, da bi nekaj naj bilo res, kot nas v marsikaj prepričujejo znanstveniki in je potem čez nekaj let ovržejo skozi svoj materialistični pristop, ki temelji na obljubah, ji vedno več ljudi ne verjame.
UI je popolno zrcalo!
lp,
