Helena Petrovna Blavatsky: Parapsihološki medij in ustanoviteljica teozofskega društva se je že zgodaj zanimala za okultno, šamanstvo in magijo. Rodila se je 31. julija leta 1831 kot Helena Petrovna Hahn v Jekaterinoslavu v južni Rusiji. Njen oče je bil polkovnik Peter von Hahn, sin generala Alexisa von Rottenstern Hahna, ki je bil večino časa odsoten. Mati, Helena Fadejeva, je umrla, ko je bila njena hči stara komaj enajst let. Tako je Helena odraščala v hiši svojih starih staršev v Saratovu, kjer je bil njen stari oče državni guverner. Jasno je, da je bila izjemen otrok z prezgodaj razvitimi psihičnimi močmi, ki se je že v zgodnjem obdobju zavedala, da je drugačna od ljudi okoli sebe. Obenem nepotrpežljiva do vsake avtoritete, a vendar globoko občutljiva, je bila obdarjena s številnimi darovi. Bistra jezikoslovka, izjemno dobra pianistka in spretna umetnica, ki je bila obenem tudi izurjena jahalka in v precejšnjem obsegu eno z naravo okoli sebe. Zelo zgodaj je občutila, da je bila na nek način namenjena življenju služenja, v katerem naj bi se njene razvijajoče se duhovne moči vpregle v korist človeštva.
Ko je bila stara komaj osemnajst let, se je poročila s 40 let starim generalom Nicephorejem Blavatskyem. Pravijo, da ga je zasnubila v treh dneh, ker jo je njena guvernanta zbadala, da zaradi svoje uporniške drže ne bo nikoli dobila moža, niti takšnega kot je Nikifor V. Blavatsky, družinski prijatelj, ki je bil namestnik guvernerja province Erevan. Tako je sprejela izziv, ki ni bil odraz njene lastne ljubezni ali želje. Po nekaj mesecih je zbežala in potovala po Egiptu, Grčiji in manj znanih predelih vzhodne Evrope, z denarjem, ki ji ga je priskrbel oče.
Leta 1851 je bila v Londonu in tam na svoj dvajseti rojstni dan srečala Mojstra Morya, ali M., kakor so ga pozneje poznali v teozofskem gibanju. On ji je povedal nekaj o delu, ki naj bi jo čakalo. Od tega trenutka dalje je sprejemala njegovo vodstvo, tako za svoj notranji razvoj kot za svoje zunanje delo za človeštvo. Leta 1852 je poskušala, po pustolovskih popotovanjih po Ameriki, prvič priti v Tibet, kjer je živel njen Mojster, a očitno čas še ni bil zrel, tako da ni prišla dlje kot do Nepala. Vrnila se je v London in nato odplula v Združene Države, kjer je prebila okoli dve leti. Nato je preko Japonske odpotovala v Indijo in tokrat uspela priti v Tibet preko Kashmirja in Ladakha. Tu se je začelo njeno pravo urjenje. Po treh letih, ki jih je preživela z Mojstrom, se je med nemirnim obdobjem vstaje vrnila v Indijo in od tu v Evropo. Domov je prišla nenapovedano, a kmalu nadaljevala s svojimi popotovanji po Kavkazu, Gruziji in ne ve se prav dobro kod vse. V obdobju od leta 1867 do 1870 je bila zopet v Tibetu, kjer je zaokrožila nadzor nad lastnimi okultnimi močmi in se očistila tega, kar je imenovala “psihofizične slabosti”, s čemer je mislila na zadnje sledi negativnega medijstva.
Temu je sledilo obdobje nadaljnjih potovanj, med katerim je obiskala Egipt, Sirijo in Konstantinopel. Ko je bila v Odesi, jo je njen Mojster napotil v Pariz, kjer je prejela neposredna navodila glede svoje poti v New York. Tam se je izkrcala 7. julija 1873 leta.
