V prispevku »Kritik in Zapeljivka« smo spoznali oba negativno polarizirana principa naše psihe. Moški princip, ki kritizira in obsoja ter ženski princip, ki zavaja in išče bližnjice. Oboje smo seveda mi, pristopa pa uporabljamo večinoma proti sebi, če smo bolj introvertirane narave, ali proti drugim, če smo bolj ekstrovertirane narave. Kritik in Zapeljivka sta samo skrajnosti. Vmes pa je še 50 in neštevilo odtenkov sive. K&Z večinoma delujeta v paru, enkrat ima prvi večji vpliv, drugič drugi, vselej pa delujeta v skladu z našo karmično strukturo, torej v skladu s karmičnimi zankami, v katere smo ujeti. Karmična zanka je naš vzorec mišljenja, govorjenja in delovanja, ko vsakič nezavedno za podoben »input« ustvarimo podoben »output«.
Najpogostejši karmični zanki, v kateri smo ljudje ujeti, sta tisti, ki nas silita v to, da bi imeli zadeve zunaj nas tako ali drugače pod nadzorom in pa, da bi se počutili varno. Nadzor in varovanje sta precej podobni zanki, le da je nadzor moški, aktivni princip (zavedne ali nezavedne) manipulacije (sebe ali drugih), varovanje pa je ženski, pasivni princip manipulacije. Poglavitne strategije nadzora so kritiziranje, obsojanje, usmerjena jeza, agresija, boj, tekmovalnost ali kar potreba po zmagi. Glavne strategije varovanja so prevara, laž, zavajanje, igranje žrtve, podrejanje, beg. Po strategijah vidimo, da nadzor spada večinoma h Kritiku, varovanje pa večinoma k Zapeljivki, obema pa je skupno to, da hočeta nadzorovati in varovati zato, ker hočeta delovati preventivno. Zakaj preventivno? Ker imata oba »problem« s prestrašenostjo v zvezi z lastno prihodnostjo. Zanki nadzora in varovanja nimata med seboj ostre ločnice, saj želimo imeti nekoga ali nekaj pod nadzorom, da bi »se počutili varno« in varovati želimo, da bi imeli »nekaj pod nadzorom«. Ampak, ni smiselno iskati ločnice med zankama, pomembno je, kako se ju lotiti da bi njun karmični stisk popustil.
Ali lahko konkretno vplivamo na bistvene plati našega življenja? Ne ravno. Življenje žal ni nadzirljivo. Vsak poskus v to smer nas sooči z velikim trudom in naporom, ki nas stane velike porcije vitalne in psihične energije. To, kar poskušamo v življenju kontrolirati, ima, kot že rečeno, veze z našo karmo, enako kot sam »predmet« morebitne kontrole (ki se pojavi ali ne, odvisno od naše karme). Potreba po nadzoru je nezaveden poriv – nezavedna sila. Če se ji še ne moremo upreti, nič hudega. Proti vetru lulati pač ne gre. Jakost naše namere, da ne želimo več nadzirati nenadzirljivega, bo obratno sorazmerna s to karmično silo.
Potrebe po kontroli se ne lotevamo z nasprotnim, torej z ne-kontrolo. To bi bilo za nas popolnoma nenaravno in bi nas verjetno stalo še več energije, saj bi se soočali z močnim karmičnim porivom. Na koncu koncev, pa ima ne-kontrola še vedno vezo s kontrolo – le druga plat iste medalje. Nekatere stvari je v življenju smiselno imeti pod nadzorom. Kot na primer: aparature, stroje, avto… kontrolira izključno človek. Dobro je, če vemo s čim se prehranjujemo. Tudi to, koliko lahko prenese naša kreditna kartica. Precej pogosto, žal, ne moremo spustiti izpod nadzora časa. Tudi svojega majhnega otroka moramo imeti pod določenim nadzorom (a ne pozabimo sorazmerno z otrokovimi zmožnostmi samonadzora, popuščati naš starševski nadzor nad njim). Svojega partnerja nikakor ne poskušajte kontrolirati. To se ne konča dobro. Pravzaprav nobenih ljudi. Torej, kontrola smiselnega naj ostane, za vse ostalo, pa to potrebo zamenjujmo s prepuščanjem toku. Tok življenja je nekaj, kar se dogaja, ne glede na to, ali mi izvajamo nad njim nadzor, ali ne. Edina stalnica našega življenja je spreminjanje. To je treba sprejeti čimprej. Prepuščanje toku je vaja v sprotnem odreagiranju na spremembe. Na dogodke je treba odreagirati kadar pridejo, ne pa se z njimi ukvarjati že mnogo pred časom. In potem še enkrat, ko pridejo. Če sploh pridejo. Prepuščanje toku je umski proces. Je sprostitev našega uma, ki se obremenjuje več kot je potrebno in s tem obremenjevanjem kvari kvaliteto življenja.
