Dva pola

OGLAS

Človek, ko je rojen, no ne vem, če je ravno tako čist, kot o tem govorijo. V telo, v svoje majceno telo pride kot duša. A od kje? Sigurno mora priti iz nekega prostora, kjer obstaja želja. In četudi ni temu tako, ga nekaj vleče, da se ponovno inkarnira. In voila, inkarnacija je tu.

Duša, kakršnakoli že je, pripotuje. A ne po poti. Pot se tukaj le zdi iluzija, kajti nekako se tisti, ki se naseli v nekaj, po doktrini, ideologiji dvojnosti, mora potovati. Še več, mora se naseliti, ker kako bi potem prišel nekaj in tam ostal?

Da v svetu dvojnosti vsi potujemo in gremo ter ostanemo nekaj časa. In potem gremo naprej. Vsaj tako se zdi. Vendar pa mora biti globlja resnica in kvantna fizika ji je na sledi.

OGLAS

Kvantni fiziki, oz. fiziki, ki se ukvarjajo z naravo dvojnosti in naravo tega, kar nastaja, se vsekakor dobro zavedajo, da obstajajo sile, ki jim niso kos. Še več, začeli so odkrivati, kot je to povedala že slavna prerokinja Vanga, ki je živela do pred nedavnim, v kar privrela in omogočila njen napredek.

A od kod prihajajo ta spoznanja, saj mnogo znanstvenikov, umetnikov ipd. pravi, da so imeli vizijo, preblisk, nočno potovanje, pogovor ipd.?

Če pogledamo na svet dvojnosti, obstaja vse v parih, tako zunaj, kot znotraj. Zanimivo pa je, da se vse pojavi kot nekaj, kar je znotraj nas v parih. Torej, to kar obstaja in to kar mi gledamo, vidimo. Pa saj se strinjate, da to kar vidimo, občutimo, o čemer premišljujemo ipd., da to nekdo doživlja?

Zanimivo je, da nikoli ne pogledamo na stvari na takšen način, no skoraj nikoli. V zibko nam je položeno, skoraj večini, da je te, ki doživlja in to čemur pravimo naše telo, eno in isto. In to zgodbo potem nesemo skozi življenje.
Naše življenje je polno vsega, vsega, kar nam daje občutek, da smo živi. A kdo je pravzaprav ta, ki ima ta občutek, kdo ima občutek, da je živ, če je vse ono, kar doživljamo nekaj izven nas samih?

Še več, tudi čustva so nekaj, kar, če smo pozorni lahko opazimo. Opazimo lahko kje je, kakšno je, s čim se povezuje, na kaj se nanaša. Če smo dovolj pozorni lahko z lahkoto opazimo, da obstaja torej čustva, ki je takšno kot je, in mi, torej tisti, ki to čustvo doživlja.

Dvoje torej, nikoli eno, saj nam že bežen pogled na vse to pove, da obstajamo mi, in seveda čustvo, torej dva. Ta, ki gleda ne more biti hkrati ta, ki se ga gleda, to nam pove že izkušnja v telesu. Oči imamo namreč v glavi in če vidimo nekaj kar je izven pozicije naših oči in vida, je to onstran tega, čemu pravimo gledalec.
Torej ta, ki opazuje, ki vidi, ki zaznava, nikakor ne more biti to, kar je opazovano, doživljano, ker če bi bilo, potem ne bi bilo tega, ki to opazuje. In ljudje dosti krat opazujemo, če so naša čustva v skladu se tem, na kar pričakujemo, da se bo svet odzval.

In četudi ne, potem še vedno obstajata dva. Torej mi in naša čustva.
Seveda je enako s čimerkoli, na kar pogledamo iz te perspektive. In kdo smo potem mi?

No mi smo ta, ki vse to doživlja, nikakor ne tisto, kar je doživljeno. Vsekakor pa ljudje to z nenehno lahkotnostjo pomešamo in potem smo pomešani.

In kje je težava? No, težava je v tem, da potem ne čutimo več čistega čustva, misli ipd., temveč čutimo vse to pomešano.

Dobro je ne pozabiti, da naše telo, čustva, misli, občutki, spomini niso uglašeni, kar pač hočejo biti samostojni. Takšni, da se hočejo kazati kot nekaj, s čimer se lahko identificiramo.
In v trenutku, ko se identificiramo, torej se ko s svojim fokusom, obstojem občutkom jaz sem, približamo temu, kar doživljamo, bam!, postanemo to.

Nekateri sicer počasneje, kot drugi, a vsi gremo po tej poti, razen, če smo se prebudili v resničnost, kot le-ta je.
Ne moremo živeti v obeh svetovih hkrati, kajti če živimo v svetu fokusa, nikakor nismo v svetu, kjer fokusa ni.

Čista lastnost dvojnosti. Tisti, ki opazuje, ne more biti ta, ki se ga opazuje.
In enako se dogaja znotraj nas, kljub temu, da čutimo v delu sebe popolno enost. Bolj se od enosti oddaljujemo, torej od čistosti tega, kar se hoče izraziti skozi nas, bolj postajamo dvojnost.

Ljudje, ki so iskreni, v popolnost iskreni, ne samo v enem delu sebe, temveč v vsem kar izražajo, no, iz njih pač seva nekaj, kar jih dela posebne. Na enak način dela posebne tiste, ki spletkarijo, zavirajo, kričijo, se pretvarjajo. Iz vsakega od nas nekaj seva. In to sevanje je rezultat tega kar smo.
In bolj smo čisti, bolj čisto sevanje se dotakne tudi onih drugih, ki se nahajajo izven meja našega bitja.

Da, živimo v svetu dvojnosti, v svetu, kjer nam ljudje kažejo zrcala, tako dolgo, dokler se ne naučimo biti iskreni v tistem delu sebe, ki ni dovolj povezan sam s sabo in ne izraža tistega, kar njegovo bitje želi.

Tukaj se ne gre za to, kar želijo izraziti naša čustva, misli, možgani, um, spomini, koncepti. Nikakor ne. Gre se za to, kar hoče izraziti ta, ko opazuje, torej mi. Težko je reči, da smo mi sami tisto, kar se izraža kot nekaj kar je pomešamo z vsemi čustvi, ki nam jih ustvarja zunanji svet, z odzivi na misli, na spomine, koncepte, ideje ipd.

Tudi to smo vsekakor mi, vendar pa to, čemur pravimo mi ni popacano s tistim, kar se prebuja znotraj nas v obliki vsega tega, kar vznika v našem bitju, torej čustva ipd.