Verjetno se vsakomur pogosto poraja v mislih, kje in kako začeti s prakticiranjem Dhamme ali Budovega učenja. Beremo vseh vrst knjig Ajahnov, Sayadowov in drugih učiteljev, se udeležujemo meditativnih umikov, obiskujemo samostane ali centre, delamo take in drugačne meditativne tehnike, mantre in ceremonije, a še vedno nismo sigurni, kaj bi res morali početi. Dvomim, da bodo moje nadaljnje misli lahko razčistile te dvome, toda upam, da se bodo kljub svoje težavnosti te tematike vsaj malo dotaknile bistva prakse Dhamme. Kako potem te stvari spoznati v svoji izkušnji, bo odvisno le od tega, koliko napora smo pripravljeni vložiti v študij in uvid.
Vsak ima verjetno svoj razlog zakaj sledi Budovemu učenju, toda Budov glavni namen je bil, kako se spreobrniti iz ‘nesmiselnega’ ali ‘nevednega’ človeka v ‘smiselnega’ ali ‘vednega’, t.j. kako spoznati resnico sveta in sebstva. Prvo dejstvo je, da smo vsi zatopljeni v svoje poglede. Celo več, pogledi smo mi sami, so del naše bitnosti. Brez pogledov torej, mi nismo nič. Tako je razumljivo, da smo do vseh teh pogledov zaščitniški in da se povezujemo z okoljem v katerem so naši pogledi sprejeti in varni. Ta navezanost na poglede ima tako moč, da smo lahko v določenih situacijah pripravljeni celo žrtvovati življenje. Le zakaj imamo potem pretepe ali celo vojne? Toda, ali sploh kdaj pomislimo ali podvomimo, ali so ravno ‘moji’ pogledi tisti pravilni? Če pomislimo, koliko nesoglasja je v svetu in da vsak vidi in misli drugače, zakaj bi potem morali tako resno jemali ‘moje’ poglede? Kljub temu, da je ta dvom morda smiseln, bomo še vedno vodili življenje glede na naše poglede, še vedno bomo trmasto potrjevali, da sem jaz tisti, ki ima jesen pogled na situacijo in na koncu idealističnega življenja bomo umrli kot svetniki. Zakaj? Ker je naše bistvo in eksistenca odvisno od pogledov. In to je korenina vseh navezanosti.
Buda nas je učil, da so pogledi vedno napačni, ne glede kako sveto se slišijo. Pali beseda za poglede je ponavadi le diṭṭhi. Moderni prevajalci sutt ponavadi prevedejo diṭṭhi kot ‘napačni pogledi’, toda pali jezik v suttah pravi le ‘pogledi’. Torej, kakršnekoli poglede imamo o svetovnih novicah, situacijah v družini, o življenju, o veri, o sebi itd, ti pogledi so pogledi, in v očeh plemenitih so zatorejnapačni pogledi. Napačni so pa zato, ker ne razumemo naravo pogledov.
Buda je učil tudi o pravilnem pogledu (sammā diṭṭhi). A to ne pomeni da je Buda iz zbirk različnih pogledov potegnil ven ravno tistega tapravega. Kakršenkoli pogled potegne ven – kot do zdaj že vemo – bo ta vedno napačen. Torej pravilni pogled ni nekaj, kar si lahko izberemo, ga potegnemo iz kupa raznolikih pogledov in ga potem vzamemo za svojega. Katerekoli poglede si ustvarimo, bo vedno ostala ‘ustvaritev’ in zatorej ne temeljna resnica. Toda, kako potem spoznati resnico in razviti pravilni pogled, ko pa vsaka stvar v katero verjamemo zgreši bistvo? Buda je tisti, ki je odkril posebno temeljno formulo, jo tudi razložil in tako vodil svoje učence k temu razumevanju.
Formula se glasi:
Dve’me bhikkhave paccayā micchādiṭṭhiyā uppādāya.
Katame dve? Parato ca ghoso ayoniso ca manasikāro.
Ime kho bhikkhave dve paccayā micchādiṭṭhiyā uppādāyā ti.