Nenadzirljivo življenje pomeni tudi, da zase in svoje drage ne moremo zagotoviti absolutno varnih okoliščin. Karmični poriv je spet tisti, ki nas sili v za nas določen nivo občutka varnosti. Če je poriv zelo močan, postanemo odkrito boječi in bolestno zaščitniški (za lastno zdravje ali zdravje svojega otroka). Vse to nam spet le kvari kvaliteto življenja. Tudi potrebe po varovanju se ne bomo lotili z nasprotjem, torej z ne-varovanjem sebe in svojega imetja. Določeno varovanje je smiselno in potrebno. Bivališča nas varujejo pred sezonskimi in vremenskimi neprilikami. Avtomobilsko zavarovanje nas ne zavaruje pred nesrečo. Nujnost varovanja otrok s cepivi proti otroškim boleznim je vprašljiva. Zaklepanje je smiselno, a le zaradi tega, da priložnost ne bi naredila tatu. Pred organiziranimi vlomilci se težko zavarujemo. Pred mrazom se zavarujemo z debelejšimi oblačili in obutvijo. Torej, spet, varovanje smiselnega naj ostane, za vse ostalo, pa to potrebo zamenjujmo z zaupanjem v življenje. Zaupanje v življenje je precej podobno prepuščanju toku, vendar ima vezo z našim notranjim občutkom – je sprostitev našega srca in zaupanje – predvsem zaupanje vase. Zaupanje, da si v pravem trenutku na pravem mestu in da, ko si postavljen v določeno situacijo, narediš pravo stvar. Da v pravem trenutku prejmeš pravo informacijo. Skratka, zaupanje v lastna instinkt in intuicijo.
Karmični porivi in stiski so zelo različni in različno močni. Če karikiram, nekoga stiska za nogo, nekoga za nogo in roko, nekoga za vse okončine. Lahko le kriči in misli da bo kaj pomagalo. Vsak doživi svojo (potrebno) izkušnjo in preko nje na posreden način informacijo o ne-harmoniziranemu delu sebe. Bolj ko se prijema otepamo, bolj stisk čutimo. Sprejemanje toka in zaupanje v življenje pomenita, da se v sebi sprostimo. Da se usmerimo vase in v sebi poiščemo moči in rešitve. To je to, kar v praksi pomeni dvigovanje zavesti. No, občasno pa le preverimo, če je naša »okončina že prosta prijema«.
V omenjenem prispevku »Kritik in Zapeljivka« sem predstavil tudi Opazovalca. Tisti del nas, ki krike in stisko Kritika in Zapeljivke opazi. Tako kot se Opazovalec krepi, tako dobiva sčasoma vse večjo vlogo. Opazovalec je v bistvu naša prebujajoča se zavest. Mi smo vsi vselej zavestna bitja, a v tem primeru ne mislim na to, da smo zgolj »lastniki« zavesti, ampak dobesedno na zavedajočo se zavest. Na zavest v praktični uporabi. Zavest, ki se zaveda sebe, ki se zaveda procesov v svojem umu in celo ponavljajočih se vzorcev v svojih mislih, besedah in dejanjih. Lahko se tudi pošalimo, da gre za zavest, ki se ne izgubi več v avtopilotu. Biti vedno v takem stanju je iluzorno, smiselno pa je, da je naša namera biti v tem stanju čim večkrat in čim več časa. To je tudi edina prava vrsta »nadzora« – nadzor zavesti nad samim sabo. Ne pa nadzor nad okoliščinami, dogodki in drugimi ljudmi; torej nad nečim zunaj nas.
Meditacija je najprimernejši način prakticiranja Opazovalca in s tem treniranja stanja zavesti. Takrat si damo priložnost, da bo edino naše zavestno delo opazovati tok misli in ga po potrebi zavestno nežno ustavljati, če se ob »aktivaciji« Opazovalca to ni zgodilo že samodejno. Sčasoma bomo glasove K&Z zaznali tudi, kadar ne bomo v meditaciji. Nikakor pa Kritik in Zapeljivka, nista naša sovražnika, saj sta vključena v »jaz«. Rešujeta naš obstoj in sta, če se lahko tako izrazim, naše animalno nasledstvo, ki pa ju več ne potrebujemo v takšni meri in obliki. Za čuječega Opazovalca sta vir sporočil o tem, kje je še potrebno delo na harmoniziranju samega sebe.
Ne gre za naše »svetništvo«. Za kvaliteto našega življenja gre. Za to, da bomo, sproščeni v sebi, doživeli vrhunec svoje kreativnosti in radosti.
Ivan
