EFT: anksiozne motnje

V resnici hočem spremembo!
V razvitem svetu kar četrtina ljudi trpi za katero od oblik anksioznih motenj.

Skoraj toliko jih o tem ne govori, razen če motnja tako napreduje, da jih ovira v vsakdanjem življenju (npr. panični napadi, nezmožnost, da bi odšli od doma …) in jo opazijo tudi drugi. Ne rečejo, da so anksiozni ali da jih je strah, marveč da so v stresu, saj je to v naši družbi sprejemljivo, kajti stres je zunanja okoliščina, torej ni naša krivda. Takšno razmišljanje nam sprva sicer pomaga, dolgoročno pa zelo škoduje, ker se odpovemo rešitvi, ki je v naših rokah, in iščemo pomoč zunaj sebe. Ti ljudje si pomagajo z zdravili brez recepta, pozneje se zaupajo zdravnikom, ki jim največkrat predpišejo pomirila (anksiolitiki), vendar imajo ta slabost, da od njih lahko postanemo odvisni, povrhu pa zdravijo simptome in ne vzrokov bolezni.

Zelo) malo nevrologije in psihologije za lažje razumevanje
Naši možgani so zelo podobni možganom naših prednikov, le da se je naše védenje o njih precej povečalo. Delovanje možganov je bolj prilagojeno življenju pračloveka kot življenju modernega človeka. Amigdali sta stikali v velikosti lešnika; v vsaki možganski hemisferi najdemo po eno. V nevarnosti nemudoma sprožita »program«, ki je pračloveku omogočil »odločitev« − bodisi za beg bodisi za spopad. V vsakem primeru se je njegovo telo pripravilo in (poleg drugega) načrpalo dovolj kortizola (goriva za akcijo), ki pa ga je pračlovek tudi takoj pokuril.

OGLAS

Izzivi so pri modernem človeku kompleksnejše, vendar pogosto neozaveščeni, amigdali pa se pri njem odzivata povsem enako. Nista kaj prida razsodni in ne znata oceniti situacije, da bi lahko sprožili akcijo samo tedaj, ko je v resnici potrebna. Druga težava je v tem, da pozneje tega goriva ne pokurimo, zato se nalaga in zaseda prostor serotoninu, to pa samo še poglobi nevrološko-fiziološko-energetsko-psihološki začarani krog.
Ljudje že zelo zgodaj ugotovimo, da je trpljenje sestavni del življenja, vendar ga − podobno kot otroci s skrivanjem glave pod odejo − zanikamo in ga, namesto da bi ga predelali, odlagamo pod preprogo. Zaradi zapletenosti življenja včasih v resnici nimamo časa, da bi se ustavili in pozdravili.

Spet drugič zavestno vemo, za kaj gre, vendar rešitve niso zavestno dosegljive, saj sta »pridni« amigdali vse že poslali v nezavedno, še preden so zavestni možgani lahko ukrepali (čas potrebujejo za analizo, odločanje in tehtanje, v tem času pa bi našega pračloveka že požrl sabljasti tiger). Včasih pa nas je preprosto sram, ne vemo, kako bi ravnali, in čakamo, da bo vse skupaj nemara minilo samo od sebe. Dokler smo mladi in naše nezavedno ni preobremenjeno, še nekako gre. Na prvi pogled se utegne zdeti skoraj smešno (nam pa ne, ker razumemo delovanje zavednega in nezavednega dela možganov), da za anksioznimi motnjami pogosteje trpijo uspešni ljudje in menedžerji, skratka tisti, ki so prepričani in tudi vzbujajo vtis, da dobro vozijo sebe in še koga zraven. Ali je torej nenavadno, da svoje motnje nočejo priznati? Začelo se je kdo ve kdaj, z drobno pikico, ki se je skotalila v kepo in se bo končala kot … plaz?

Zaradi celotne fiziološko-nevrološke slike pa naš strah vztraja, se širi in poglablja; včasih se bojimo že tega, da se bomo kdaj v prihodnosti bali, to pa le še poslabša zadevo. Vsak film, vsake novice na televiziji le še dodajo kapljo kortizola našemu preobremenjenemu sistemu, k temu prispevajo tudi negativne misli (zunanjega sprožitelja sploh ne potrebujemo več) in … zadeva je zrela, da se z njo spopademo. Vmes je minilo več let trpljenja, ki je posledica sramu, neznanja in nepripravljenosti za ukrepanje.
»Prav, prav, sem že dojela! KAJ lahko naredim?« vas slišim govoriti.

Zelo preprosto in učinkovito − z eftanjem!