Tu sta, menihi, dva pogoja za nastanek napačnega pogleda.
Katera dva? Beseda drugega in neprimerno usmerjanje uma.[1]
Ta dva, menihi, sta pogoja za nastanek napačnega pogleda.
Dve’me bhikkhave paccayā sammādiṭṭhiyā uppādāya.
Katame dve? Parato ca ghoso yoniso ca manasikāro.
Ime kho bhikkhave dve paccayā sammādiṭṭhiyā uppādāyā ti.
Tu sta, menihi, dva pogoja za nastanek pravilnega pogleda.
Katera dva? Beseda drugega in primerno usmerjanje uma.
Ta dva, menihi, sta pogoja za nastanek pravilnega pogleda.
(AN 2:125-6)
Torej, če to podam v kratice: ‘beseda drugega’ (Bd), ‘usmerjenost uma’ (Um in ‘pogled’) P. Tako dobimo Bd+Umx=Px za prvo sutto in Bd+Um√=P√ za drugo sutto. Za nastanek obeh, Px in P√, imamo en isti pogoj, t.j. Bd. To pomeni, da kar slišimo in intelektualno razumemo, kljub temu, da je učenje popolnoma pravilno podana od plemenite osebe (ki ima P√), še ne pomeni, da se bo ta pravilni pogled kar tako lepo prilagodil našemu pogledu. Ker je naš um še vedno neveden (Px), se bo vsako Bd (pa naj bo še tako sveto √), ki gre skozi filter Umx, pretvorilo v Px. Ali ni res tako? Le poglejte koliko budističnih tradicij, in sub-tradicij in sub-sub-tradicij dandanes obstaja; in koliko različnih metod in idej je na voljo; in koliko nasprotij je v naših pogledih! V svetu imamo zatorej ne le eno resnico, ampak milijarde ‘plemenitih resnic’. »Ti (napačni) pogledi so nastali zaradi svoje neprimerne usmerjenosti uma, ali zaradi (vpliva) poslušanja drugega človeka.« (AN 10:93) Vsi ti pogledi, pa naj bodo dobri ali slabi, se zato ne bodo osvobodili pogojenosti in bodo zato ostali na nivoju posvetnosti, del sveta nevednežev.
Toda vrnimo se nazaj k formuli, in naprej analiziramo Bd ali ‘beseda drugega’. Buda je rekel, da sta glavna faktorja za razvoj modrosti druženje z dobrimi ljudmi in poslušanje dobre Dhamme ali učenja. (AN 4:248) Nasprotje temu je pomanjkanje vere ali zaupanja, ter naklonjenost uma do kritiziranja. (AN 10:76) A ker se identificiramo z nevednim umom, potem ne glede kako močno se poskušamo distancirati od nevednosti (npr. z zavedanjem na zavedanje na zavedanje objekta…, ali da smo ‘samo opazovalec’, ali z mistično vizualizacijo nebeškega), bomo vedno za sabo potegnili nevednost (avijjā). Zatorej potrebujmo nekoga ali nekaj, ki lahko vidi zunanji pogled naše situacije, da nam nakaže, kaj je resnica. Na primer, da lahko vidimo svoj obraz moramo biti odvisni od druge osebe, ki nam opiše obraz, ali od predmeta, kot je ogledalo, da nam zrcali pogled. Tako imamo tudi pri Dhammi Budo in druge plemenite osebe, ki nam lahko pojasnijo, v čem je naša osebna eksistenca osnovana, ter sutte, kjer so vsa ta vodila zapisana. Le Buda in plemenita bitja so lahko kalyāṇamittā, čudoviti prijatelji.
