Hektar, ki ti vdihne življenje

Ekološka naselja in trajnostna kultura bivanja. Sam Bog je začel tako, da je zasadil vrt. Francis Bacon

Anastasija je bila prva, od katere sem izvedel za pomen enega hektarja za vsako družino. Prepričala me je. Toda radovednost mi ni dala miru in iskal sem naprej po drugi literaturi. Pa še dopustil sem hektarju nekje v Sloveniji, da me sprejme k sebi, da v praksi preverim, ali je res tako pomemben.

Zakaj točno en hektar? Zakaj ne hektar in pol ali dva? En hektar ni ne vrt ne kmetija. Nekoč je bil kmet s tako malim posestvom revež. Je res mogoče pridelati vse potrebno za povprečno družino na taki površini zemlje?

OGLAS

Zgodovina in sedanjost

Mnoge odgovore sem našel v knjigi Agricultural Testament iz leta 1930. V njej najdemo zelo zanimive primere iz zgodovine Kitajske, Japonske, Indije, Rima itn. Najbolj preseneti podatek, da so praktično vse te mogočne civilizacije zrasle na močnem svobodnem kmetu, ki je imel v povprečju malce več kot hektar veliko kmetijo. Propad Rima se je začel, ko je kmet postal suženj. Knjiga Štirideset stoletij trajnostnega kmetovanja na Kitajskem pojasnjuje, kako so kmetje 4000 let ohranjali rodovitnost prsti. Sodobna agronomija je pokazala svojo ‘strokovnost’, ko je v manj kot štirih desetletjih uničila mnoga plodna področja z erozijo, onesnaževanjem in zastrupljanjem. Tudi na Kitajskem so začele nastajati t. i. sklede prahu (dust bowls), reševanje tega problema pa je tipično velikopotezno in brez občutka za odnos med človekom in okoljem: pristojni zasajajo velikanske površine monokulturnih gozdov, kmetom nalagajo novo politiko uporabe strojev in kemikalij, kopljejo velikanske namakalne kanale …

Takšno kmetijstvo je industrija na zemlji, brez duše in srca. Tako strojno pridelana hrana lahko hrani stroje (zaposlene), ne more pa hraniti svobodnih ljudi. Demokracija je v takem svetu le prazna fraza.

Ko hodim bos po vrtu, ki rase zame, ko po gozdu in travnikih v okolici nabiram divje rastline, ko se dotikam življenja, od katerega sem odvisen, dobivam tudi občutek za sorazmernost. Zavedam se, koliko je preveč, koliko premalo in koliko ravno prav. Zame, za nas. In vidim, da je en hektar površina, s katero se da udobno preživeti. Le naučiti se moramo, kako.

Brez dela ni jela … A res?

Garanje seveda ne pride v poštev! Obsojenost na dvanajst ur trdega dela na siromašni grudi je predstava o kmetovanju v marsikateri glavi. Ročno prekopati in opleti en hektar je veliiiko dela! Pa še zalivanje, obrezovanje, sajenje, gnojenje …
Si tega res želim? Ne! Zato so tu izkušeni znalci, ki so odkrili načine kmetovanja z minimumom dela: Bill Molison, Masanobu Fukuoka, Sepp Hozer, Emilia Hazelip in mnogi drugi. Pri takem kmetovanju je začetni vložek dela nekoliko večji, rezultati dela pridejo kasneje in postopneje, toda nagrada je zaokrožen agrarni sistem iz pametno povezanih delov, ki se medsebojno dopolnjujejo in podpirajo. S tem postopoma odpade pletje, gnojenje, obrezovanje. Prekopavanje se zmanjša na minimum, biomasa se prerazporeja v obliki komposta, vsi odpadki najdejo svoje mesto v sistemu.

Skratka, pameten dizajn posestva omogoča dober, kakovosten in predvsem raznovrsten pridelek. En hektar se izkaže za ravno pravšnjo površino, ki prinaša zadosti hrane, kuriva, zdravilnih rastlin in intimnih kotičkov za celo družino ter ravno prav presežkov za izmenjavo z drugimi. Na takem zemljišču brez težav pustimo deset ali dvajset arov povsem nedotaknjenih kot dom za vsaj nekaj divjih rastlin in živali.