Recept št. 1 (predpišete si ga sami)

Prvo pravilo, ko začutite napetost, nelagodje, strah ali anksioznost, se USTAVITE in se OZAVESTITE. Pogosto preverjanje, kje ste, prepreči, da bi se »zaplezali« in zboleli, saj je veliko laže popravljati smer, če ste zgrešili samo eno križišče. Preverite, kaj čutite, kako dihate, kakšna je vaša telesna drža. Včasih ne boste znali natančno poimenovati čustva, vendar vseeno poskusite, poskusite ugotoviti, kaj ga je sprožilo. Verjetno boste ugotovili, da je vaša drža sključena in da se je obrazna mimika »sesedla«. Dihanje je nepravilno, plitvo, hitro in lahno, obenem pa vas stiska v grlu. Ljudje imamo v telesu receptorje, ki nezavednemu delu možganov sporočajo, kaj se dogaja v telesu. V vašem primeru jim sporočajo, da ste v godlji, kar vaši možgani nemudoma spremenijo v zgoraj opisani odziv na stres. Samo za nasmeh obstaja več desetin receptorjev. Znanstveniki so ugotovili, naslednje: če se prisilite k smehu, četudi vam v tem hipu sploh ni do tega, možgani sprožijo serotoninsko reakcijo. Izplača se, kajne?

Enako je z dihanjem. »Anksiozno« dihanje ima enak učinek, zato se takoj umirite, globoko izdihnite in povsem izpraznite pljuča. Saj veste, kadar človeku odleže, si … oddahne. Predstavljajte si, da obenem z izdihanim zrakom iz sebe spravljate tudi napetost. Umirjeno vdihujte in bodite pozorni, da dihate s celimi pljuči. Predstavljajte si, da vdihujete mir. Če ste na samem (dokler ne bomo vsi obvladali eftanja, se utegne to početje v javnosti zdeti nekoliko čudaško), začnite eftati na karate točki ali boleči točki:
Čeprav imam to anksiozno dihanje, se sprejemam in se imam rad.

Pozneje se odločite, da pri globokem in umirjenem dihanju čutite varnost.
Ugotovite, kateri del telesa je napet; lahko si ga predstavljate obarvanega (navadno so to intenzivne barve). Tja pošljite sproščenost in zdravje; postopno vizualizirajte manj intenzivne barve. Oblijte se z zdravilno, pomirjujočo energijo in vmes ves čas eftajte.

Pomembno:

Ne analizirajte stanja in vzrokov zanj, ne razmišljajte, kam to pelje, saj bi to pomenilo, da se vrtite v zavestnem delu možganov, kjer pa v stiski ne zmorete videti rešitev. Ko se posvetite telesu, pa samodejno pridete v stik z nezavednimi »programi«. Ko vam je že nekoliko bolje, se vprašajte:

•Kako mi uspeva, da se tako lepo pomirjam?
•Zakaj sem v tem hipu tako mirna?
Naš »računalnik« komaj čaka kakšno sočno nalogo, ki jo bo lahko rešil. S tako formuliranimi vprašanji mu damo drugačno nalogo, kot če bi si rekli:
Ali umiram? (Odgovor je tako ali tako pozitiven, vendar brez pristavka, da ne še zdaj.)
Ali bo sploh kdaj bolje? (Glede na stanje organizma, bodo možgani »pravilno« ugotovili, da ne.)
S pozitivno usmerjenimi vprašanji pa lahko naletimo tudi na kakšno rešitev, na katero doslej še nismo bili pozorni.

Mimogrede, namesto vprašanja: »Zakaj mi tega ni še nihče povedal?« raje pišite ministru za šolstvo, naj v obvezni učni program za osnovne šole ne uvrsti samo računalništva, temveč tudi nevrologijo (znanost o živčnem sistemu).

Recept št. 2

Navadimo se, da med gledanjem televizije, branjem časopisov, poslušanjem prijateljice, ki nas zasipa s svojimi težavami, eftamo (vsaj z masažo boleče točke). S tem sproti čistimo energetske kanale in preprečimo nabiranje čustvene navlake.

Recept št. 3

Za dobro delovanje v življenju potrebujemo obe hemisferi. Leva je namenjena analizi, reševanju problemov, deluje linearno, je »odrasla«. Tam smo, kadar smo anksiozni, saj to za možgane pomeni, da imamo težavo, ki jo morajo rešiti. Ker nikakor ne najdejo rešitve, se »pregrevajo«. Desna hemisfera operira s slikami, barvami, intuicijo. Vključimo jo na dopustu, ko smo na stranišču, pod prho. Če jo poženemo, »ohladi« levo, obe skupaj pa hitro najdeta rešitev. Anksiozni ljudje se ne znajo sprostiti in si vzeti čas, da bi desna polovica lahko kaj ukrenila.

