Tisti, ki delamo na področju alternativne in komplementarne medicine, se dnevno soočamo z vedno novimi dilemami.
Do sedaj ni bilo na področju etike v zdravilstvu nobenih pravih smernic ali zapisanih načel, kot imajo to v medicini ali recimo zdravstveni negi. V teh poklicih so etična načela v ospredju in so neposredna, prvenstvena. V teh poklicih tudi ni dovolj samo želja posameznika, da pomaga. Tu so potrebna tudi splošna, strokovna in usmerjena pravila, ki jih morajo pripadniki poklica spoštovati. V alternativni in komplementarni medicini bi lahko preprosto prevzeli etiko uradne medicine, kar pa za delovanje na informacijsko–energijskih ravneh človeka ne bi zadostovalo. Na splošno pa lahko rečemo, da je cilj etike delovati dobro, brez škode za bolnika. Dobro mora biti izraženo v naših namenih, dejanjih in v odnosu do drugega.
Etično delovanje je zavestno in tudi namensko, torej izhaja iz človekove volje. Če človek želi postati dober, bo zavestno osvojil etiko kot lastno vrednoto in cilj. Visoka raven inteligence, razne sposobnosti, profesionalne kvalitete, ki jih ima bioterapevt, niso dovolj za uspešnost, nujno je razvijati tudi duhovne kvalitete. V nasprotnem nas začnejo spremljati bolezni in slaba usoda. To je še posebej nevarno in celo samomorilsko za zdravilce, ki se ukvarjajo z bioenergijo. Namreč ti še posebej stremijo k vedno večjemu duhovnemu razvoju in energijski moči, k čemur pripomorejo različne tehnike spodbujanja energijske pretočnosti, a to lahko vodi v vse manjši nadzor nad samim seboj. Če torej v tak razvoj ne vgradimo brezpogojnega etičnega delovanja, nas prej ali slej zaustavi usoda. Kot že vemo, pa za napake plačajo tudi naši najbližji.
Bioterapevt deluje na področju, ki ga uradna medicina ne priznava, ob vstopu v podzavest pa veljajo še preciznejša etična pravila. Pomislimo samo, kako podzavest izrabljamo v zabavne namene, kjer je vodilo protagonistov zaslužkarstvo. Ali pa delovanje psihoanalitikov, katerih terapija lahko poteka dolge mesece brez vidnega zagotovila za ozdravitev. Podzavest je preveč nevarno področje, kamor smejo vstopati le tisti, ki so etično na visoki ravni. Poleg tega ima bioenergetik lahko v sebi program samouničenja, agresije, ki ga je bodisi podedoval ali pa ga zaradi slabih izkušenj razvil sam. Vstopanje takšne osebe v biopolje druge osebe pa je neetično in kot tako nevarno tako za osebo kot za tistega, ki vstopa. Neetičen terapevt naredi podobno škodo kot kirurg, ki bi operiral z neumitimi in nezaščitenimi rokami.
Da bi zdravilec zaščitil sebe in osebo, ki jo zdravi, mora v času terapije imeti očiščeno in »zaprto« biopolje. Kot slednje razumem to, da je povezan samo z najvišjo zavestjo, božanskim, in pa z zemeljsko energijo. Ob tem pa mora pozabiti na sebične želje in interese. Tisti, ki se ukvarjajo z magijo na škodo etike, ljubezni in spoznanj sveta, uničujejo sebe, svoje otroke in vse, s katerimi so v tesnejšem stiku. Magija pa je po moje škodljiva v vseh primerih, ko želi zdravilec nekaj narediti pri osebi, ne da bi odkrival resnične vzroke oziroma zahteval sodelovanja osebe. Dovoljena je magija, ki vodi v osebnostno spremembo.
Mnogi me sprašujejo, ali jim lahko pomagajo razne energijske zaščite kot so piramide, svetlobne krogle, spirale, magijske besede. To nas lahko obvaruje za določen čas, vendar vsako delovanje, ki je kršenje etike, slej ko prej poruši vsako, še tako čudežno zaščito. Če doživimo energijski napad od zunaj, to pomeni, da imamo tudi v sebi analogen program. Sam se v takem primeru vedno vprašam: Kaj moram spremeniti pri sebi, da me ne bodo več napadali? Ko najdem vzrok in se spremenim, se napad prekine. Zato ne uporabljam več nobenih energijskih zaščit. Moja najboljša in edina zaščita je moja etika in občutek ljubezni v srcu, ki me povezuje s celotnim stvarstvom in Bogom, ki ga razumem kot najvišjo zavest, absolutno, vse kar obstaja. Bog je zame celota, so vse temne in svetle sile in sam nimam niti pravice niti spoznanj, da bi sodil, kaj je prav in kaj ne.
Ko terapevt začne delati na globljih ravneh biopolja, zahaja v področje, kjer se nahajajo vzroki za bolezen. Bolezen in vzrok se lahko obnašata kot neodvisni entiteti, se začneta upirati in celo napadati terapevta, če ta posega neetično ali ni energijsko čist in nima pravega namena. Nastane celo nekakšen dvoboj med boleznijo in terapevtom. Tisti, ki delujejo na teh ravneh, to tudi čutijo. Vzrok za bolezen ni nekaj, kar lahko očistimo in odvržemo, ampak bitje, ki je lahko zelo agresivno. Če zdravilec ne najde pravega vzroka bolezni in začne zdraviti zgolj simptomatsko, verjetno ne bo uspešen ali pa bo bolezen prevzel nase. Prevzame lahko celo program destrukcije kot vzrok bolezni.
