Vsak človek ima svoje Polje, prav tako, kot ima vsak človek svojo kožo. Ta fizična oz. subtilna meja nas ščiti pred kontaminacijo iz okolja. In če je katerakoli raven predrta, smo izpostavljeni vplivom, ki v nas prodirajo iz okolja.
Kaj pa sploh je naša meja in kako se jo čuti?
Mnogi svojo mejo zaznavamo, na nematerialnem nivoju, ko jo nekdo prečka oz. ko nekoga odrinemo. Sicer pa je ravno to funkcija meje. A na fizičnem nivoju je to dosti bolj preprosto, saj jo tam zaznavamo, lahko jo otipamo. In če je predrta, nas boli, krvavimo.
Na nematerialnem nivoju je precej podobno. Vsakega od nas obdaja nematerialno polje, ki je lahko gostejše ali redkejše. Okoli nekaterih ljudi zaznamo toploto, čustva, okoli nekateri ne. In to je že nek nivo meje, njihove meje.
Ko športniki gredo teč, se okoli njih včasih začuti toplota, pri spolnosti se včasih čuti lahkotnost, veselost, neobremenjenost, ko prečkamo meje države, lahko včasih začutimo spremembo. Vse to so meje, meje drugih, ki jih zaznavamo. S tem pa, ko čutimo meje drugih, pa tudi bolj čutimo svoje meje.
Vsaka meja, je meja in njena lastnost je, da ščiti, vendar pa bolj gremo v nematerialni svet, bolj postanejo stvari komplicirane. Meje več niso tako zelo otipljive, saj je ravno izkušnja v fizičnem svetu tista, ki nam začne dajati večji občutek za nas same in bolj gremo v svet, katerega se ne zavedamo, manj se tudi zavedamo svojih meja.
Da, Zemlja je odličen inkubator, kjer se lahko učimo svojega obstoja in tega, kako se le ta izraža, in tudi se. Meje si prestopamo nenehno, razlike je le v tem, če je to ljubeče in ne invazivno, ali pa je to zelo invazivno. Pri tem pa se seveda tudi učimo zaupanja, predvsem v sebe.
Če zaupamo, da nam nihče ne bo nič ukradel, kar seveda mora biti podkrepljeno s čutenjem, potem bomo kaj zlahka pustili hišo odklenjeno. Ta svet je za izkušati, vendar pa je pomembno, da se iz izkušnje učimo. A ne le fizično, fizično smo vsi več manj podučeni, temveč energetsko, o subtilnih svetovih namreč.
Učiti se o nematerialnem, o katerem te vsi prepričujejo, da tega ni, je precej velik zalogaj, saj vedno riskiramo, da bomo poniževani, zasmehovani, razvrednoteni ipd. Vendar pa je ravno to namen te igre, kajti tudi tukaj z lahkoto vidimo koliko zaupamo in smo trdno vsidrani v tem, v kar zaupamo.
V trenutku, ko se poruši naše zaupanje v to kar zaznavamo, odpremo vrata, da subtilni del, ki obkroža druge, vstopi v nas, saj postane bolj zanimiv, kot naš lasten. S tem namreč, ko zaupamo v sebe in v to, kar zaznavamo, ustvarjamo privlak v tem, v trenutku pa, ko se ta zmanjša ali izgine, pa izgine tudi privlak.
Če pogledamo v vesolju kaj se zgodi, če leti komet mimo Zemlje in je njeno polje, subtilno polje, dovolj močno in ljudje zaupamo v to, da je močno, komet preprosto odbije ali sploh ne leti blizu, saj tudi ljudje ustvarjamo polje zaupanje matere Zemlje, krepimo ga. V trenutka pa, ko postane subtilno polje planeta močnejše od subtilnega polja matere Zemlja, pa prej ali pozneje pride do trka.
Podobno je pri ljudeh. Tisti, ki bolj zaupajo v sebe, imajo večjo prezenco, z njo pa lahko tudi bolj vplivajo na množice. A ste opazili?