Leta 1873 je bila stara dvainštirideset let in na najvišji točki svoje izjemne duhovnosti, mentalnih in psihičnih moči. Po mnenju tistih, ki so jo urili, je bila za delo, ki so ga imeli na umu, najboljši od vseh razpoložljivih instrumentov. In sicer, da svetu ponudi novo predstavitev teozofije, “Božanske Modrosti”, “nakopičene modrosti stoletij, preverjene in potrjene s strani številnih generacij jasnovidcev”. Naloga, ki je bila pred njo, je bila strašanska. Po eni strani izzvati vkopana prepričanja in dogme ukoreninjenega krščanstva, po drugi strani pa enako dogmatske poglede znanosti tedanjega časa. Toda v tem dvojnem mentalnem okopu se je tedaj pojavila razpoka. Povzročil jo je spiritizem, ki se je tedaj širil po Ameriki. In delo, ki je bilo zaupano tej bleščeči, a razdražljivi ruski ženski, je bilo, kakor ga je razumela ona, jasno: “Poslali so me, da pojasnim spiritistične pojave in njihovo realnost ter da razkrijem zmoto spiritistične teorije o duhovih”.
Ob dokazovanju psihične ravni nad fizično, s svojimi lastnimi osupljivimi fenomeni, se je poistovetila s spiritisti, a si z izjemno podrobnim poučevanjem pradavne modrosti in še posebej načel o sedmerni naravi človeka med njimi ustvarila tudi sovražnike. V New Yorku je prišla v stik s polkovnikom H. S. Olcottom in W. Q. Judgeom, pravnikoma, ki sta se zanimala za te nove pojave. Leta 1875 so vsi skupaj z mnogimi drugimi zainteresiranimi, ustanovili novo društvo “za zbiranje in širjenje znanja o zakonih, ki vladajo Univerzumu”. Zanj je izbrala ime Teozofija, “Božanska Modrost, ali skupek znanja in modrosti, ki je v osnovi Univerzuma”, besedo, ki so jo izvorno uporabili v 3. stol. n.š. Neo-Platoniki. Teozofsko Društvo je bilo tako ustanovljeno v New Yorku, 17. novembra leta 1875.
V pripravo poti za novo gibanje je začela pisati Isis Unveiled, “Univerzalni Ključ do skrivnosti starodavne in sodobne znanosti ter teologije”, na kateri je delala naslednji dve leti. Medtem se je polkovnik Olcott posvetil organizaciji novega društva. Isis Unveiled je bila objavljena leta 1877 v New Yorku in doživela takojšen uspeh. Teozofsko Društvo, ki je že s svojimi cilji vzbudilo precejšnje zanimanje, podporo in nasprotovanje, se je hitro širilo. V letu 1878 sta, zopet po navodilu svojega Mojstra, Mme. Blavatsky in Pol. Olcott odplula v Indijo. Kmalu po pristanku v Bombayu sta prejela pismo A.P.Sinnetta iz Allahabada, tedanjega urednika revije The Pioneer. Mme. Blavatsky je kmalu zatem Sinnetta povezala z Mojstroma, ki sta podpirala teozofsko gibanje, in iz te zveze se je porodilo med leti 1880 in 1884 dolgo dopisovanje, ki je bilo pozneje objavljeno kot The Mahatma Letters to A. P. Sinnett. Sinnett je iz pisem povzel svoje razumevanje Mojstrov in njihovega Učenja, najprej v The Occult World (1883) in pozneje v Esoteric Buddhism (1883). In ti dve knjigi se smiselno izlivata iz istega vira kot Mme. Blavatskyino poznavanje okultnega učenja, vsebina Mahatma Letters in Tajni Nauk.
Po širnem popotovanju po Indiji sta se ustanovitelja vrnila v Bombay in v oktobru leta 1879 objavila prvo številko revije The Theosophist, z Mme. Blavatsky kot urednico. V maju, leta 1880, sta obiskala Ceylon in javno sprejela “Pancha Silo”. Olcott je to pojasnil tako: “že prej, v Ameriki, sva se opredelila za buddhista, tako privatno kot javno, tako da je bila to le formalna potrditev najinih predhodnih izjav”. V maju leta 1882 sta ustanovitelja kupila v Adyarju, v bližini Madrasa, veliko posestvo, ki je postalo in ostalo glavni stan Teozofskega Društva vse do današnjega dne. Tu sta se ustalila in z zelo malo pomoči ustanavljala nove lože, sprejemala obiskovalce, vodila izjemno obsežno dopisovanje in izdajala revijo The Theosophist. Polkovnik Olcott je začel s svojo izjemno življenjsko potjo predavatelja in zdravilca. Na Ceylonu je vzpodbudil preporod buddhizma. Leta 1884 je odpotoval v London, da bi britanski vladi predal peticijo sinhalese buddhistov. Mme. Blavatsky ga je spremljala navkljub slabemu zdravju.