V zadnjih nekaj letih je kar nekaj znanih bioterapevtov umrlo zaradi neozdravljive bolezni, najpogosteje zaradi raka. Nekatere sem poznal osebno, z nekaterimi pa sem stopil v stik po njihovi smrti v trenutku zapuščanja telesa in od njih dobil zame neprecenljive informacije. Dovolil sem si raziskati vzroke njihove smrti. Te so potrdile moje domneve, da so zboleli zaradi nepravilnega delovanja, da so na nek način plačali svojo vzvišenost, naivnost in neznanje. Zaznal sem tudi, da se po smrti začnejo tega zavedati. V zadnjem času pa sem razvil način, da lahko pomagam tudi tistim, ki so umrli, in sicer dokler se še nahajajo na nivoju ‘astrala’. Način dela je podoben kot z živo osebo, le da vse poteka zelo hitro, oseba pa bolj aktivno sodeluje zato, ker razume.
Mnogi so zaradi svojih danosti, velike moči in sposobnosti že po nekaj tečajih, ne da bi zares vedeli, kaj se v času terapije dogaja, začeli svojo profesionalno delo bioterapevta. Največkrat so bili na začetku zelo uspešni, po določenem času pa so zboleli.
Ko je umrla moja znanka zdravilka, ki je tudi poučevala biorgonomijo, sem se sklenil poglobiti[1] v vzrok njene smrti. Z njeno dušo mi ni uspelo vzpostaviti stika, kljub temu pa sem lahko raziskal vzroke za njeno bolezen. Ugotovil sem, da je bila dve življenji nazaj vedeževalka in je pri svojem delu kršila duhovne zakone. V prejšnjem življenju je živela v neki drugi dimenziji v breztelesni inkarnaciji. V tem življenju pa je od svojih strank s svojim nepravilnim delovanjem prevzemala bolezni in težave. Že obstoječi programi iz prejšnjih življenj so se ob združitvi z sedanjimi kršitvami višjih zakonov okrepili in udejanjili. Ko sem jo nekoč opozoril, da njen način dela, ko zavestno od osebe prevzame bolezen in jo potem predela, mogoče za njo ni najboljši, me je zavrnila in od svojega prepričanja ni odstopila. To sem spoštoval, saj sem vedel, da se je njena duša odločila za tako izkušnjo.
Prenekateri zdravilci na moje opozorilo, da simptomatsko energijsko zdravljenje ni najbolj koristno, še posebej pa takrat, kadar posegajo v biopolje osebe brez njene vednosti, odgovorijo, da jih vodi Bog. Največkrat je to prošnja enega od zakoncev, da poskuša pomagati drugemu zakoncu, ta pa ponavadi o tem ničesar ne ve. Dober namen tu dejanja ne opravičuje. Ob tem se spomnim na pregovor »Pot v pekel je tlakovana z dobrimi željami.«
Slepo slediti svojemu prepričanju pa je lahko past, v katero se najhitreje ujamejo močni in tisti z veliko znanja.
Poslušal sem predavanje znane hrvaške bioterapevtke o njenih najnovejših uspehih pri zdravljenju otrok. Rečeno je bilo, da je pozdravila na stotine otrok in v očeh ljudi je postala svetnica. Osebno me kot prvo moti njen videz, ki ne odseva zdravja; gospa je srednjih let, izgleda pa jih dvajset več in ima gotovo tretjino odvečne teže. Moj vpogled pokaže, da je od pasu navzdol energijsko blokirana, od pleksusa navzgor pa zelo odprta. Njeno predavanje je bilo eno samo hvaljenje in poudarjanje njenih zaslug pri zdravljenju. Eden izmed poslušalcev jo je nato vprašal, ali sebe zmore pozdraviti; njen odgovor je bil jasen »ne«. Ko jo je vprašal, ali ji pri tem lahko pomaga kdo drug, je odgovorila, da lahko, vendar mora biti »močnejši« od nje, a takega terapevta do zdaj še ni srečala.
Pogled v njeno biopolje mi je razkril, da vzroke težav premešča v prihodnja življenja svojih strank ter svoje prihodnje življenje, delno, kolikor ji to uspe, pa težave pobira nase in predeluje. Tako delovanje pa je že puščalo sledove na njenem telesu. Nato sem postal na terapevte same bolj pozoren in ugotovil, da tako kot ona delujejo mnogi, nihče pa jih ne zna podučiti in jim razložiti, kaj se pri tem dogaja in kakšne bodo posledice njihovega ravnanja.
Etika in razumevanje sveta sta največja zaščita tistih, ki se ukvarjajo z bioenergijskim zdravljenjem. To pa je največkrat tudi njihov najšibkejši člen. Za vsak proces vhoda na področje bioenergetike, v biopolje osebe, moramo biti dobro pripravljeni. Če tega ne upoštevamo, lahko povzročimo veliko škode, posledično pa celo smrt. Na žalost pa so se procesi destrukcij naših informacijsko–energijskih polj zaradi neetičnosti in neprofesionalnega pristopa ali največkrat celo naivnosti že davno začeli. Veliko škode je že povzročene in čas je, da se tega začnemo zavedati.
(1) Mogoče bo bralca zmotilo naslednje protislovje: Marjan Ogorevc si kljub strogemu prepričanju, da vpogled v biopolje osebe, ne da bi ona s tem soglašala, ni dovoljen, dovoli vpogled v osebo, ki deluje v javnosti, ima velik vpliv na množice ali se opredeljuje kot nekdo, ki deluje v splošno korist. Pravi tudi: »Zavedam se, da sem tudi sam na očeh javnosti.« (op. E. S.)
Avtor: Marjan Ogorevc
www.marjanogorevc.si