Med eftanjem vizualiziramo pozitivne izide − da odlično opravljamo izpit, da smo mirni, da se smejimo kot pečeni mački … In v resnici se zraven smejimo (receptorji!), saj je znanstveno dokazano, da se ni možno sočasno smejati in imeti paničnega napada.

Če zaradi strahu ne moremo zdoma, si POSTOPOMA predstavljamo (in zraven eftamo), kako odpremo vrata od hiše in pokukamo ven. Ko to zmoremo na vizualni ravni, gremo nekaj korakov po cesti … in tako naprej. Vsakič, preden se odpravimo naprej, moramo biti na prejšnji stopnji povsem mirni.

Eftamo:

•Čeprav mislim, da bom umrl, če bom odprl vrata, se sprejemam.
•Čeprav mislim, da se mi bo srce ustavilo … se imam rad
•Čeprav mislim, da bom videti nora … se imam rad.
•Odločam se, da vadim na vizualni ravni..
•Odločam se, da moje telo zmore.
•Odločam se za mir na sprehodu.
•Ipd.

Recept št. 4

Nalašč prikličite anksiozne občutke v telesu ter pretirane misli in podobe o svojem paničnem napadu. Denimo: dihajte, kot bi v resnici imeli panični napad, le da še bolj pretirano; predstavljajte si, kako se sredi ceste vedete popolnoma noro, ljudje pa vam ploskajo, ker menijo, da gre za predstavo. Končajte s priklonom ter povsem sproščenim, mirnim občutkom v telesu in duši. Nasmejte se skupaj z občinstvom. Ta vaja pomaga tudi pri tremi pred nastopi, saj se v resnici nikoli ne morete tako osmešiti kot pri tej vaji, torej so vaši resnični nastopi obsojeni na uspeh.

Za panični napad je značilno, da ima človek občutek izgube nadzora, v zgornjem primeru pa imate ves nadzor. Tako ste svoje zakoreninjene, avtomatizirane informacije o napadu zmedli in ne morejo več delovati po starem načelu.

Recept št. 5

Korenina anksioznosti pogosto tiči v strahu pred spremembo, kajti »kakorkoli že mi je, to vsaj poznam«.
Zato se morate s tem ukvarjati: Najprej vzpostavite stik s tem delom mišljenja (recimo mu negativni mehanizem, čeprav ni, saj gre za obrambni mehanizem), pri tem pa eftajte:

•V meni je konflikt.
•Ne upam si …
•Preprosteje, je, če ostane tako …
Kljub temu se sprejemam …

Potem se povežite z rešitvijo:

•V resnici hočem spremembo.
•Drugi bodo že morali sprejeti, da bom tokrat ustregel sebi.
•Sprememba je povsem varna.
•Novosti prinašajo nove energije in boljše počutje.
•Zaslužim si.
•Cenim se in rad se imam!
Kot že veste, je prvi del ves čas »na programu« (notranji samogovor). Zato se odločite, da pozitivne stavke ponavljate, medtem ko čakate v vrsti, greste na stranišče, med nezahtevno vožnjo ali pred spanjem. Napišite jih na listke, ki jih prilepite na hladilnik ali ogledalo. Listek s pozitivno vsebino si nalepite tudi na zaslon, kadar računalnik počiva, vsakič, ko zazvoni telefon (zvonjenje deluje kot sprožilnik za samodejno misel), si najprej recite kaj pozitivnega.

Stavek, ki ga najpogosteje slišim med terapijo, se glasi: »Kako preprosto, jaz pa sem toliko let trpel zaradi tega!« Okej! Ura izgubljena ne vrne se nobena, toda vsaj za naprej vemo, kako ravnati. Prosim vas, učite drug drugega, predvsem otroke, da ne bodo po nepotrebnem izgubljali let. Najboljše učenje je z vzorom. Naj eftanje postane družinska praksa, podobno kot osebna higiena.

Znaki splošne anksioznosti:

•bolečine v prsih, palpitacije,
•težave z dihanjem,
•motnje/bolečine v delovanju prebavnih organov,
•utrujenost, nespečnost, nočne more,
•znojenje,
•omotičnost, zmedenost, čuden občutek v glavi,
•nestrpnost, jeza,
•fobije (npr. pred pajki, predori …)
• hipohondričnost.

Znaki paničnega napada:

•grozavost,
•občutek usodnosti,
•strah pred smrtjo,
•občutek, da gre za infarkt,
•telesne bolečine,
•drhtenje,
•omejena zavest,
•hude težave z dihanjem.
Avtor: Sabina Šilc
www.viva.si