V Evropi je okrevala in bila povsod sprejeta z velikim navdušenjem. Njena bleščeča zgovornost, globoko znanje in ugled zaradi psihičnih moči so povsod pritegnili pozornost. Medtem sta njena nameščenca v Adyarju, Coulombova, pripravila zloben in nevaren napad. V Adyar se je vrnila novembra 1884 in zvedela za njegove podrobnosti. Hotela je sodno preganjati par, ki ga je, zaradi njunega grobega obrekovanja Mme. Blavatsky v zvezi z domnevno goljufivim izvajanjem okultnih pojavov v Adyarju, odgovorni odbor odpustil že pred tem, ji tega ni dovolil. Z gnusom se je odpovedala vsem svojim položajem in marca 1885 odpotovala v Evropo ter se ni nikoli več vrnila.
Napad je bil, kakor je bilo kasneje dokazano, brez osnove. V odsotnosti ustanoviteljev sta nameščenca, ki sta bila odpuščena zaradi nesposobnosti in drugih, še manj prijaznih stvari, poslala časopisu krščanskega misijona v Madrasu dve pismi, v katerih sta Mme. Blavatsky obsodila goljufanja. The Society for Psychic Research iz Londona, ki se ni menilo za njeno gladko zavračanje pisem, je poslalo v Indijo mladega človeka, Richarda Hodgsona, da bi poročal o obtožbah Coulombovih. To poročilo, objavljeno v decembru 1885, je bilo osnova za vse nadaljnje napade na Mme. Blavatsky, glede njene moralnosti, ničvrednosti “teozofije” in celo neobstoja Mojstrov. Končno je leta 1963, s pomočjo do tedaj neobjavljenih dokumentov, Mr. Adlai Waterman v svojem: Obitary – The “Hodgson Report” on Madame Blavatsky, ki ga je objavila Theosophical Publishing House v Adyarju, analiziral celotno žalostno zgodbo in poročilo brez pristranskosti povsem raztrgal.
Toda učinek tega silovitega napada na Mme. Blavatsky s strani para, s katerim je dolgo prijateljevala, je bil resen. Že tako je bila preveč zaposlena in slabega zdravja, zato se je ob svojem prihodu v Evropo počutila zelo slabo. Vendar je v avgustu vseeno začela v Würzburgu, v Nemčiji, s pisanjem svojega največjega dela Tajni Nauk (The Secret Doctrine). Leta 1866 se je preselila v Ostende in v naslednjem letu, na povabilo angleških teozofov v majhno hišo, ki so jo zanjo pripravili v Norwoodu, v Londonu. Vendar pa se je to poslopje kmalu izkazalo za premajhno, tako da se je preselila na Lansdowne Road 17 v Notting Hillu, kjer je s pomočjo Mabel Collins, Archibalda in Bertrama Keightleya končala Tajni Nauk. Objavljen je bil leta 1888. V letu 1887 je, ker je izgubila nadzor nad revijo Teozofist, ki je izhajal v Adyarju in ustanovila mesečnik Lucifer. Ta je bil zasnovan, kakor pravi na njegovi naslovni strani, zato, “da bi prinesel na svetlo skrite stvari teme”.
Leta 1889 se je preselila na Avenue Road 19, v St. John’s Woodu, in tam objavila Ključ k teozofiji (The Key to Theosophy), “jasno predstavitev etike, znanosti in filozofije v obliki vprašanj in odgovorov za študij tega, zaradi česar je bilo ustanovljeno Teozofsko Društvo”. Istega leta je prevedla tudi izbrane odlomke iz tibetanskega spisa, ki se ga je naučila na pamet med svojim urjenjem v Tibetu, ter jih objavila kot Glas tišine(The Voice of the Silence), “Posvečenega Redkim”. Glas tišine, ki pomeni notranji glas, ki ga lahko slišiš, ko nastopi tišina – ko umiriš svoj um.
