Vsak človek ima svoj osebni prostor. Nekateri se ga zavedajo bolj, drugi manj. Ta osebni prostor je definiran z osebnimi mejami, ki jih imamo postavljene zase in za vse dogajanje v našem okolju.Bolj precizno se definirane meje, bolj precizno in jasno se lahko orientiramo glede na to kar se je zgodilo in seveda tudi bolj zrcalijo naše odločitve, tisto kar v dani situaciji zares želimo mi sami, ne kar si želijo drugi, da se zgodi, mi pa samo to naredimo.
Dostikrat se primeri namreč, da tisto, kar naredimo, nam ne ustreza in da ugotovimo, da smo nekaj naredili samo zato, da bi ugodili drugim, sami pa smo pri vsem skupaj ostali dobesedno prazni vseh občutkov, ki bi nas podprli pri našem življenju. V življenje se nismo namreč rodili, da služimo drugim, da oni ustvarjajo to kar si želijo, temveč zato, da živimo svoje sanje.
Kreativni potencial, ki ga nosimo v sebi imamo zato, da sebi ustvarimo raj na Zemlji! Razen seveda, če želimo, da ga živijo drugi, mi pa smo tisti, ki se zaradi tega potem počutimo slabo…
Vse naše življenje krmilijo čustva in tudi iz čustev se ustvarjajo občutki iz njih pa telesna občutja. Vse kar ustvarjamo v svojem življenju smo ustvarili sami. Sami smo si priklicali oz. ustvarili občutke, ki jih čutimo skozi dejanja, ki so peljala do rezultatov zaradi katerih čutimo to, kar pač čutimo. Mi sami smo to naredili. Mi sami smo mogočni stvarniki našega sveta.
Vendar pa, od kod izvira ta naša moč?
Vsak od nas je bil vzgojen v družinskem in družbenem okolju v katerem pač je, vsak od nas je izkušal dobre in slabe občutke odvisno od tega kjer je pač živel. Vsi smo produkt vzgoje, tako osebne kot družbene. Vzgoja vključuje nekaj zelo važnega. In to je občutek za sebe in občutek za druge. Vendar pa, če noben od naštetih dejavnikov vzgajanja, tako osebni kot okoljski, ne pozna pomena teh vrednot, ker še sam ne ve zakaj se sploh gre, lahko nastopijo velike težave. In ne za druge, za nas namreč.
To je družinski in generacijski način učenja. Iz generacije v generacijo postaja družinski in generacijski vzorec boljši in kvalitetnejši. Vendar pa se to ne zgodi prej, kot se ne pripravijo vsi pogoji za to. Pravilo vzgoje je pri mnogih namreč omejeno na stvari, ki se lahko in ki se ne smejo ne glede na to, kakšne so okoliščine glede tega kdaj in kje ter na kakšen način so se zgodile.
Dokler generacija ne spozna, kaj se v bistvu dogaja so znotraj nje le posamezniki in družine, ki obvladajo takšen način življenja in dela s čustvi, ostali pa so le tisti, ki sledijo večini. In dostikrat se dogaja, da je pri prvih prisoten izredno izražen element manipulacije, pri drugih pa mučeništva in podrejanja. Vendar pa je vse to z namenom, da se generacija lahko nauči. In ko je generacija pripravljena pride do generacijskega učenja, kjer se potem vsi učijo nove vrednote iz katerih pač potem živijo življenje na nov, bolj sočuten in kreativen način.
Vendar pa je velikega pomena, da tisti, ki poznajo ta princip ali pa so ga že izkusili oz. celo po njem živijo, da naučijo svoje potomce prepoznavati lastne meje skozi temu primerno vzgojo. In dobro jim je pri tem tudi ves čas držati podporo, kajti v okolju drugačnih so kaj lahko element obsojanja, kjer se njihov vrednotni sistem in nazor kaj hitro spremeni.
Ko pa bodo spoznali kdo so oni in kaj se s tem dogaja, da če človek prekrši osebni prostor njim, ne bodo več imeli želje kršiti osebnega prostora drugim, kajti spoznali bodo, da ko ga kršijo drugim so tudi sami izven ravnovesja in ga kršijo tudi sami sebi. In s tem, ko bodo spoštovali osebni prostor drugega, da spoštujejo tudi svojega, kar pomeni, da skrbijo za kreacijo čustev znotraj svojega telesa, da je točno takšna kot si jo želijo – da ustvarjajo čustva točno takšna kot si to želijo sami. In ko se to zgodi si lahko tudi ustvarjajo svoje življenje po svojih merilih, kajti vedno ga bodo ustvarjali tako, da ga bodo podprli s čustvi, ki bodo potem povratno podprla življenje, ki ga živijo sami.