Drugi pomembni faktor za dosego pravilnega pogleda je pravilna usmerjenost uma (Um√). Palijska beseda za to je yoniso manasikāra. Yoniso je zelo zanimiva beseda, ki ima tudi zelo velik pomen. Yoni dobesedno pomeni ‘maternica’. Maternica je organ, kjer vse ‘oplojene’ ali tvorjene stvari (saṅkhāra) vodijo k rojstvu naše bitnosti, našega doživljanja in razumevanja sveta: mi smo rojeni v svetu. Yoniso je izvir vsega. Yoniso manasikāro lahko najbolje prevedimo kot ‘usmerjenost misli h koreninam ali izviru splošnega doživljanja’. To pomeni, da gremo nazaj h koreninam te strukture, ki omogoča, da lahko stvari vidimo, slišimo, prepoznamo in da imamo poglede. Ker je pogled h koreninam ali k izviru pravi način pogleda, zato ponavadi to prevajamo na bolj poenostavljen način, kot je ‘pravilna usmerjenost uma’.
Yoniso manasikāro moramo razumeti in jo razviti. Bilo je rečeno, da ne moremo doseči stanja razsvetljenja in osvoboditve ovir, če ne opustimo napačnih usmerjenosti uma, sledenja napačnim potem in počasni mentalnosti. (AN 10:76) In kako razviti tak jasen pogled na um in njegove fenomene? V isti sutti je rečeno, da lahko to dosežemo z opuščanjem zmedene naklonjenosti, šibke zavesti in raztresenost uma, kar nastane in se goji zaradi naše nevoljnosti do srečanja s svetimi bitji, nevoljnosti do poslušanja plemenite Dhamme in zaradi kritičnosti. V suttah je polno opozoril o nevarnosti takega brezskrbnega, nemarnega in neprevidnega uma.
Zaradi napačne usmerjenosti uma,
gospod, te glodajo misli.
Z odrekanjem napačnih poti,
premišljuj previdno. (SN 9:11)
Katere stvari peljejo k zmedenosti? Napačno usmerjenost uma. (DN 34)
Ko je um usmerjen napačno, pridejo na plano čutna poželenja, eksistenca in nevednost, kar prej ni bilo prej prisotno. In ko je prisotno, ti dorastejo. (MN 2)
Menihi, jaz ne vidim niti ene stvari, ki povzroča škodo … izginitve Dhamme … nevednost, kot je napačna usmerjenost uma. (AN 1:90,122,310)
In Buda vzpodbuja, da razvijemo pravilno usmerjenost:
Prej so misli šle, kamor so hotele,
prepustile so se željam in užitkom –
zdaj pa jih bom pravilno (yoniso)[2] popolnoma obvladal
kot krotilec svoje divje slone. (Dhp 326)
Kaj je osnova za razvoj pozornosti, kot faktorja razsvetljenja? Pogosto ponujanje primerne usmerjenosti uma na fenomene. (SN 46:2ii)
Ko je menih popoln v pravilni usmerjenosti uma, je za pričakovati, da bo razvil in negoval Plemenito osemčleno Pot. (SN 45:62)
Do zdaj smo podali formulo Bd+Um√=P√ in jo tudi pojasnili z lekcijami iz ‘učbenika’, toda morda se nekaterim še vedno poraja v mislih, kako naj to formulo tukaj in zdaj vgradimo v naše vsakdanje življenje. Da bo stvar vsaj malo jasnejša, bom podal še nekaj dodatnih praktičnih nasvetov s primeri.
Naša naravna nagnjenost je, da smo čutno zaposleni v svetu. Um je ves čas zaposlen in nima odmora. Svet zahteva produktivnost in naše sodelovanje pri tem. Vse kar moramo izpopolniti je tisti svet, tam zunaj: dograjujemo ga, popravljamo, izničimo, obnovimo, ljubimo, sovražimo, branimo, skrbimo….. Tudi sami ‘počitki’ so zaposleni z čutnostjo. Da se izognemo zaposlenosti, ga znamo izničiti le tako, da neprijeten objekt zamenjamo za prijetnega: če ne maramo slano, potem vzamemo sladko; če ne levo, pa desno. Toda vse kar počenjamo je, da izbiramo zaželeni čutni objekt iz zelo omejene zbirke. Ne glede ali gremo levo ali desno, smo še vedno na posvetni cesti. Izbiranje je edini način, ki ga znamo uporabljati in ne poznamo druge poti ven iz tega. Buda je učil, da je pot izven horizontalnega pogleda možen in je pojasnil kako razviti vertikalni pogled.