Začetek iz nič

Ljudje, ki me pridejo obiskat na posestvu v Slovenski Istri, se čudijo visokim škarpam, s katerimi je sterasirano celotno pobočje hriba (zato se predel imenuje Korone). Mnoge skale tehtajo tudi po dve ali tri tone, kdaj pa so bile škarpe postavljene, je težko reči. V vsakem primeru pred bagerji in traktorji. Kdo je to naredil in kako? Ljudje, ki so imeli čas delati zase, združno.

Mislimo, da so nas stroji osvobodili dela in z njimi naredimo več in ceneje. Ampak ko vprašam poučene, koliko bi danes stalo tako terasiranje pobočja hriba, se strošek izkaže za astronomskega, nekoč pa so jih zgradili revni kmetje. Ljudje so v preteklosti premogli drugačno bogastvo. Imeli so manj stvari, manj hrane, toda držali so skupaj in si pomagali – da, v to so bili prisiljeni, da bi preživeli. Toda pomanjkanje ni nujno slabo! Raje sem v stiski s prijatelji, kot v preobilju sam.

Ko mi nekdo reče, kako lahko ročno začenjam iz nič oblikovati 1 ha zemlje ob vseh drugih projektih, pri katerih sodelujem, je moj odgovor: “Nikjer ni nič! Kako lahko rečete, da je divja narava nič? To je idealen okvir, najboljša podlaga za vsak začetek. Če je Bog ustvaril tak vrt, potem je v njem gotovo več inteligence, kot je videti na prvi pogled. To, da je ne vidimo, ne pomeni, da je ni. Nedostopnost s stroji je prednost, ne slabost.”

Prednost je tudi v tem, da se ne morem zaleteti in narediti velik poseg, katerega bi potem obžaloval. V že povsem znanem kotičku vedno znova najdem kaj novega – koristno rastlino, čudovito žuželko, magičen kamen … Če bi prišel prvi dan z bagerjem, jih ne bi niti opazil. Naredil bi prostor za kulturna bitja, ki prinašajo ‘korist’ meni kot družbenemu bitju, pomendral pa bi neukročeno lepoto, ki ugaja duši.

Za vse v naravi obstaja razlog. Zdaj se mi počasi razjasnjuje, zakaj eno teraso zarastejo robide, drugo ruj in brnistra; zakaj se vmes razraščajo glog, dren in jesen, kako se med njimi še vedno znajdejo češnje in fige, celo kakšen kostanj; kaj raste v senci, kaj na soncu; katere rastline se kasneje umaknejo drugim …

Naučil sem se opazovati prst pod posameznimi rastlinami. Ruj odvrže obilo tankih listov, ki s hitrim trohnenjem naglo večajo količino humusa; ruj lahko raste na povsem plitvi zemlji, prenese sušo in se hitro širi. Bravo ruj! Brnistra je metuljnica, veže dušik, povrhu tega pa njen les pod vlažno zastirko nenavadno hitro preperi in dodaja prsti biomaso; prav tako lahko raste na povsem plitvi zemlji. Bravo brnistra! Glog, dren in jesen so počasi rastoče trdovratne rastline, ki poglabljajo koreninski sistem in se prebijajo med režami do globljih zalog vode. Bravo tudi njim!

Če so vmes robide, trni zaprejo pot ljudem, in s tem ostajajo tla nedotaknjena. Ste slišali za oblikovanje gredic tako, da na njih nikoli ne stopite? Robida je varuh zbite zemlje, skrbi, da tja, kjer je prsti malo, ne stopajo živali in ljudje. Odpadli listi postopoma zgradijo humus in omogočijo razvoj drugih vrst. Ko se razrase gozd, se robida postopoma umakne. Bravo robida!

Modrost narave je na videz kaotična, ampak samo zato, ker je ne znamo brati. Noben člen ni samo slab ali samo dober, kot smo vajeni videti v našem linearnem svetu. Vsi členi sistema temu sistemu več dajejo, kot od njega jemljejo, in se vedno ‘nesebično’ umaknejo, ko se vzpostavi naslednja stopnja v razvoju ekosistema.

Zato se ne sprašujem več, ali je en hektar dovolj za preživetje. Ne dvomim v modrost tisočletij. Našel pa sem nekaj, česar prej niti nisem iskal: spoznanje, da na hektar divjine ne prideš, da bi si od njega utrgal preživetje, prideš zato, da bi on tebi vdihnil življenje.

Poglavje iz knjige Ekološka naselja in trajnostna kultura bivanja, avtor Nara Petrovič