Umrla je mirno, na svojem domu Aenue Road 19, 8. maja 1891, njeno telo pa so kremirali v Wokingu. Skoraj 100 let po njeni smrti, leta 1986 se je Društvo psiholoških raziskav (Psychical Research Society) uradno opravičilo zaradi blatenja in ignorance pozitivnih prispevkov Helene Petrovne Blavatsky.
CITATI:
»Vsaka religija je le delček božje resnice.«
»Hvaležnost bolj koristi tistemu, ki jo daje, kot tistemu, ki jo prejme.«
»Nikoli ne postanite odmev česarkoli, kar ste slišali slabega o drugem, nikoli ne gojite maščevanja proti tistim, ki so vas prizadeli.«
»Učitelji nas lahko samo poučijo o poti, ki so jo prehodili pred nami, ne morejo pa namesto nas hoditi po njej.«
»Vse razprave niti niso primerne za prevajanje in izid, ker take vzvišene etike današnji svet, usmerjen k sebičnosti in preveč navezan na čutne predmete, ni pripravljen sprejeti. Tovrstne nasvete bo lahko na primeren način dojel človek, ki zelo resno stremi k samospoznanju.«
»Razum je velik uničevalec resničnosti. Naj učenec uniči uničevalca.«
»Odpovej se življenju v tej fizični osebnosti, če želiš živeti v duhu.«
»Bori se s svojimi nečistimi mislimi, preden te nadvladajo. Z njimi ravnaj tako, kakor bi one ravnale s teboj.«
»Bistvo materije in Bistvo duha se nikoli ne moreta srečati. Ni prostora za oba in eden od njiju mora izginiti.«
»Ne moreš potovati po Poti, preden sam ne postaneš Pot.«
»Vsaki človeški solzi pusti, da ti še vroča pade na srce in tam ostane. Ne obriši je, dokler ne izgine bolečina, ki jo je ustvarila.«
»Lestve, po katerih se preizkušani vzpenja, so zgrajene iz bolečine in trpljenja; utiša jih lahko samo glas vrline.«
»Pred teboj je dolga in težka pot, o učenec. En sam pomislek na preteklost, ki si jo pustil za sabo, te bo povlekel v globino in znova boš moral začeti vzpon.«
»Svetloba, ki osvetljuje, sije iz tebe, o, ti, ki si bil učenec, a zdaj si Učitelj.«
»Žalostno je, da imajo vsi ljudje žarek Velike Duše in so eno z njo, a jo kljub temu tako slabo uporabljajo.«
»Predvsem se nauči razlikovati med naukom glave in modrostjo duše, med doktrino očesa in doktrino srca.«
»Pohvala vodi v samoprevaro… Tvoj Jaz je v resnici brez telesa in ga ne prizadenejo niti pohvale niti graja.«
»Čaščenje samega sebe je podobno visokemu stolpu, na katerega se je povzpel domišljav bedak. Tam sedi v svoji ošabni samoti in nihče ga ne vidi, razen sam sebe.«
»Ne verjemi, da če sediš v mračnem gozdu, v ponosni osami od ljudi, da če živiš od rastlin in korenin in gasiš žejo s snegom z veličastnega gorstva – ne verjemi, da te bo vse to pripeljalo do končne odrešitve.«
»Samospoznanje je otrok del, storjenih z ljubeznijo.«
»’Živo’ je nesmrtni višji Ego, ‘mrtvo’ je nižji osebni ego.«
»Angelskega vida in sluha se ne da pridobiti v enem kratkem življenju.«
»Velik je ubijalec poželenja. Še večji je tisti, v katerem je božanski Jaz ubil tudi samo védenje o obstoju poželenja.«
»Sladki so plodovi počitka in osvoboditve zaradi samega sebe, a še slajši so plodovi dolgega grenkega služenja.«
»V Večnem ni sprememb.«
»Občutiti moraš, da si Sama Misel, a kljub temu moraš iz svoje duše odvreči vse misli.«