Prvo stvar, ki jo je poudarjal je, da ne smemo slediti negativnim in nekoristnim fizičnim, govornim in mentalnim nagnjenjem. Tako je Buda podal pravilnik za menihe (pāṭimokkha) in pet navodil za laike (ne ubijanje, ne kraja, ne neprimerno spolno obnašanje, ne laganje in ne uživanje opojnih pijač in drog, ki vodijo v nepazljivost). Poleg tega je tudi učil, da moramo omejevati čutne nagnjenosti, t.j. da stopimo korak nazaj od čutnosti, od sveta. Vzpodbujal je, da živimo življenje čim bolj budno in pozorno.
Ko smo zatopljeni v vsakdanji svet, nismo pozorni, kar se res dogaja v našem umu ali srcu. To postane očitno, ko opazimo, da nismo zmožni le zavajati druge ljudi, ampak smo zmožni celo zavajati samega sebe in pripravljeni sprejeti laž kot resnico. Z zamegljenim in zapeljanim umom sledimo svojim pogledom in lahkomiselno tolmačimo različne situacije, kot je nam po godu. Na primer, začenjamo kritizirati sodelavko, češ da nam ni dovolj prijazno zaželela dobro jutro. To situacijo lahko jemljemo tako resno, da se začenjamo spominjati drugih neprijetnih spominov na to osebo. Te misli vlačimo s seboj in jih tolmačimo … to nam lahko popolnoma uniči dan! Ali ko slabe volje pridemo domov, potem nas lahko vsaka običajna stvar vrže iz tira. Ni težko najti primerov v katerih smo se izgubili v negativnosti. Ali, na primer, si zaželimo sladoled, kljub temu da nam zdravje tega ne dopušča, in zagotovo bom naš um našel ‘upravičene’ razloge, češ da narava ali kakšna nadnaravna energija od nas zahteva, da sledimo poželenju in pri tem nimamo kaj narediti.
Kaj imajo ti primeri skupnega? V vseh primerih mislimo, da je problem tam zunaj v svetu, da so krivi drugi ljudje, ali da je bila to volja ‘boga’. Toda to ne pomeni, da je zdaj problem v nas, t.j. da moramo zdaj biti samo-kritični. Obe sodbi, do drugega in do samega sebe, sta ‘tam v svetu’ – ne glede ali s prstom kažemo na drugega ali na sebe, kazalec bo še vedno usmerjen nekam ven. Tako niti izgovori niti samo-kaznovanje ne rešijo temeljnega problema trpljenja. Toda, kako uvideti temeljni problem, če ta ni tam zunaj, niti pri meni? Najprej začenjamo (kot sem omenil zgoraj iz sutte AN 10:76) poslušati Dhammo in se izogibamo težnji do kritiziranja. Opuščali bomo zmedene naklonjenosti in raztresenosti uma in razvili zavedanje. To pomeni, da namesto praznega tolmačenja situacije stopimo nazaj in si priznamo, kje je problem. In ko je um pozornejši, mu bo postalo bolj jasno, da problem ni tista oseba ali situacija, ampak je to odpor od neprijetnega občutka. Občutki so prijetni, neprijetni in nevtralni, a ker se identificiramo s prijetnim občutkom, bo neprijetni občutek zato vedno nezaželen. Do njega imamo odpor in ga ne želimo sprejeti – zatorej ga raje potisnemo nekam ven, drugam, k drugim, h bogu…. Tudi problem ni v sami naravi, da se ne moremo vzdržati čutnih objektov, kot je sladoled. Problem je poželenje po čutnih užitkih in po bitnosti. Poskusite to v praksi. Ko opazite, kako um klepeta o tisti in taki zadevi in si potem utrdite pozornost, kaj se zgodi? Morda se boste počutili olajšane, da vam ni treba verjeti v svoja tolmačenja, toda morda boste začutili notranjo bolečino, za katero se boste zavedali svoje odgovornosti. Ko smo do sebe toliko avtentični, da opazimo, kje se gnoji, bomo reševali problem na drugačen način.