No to, da ima nekdo ali nekaj močnejšo prezenco pa še ne pomeni, da je ta vedno zdrava in da vpliva na zdrav način. Človeška prezenca ali prisotnost je nekaj s čimer si ali pa nisi rojen, vendar pa to ne pomeni, da imaš kakršno koli prednost. Če je ta »dobra«, pomeni, da imaš večji naklon k temu, da pomagaš pri dobrem, če pa »slaba« pa pri slabem. Vzemimo si za primer Nelsona Mandelo in Hitlerja…
Ljudje z večjo prezenco torej lahko bolj vplivajo in samo od nas samih, od naših meja je odvisno, kaj se bo izcimilo iz določenega odnosa. Prezenca oz. prisotnost se da trenirati, kar lahko zelo lepo vidite, če gledate kakšen šov talentov, predvsem America’s got Talent ali podobnega, kjer lahko zelo lepo vidimo, kako se zaradi vsega vpliva žirije, publike in tekmovalca samega, le-temu začne prebujati prezenca oz. prisotnost, ki se začne vedno bolj čutiti.
Podobno je pri narodih in deželah. Narodi, ki so izurjeni skozi zgodovino, da podpirajo prebujanje prezence, bodo to pomagali narediti vsakemu, ki se nahaja v njihovi državi, pa četudi podzavestno, torej na subtilnem nivoju. Narodi z veliko izkušnjami na tem področju so tudi prepojili svojo zemljo, državo v kateri živijo svojo prisotnostjo, jo spodbudili, da tudi ona spodbuja njih oz. vse, ki živijo na njeni zemlji.
Vsak narod živi, kakor pač živi in to tudi izraža skozi svojo poezijo, glasbo, literaturo, pesmi, kiparstvo ipd., seveda pa tudi misel, arhitekturo in razmišljanje in tako tudi na neki ravni vzdržuje, da sam ostaja v okvir naučenega. Vplivi zunanjih narodov včasih pomagajo državi zrasti, a večino krat državi pomagajo zrasti posamezniki, ki vidijo in razvijajo globino.
In kaj ima pri tem kontaminacija?
No, niso vsi vplivi pozitivni. Je že res, da prihajajo do nas z razlogom, vendar pa je poudarek na tem, da niso. Pravzaprav se iz negativnih vplivov naučimo, da so negativni in da bi lahko v prihodnosti bolje. A bolje je nemogoče, če ta sprememba ni podprta s prisotnostjo, ker se drugače stvari ne bodo spreminjale na subtilnem polju, ki je temelj našega obstoja, pred materialnim.
Vsak človek torej oddaja neko polje, subtilno polje, auro, kakor koli že to imenujete. Vsekakor obstaja pri vsakem človeku, kar se imenuje »nematerialne« lastnosti, tiste, ki izvirajo iz osebnosti, iz duše in še globlje.
To je nekaj, kar se prenaša skozi generacije. Vsakega starša so namreč vzgajali njegovi starši…
In ko se na ravni rodovniške linije nekaj spremeni v tej nematerialni prisotnosti, ko se neka generacija nauči, se lahko tisto, kar je bolj koristno in kar vsebuje več prisotnosti prenaša naprej. Vendar pa to, da ima delček prisotnosti, še ne pomeni, da je »supi dupi« in 100% čisto.
Vsak od nas ima svoje za oddelati in se naučiti, pa ne toliko v materialnem, kot nematerialnem. Evolucija gre namreč v smeri razvoja osebnosti in dušnih vrednost, da se bosta na koncu lahko duša in osebnost združili, to pa ni mogoče prej, preden postaneta le-ti uglašeni.
Namen nas, ljudi je, da se uglasimo s sabo, s svojo dušo in da iz povprečnega človeka postanemo to, čemur mojstri pravijo super-človek. Seveda pa je na potovanju do uglasitve potrebno prehoditi mnoge hribe in doline, preplavati mnogo morja in rudariti v mnogih rudnikih.
In med tem, ko to počnemo, predvsem razvijati dobrohotnost, prijaznost, uslužnost, kajti le skozi to bomo lahko dobili pravi pogled na življenje.