Pomembno za prakso je samo-odkritost. Razviti moramo samo- transparentnost. Uvideti moramo, kaj je pred našim nosom, kaj se nam resnično pojavlja. Vzdržati se moramo interpretacijam in sledenju ‘mojemu’ pogledu. Kaj se direktno (fenomenološko) pojavi, pride pred tem, kar čustveno in intelektualno razumemo. To pomeni, da gremo nazaj, h koreninam samega splošnega doživljanja, da razvijemo ta Um√. Zatorej, je rečeno, se moramo paziti nevarnosti čutnosti in raje stalno razvijati pozornost. S pravilnim razvojem se nam bodo čez čas pojavljali novi aspekti splošne izkušnje, ki so bili vedno tu prisotni, a nikoli nam opazni. Začeli bomo opaziti, da ta splošna narava doživljanja deluje samo zato, ker je briljantno strukturirana. In ne samo to: začeli bomo spoznavati cel mehanizem uma. Potem učenje Bude postaja vedno bolj jasno in se bo dotikalo najbolj globokega osebnega kotička … celo več: to učenje bo odkrilo, da je identifikacija te ‘mehanične strukture’ nesmiseln in nepotreben parazit v splošnem doživljanju. To razumevanje prinese nepogojeno srečo in mir, razsvetljenje. Bd+Um√=P√.
In če še vedno dvomimo, kaj bi morali resnično početi pri praksi Dhamme, potem najprej razmislimo, ali ima res smisel, da poskušamo ugotoviti katero tehniko meditacije uporabljati? Ali je res pomembno kako držati mudre, kaj recitirati, kako zvoniti, kako se klanja, kako sedeti in koliko dolgo je potrebno meditirat? Vse te osebne nagnjenosti imajo svoj čas, prostor in verjetno korist: lahko pomagajo pri razvoju vdanosti in pobožnosti in se lahko tudi uporabljajo kot zunanja oblika izkazovanja hvaležnosti, ter kot pripomoček za povezovanje ljudi v skupine, ki tvorijo entiteto, ki se predstavi zunanjemu svetu in tako širi Budovo učenje. Toda te prakse niso nujne za dosego pravilnega pogleda, saj zdaj vemo, da je zadaj za mnogovrstnostjo pogledov v svetu Dhamma. Ni treba početi nekaj zavoljo občutka, da počnemo nekaj. Za Prebujenje je bolje, da ne počnemo nič in se raje osredotočimo na Dhammo in razvijamo primerne usmerjenosti uma – to je dovolj za dosego pravilnega pogleda in uvid Nibbāne.
Če ima nekdo aspiracijo da vodi sveto življenje, toda brez primerne usmerjenosti uma, potem ni mogoče, da bo pridelal kakršnekoli sadeže … Toda, kljub temu, da nima nobenih aspiracij in vodi sveto življenje s primerno usmerjenost uma, bo kljub temu vedno pridelal sadeže. (MN 126)
[1] Manasikāra se lahko prevede tudi kot pozornost, toda problem v slovenščini je da tudi besedo sati prevajamo z isto besedo (medtem ko npr. v angleščini lahko razlikujemo z ‘attention’ za manasikāra in ‘mindfulness’ za sati). Manasikāra je tvorjeno iz ablativa besede mana, kar pomeni ‘iz misli’ ali ‘iz uma’, in kāra pomeni dejanje, način, produkcija ali usmerjanje. Sati pomeni zbranosti misli, spominjanje in da nismo raztreseni, toda manasikāra je vpogled v strukturo samega doživljanja. Pomen je vsekakor drugačen in je pomembno da se to jasno razloči, zatorej prevajam manasikāra kot ‘usmerjanje uma’.
[2] Prevod Primož Pečenko. Pečenko ni prevedel besede yoniso, zato sem tretji vrstici dodal ‘pravilno’.
