Sebe se lahko zavedamo od zunaj, ko opazujemo kako se misli, čustva, občutki prebujajo v odnosu do drugih. A takrat nam manjka en cel spekter notranje zaznave, ki pa nam govori, drugačno zgodbo, kot samo, da se moramo zavedati sebe v odnosu do okolja.
Kaj sploh to pomeni imeti znanje ali razumevanje o nečem, brez, da bi lahko to na nekaj pripel ali se na to nanašal?
Vsi imamo znotraj sebe globoki občutek, da smo živi. Ni pripet ali se drži česarkoli.
To je občutek, ki ni prišel v nas od zunaj, od drugih ljudi. Niso nam oni povedali, da obstajamo, da smo živi.
Kar pa so nam povedali, pa je bilo to, kar so jim povedala njihova čutila o nas.
Ko so nas opazovali od zunaj, so znotraj sebe nekaj doživeli.
To doživetje ni z ničemer povezano z nami, razen tega, da smo jim mi pomagali, da so nas doživeli.
Medtem, ko so nas opazovali, se je v njih pretakalo mnogo informacij od nas. Nekatere so v njih prišle skozi čutila, občutke, zaznavanje na našem telesu, druge so pa spet prišle v njih preko njihovega uma, ki je dosti bolj subtilen, nezaznaven in neotipljiv za naše telesne čute.
V njih je torej prišlo nekaj od zunaj, prav tako, kot v nas prihaja nekaj od zunaj, ko opazujemo, se ukvarjamo z drugimi, jih opisujemo, poizkušamo začutiti, ipd.
Pravi in resničen proces notranjega samozavedanja se prične šele tukaj. Vse ostalo je le nekaj, kar prihaja od zunaj in to znotraj nas prebuja naš stik z zunanjim svetom.
Znotraj nas pred tem še ni informacij o zunanjem svetu, razen tistih, ki jih črpamo iz našega spomina in ostalih vtisov in odtisov v našem neotipljivem in tudi že otipljivem delu našega telesa.
Vse kar zaznavamo od zunaj nam znotraj nas prebuja nekaj, kar se nanaša na tisto, kar okušamo, zaznavamo.
In bolj smo oddaljeni od potrebe, da to, kar se prebuja znotraj nas oz. kako nekaj znotraj nas razumemo v odnosu od nečesa, kar se nam pojavi v našem polju zaznave, bolj čutimo samo to, kar je naše lastno. Kako je to mogoče?
John Locke je definiral, da se človek rodi kot nepopisan list papirja, kar pomeni, da smo po njegovem prazni vseh misli, občutkov, idej, konceptov o zunanjem svetu.
A moderna znanost temu oporeka, saj pravi, da obstajajo mnoge lastnosti naše osebnosti, ki se dedujejo preko dela našega DNK, ki so mu dolgo časa rekli junk DNK, sedaj pa nanj gledajo malo drugače.
Človek torej ni nepopisan list papirja in ni prazen, da bi ga popisalo okolje. Vsaj neposredno ne.
Iz nas torej že ob rojstvu vejejo neke lastnosti, tendence, misli, čustva, ki niso definirana iz strani našega neposrednega okolja.
Res je, da postanejo, čez nekaj časa, a znotraj nas obstaja naš lasten prostor izražanja, ki je samo naš lasten, kljub temu, da je vnaprej definiran z lastnostmi naših prednikov. Še vedno je to naš lasten način, torej način, ki nima nič za opraviti s tem, kar je sosedova potreba po tem, da se smejem, ko se me z roko dotika po licu.
Odločitev, ali se bom ali ne, je čisto moja in nima nič za opraviti s stimulacijo, ki prihajajo iz okolja kot takšnega.
To, če se bom smejal ali ne, je odvisno kako to, kar se mi dogajajo znotraj mene, razumem.
Je že res, da to dogajanje znotraj mene morda pokrene sosedova roka in izraz na njegovem licu, čustvih, občutkih. Pa vendar je odvisno samo od mene, če se bom smejal, ali sledil najegovemu nareku oz. potrebi.
To mi govorijo koliko se zavedam samega sebe, svojih primarnih vzgibov in koliko se začnem zanašati na to, kar so moji sekundarni vzgibi, ki jih je spodbudil tok informacij, ki prihaja iz neposrednega okolja.
Bolj se torej nagibam k svojim primarnim impulzom, ki so že v meni, bolj se zavedam sebe. In obratno, bolj se nagibam k impulzom, ki se znotraj mene pojavljajo kot nekaj posrednega, sekundarnega, ali še dalje -darnega, manj se zavedam sebe.
Na to, kar se nam dogaja znotraj skoraj nikoli ne pogledamo iz te perspektive, saj je to, kar čutimo nekaj, kar je naše.
A zelo je pomembno iz katerega vira priahja, sam nam to govori o tem, kako močno se zavedamo sebe oz. kako tesno smo povezani s tem, kar se prebuja znotraj nas kot nekaj primarnega.
Samozavedanje je torej naša primarna funkcija nas.
V sebi jo zaznamo kot neki spontani občutek kako dojemamo sebe, saj ne moremo nekaj razumeti kot naše lastno, če obstaja znotraj nas kot nekaj, čemur moramo slediti z našimi mislimi, občutki, idejami, spomini.
Naše lastno je nekaj, kar mi smo, v popolnosti spontano za nas same. Je nekaj, kar samo po sebi obstaja takšno, kot je, brez, da bi to moral nekdo narediti ali spremeni v nekaj drugega.
Vedno, ko nekaj, kar se samo čuti znotraj nas želimo opisati, to opišemo z besedami, mislimi, občutki, idejami, ki smo se jih naučili v zunanjem svetu. A način komunikacije, ki nas ga učijo v zunanjem svetu, je pomanjkljiv, saj mora biti objektiven.
Šele objektivnost nam da zmožnost, da nekaj postavimo na skupni imenovalec.
A pri razumevanju sebe tega ni. To, kar čutimo sami znotraj sebe, se ne da vedno opisati z [nekimi] objektivnimi besedami, ki izvirajo iz objektivnega sveta.
To, kar čutimo znotraj sebe, je samo naše lastno. Samo mi vemo kaj to pomeni za nas same, četudi to nekomu opišemo.
Težava v opisovanju je v tem, da ko nekomu nekaj opišemo, to najprej postavimo na skupni imenovalec objektivnega izražanja, katerega ta, ki sprejema sporočilo razgradi iz objektivnega razumevanja v svoj lastni, notranji jezik.
Če do tega ne pride, se zgodi interpretacija tega, kar prihaja v naše telo.
In bolj se odmikamo od tega, kar naj bi pomenilo objektivno za nekoga drugega, bolj se približujemo k svojemu primarnemu impulzu in našemu lastnemu avtentičnemu zaznavanju tega, kar nam je komunicirano.
Zavedanje sebe oz. samozavedanje je težka veščina. Še posebno je to očitno, ker je ta svet prepreden z mnogimi objektivnimi načini navajanja, delovanja, izražanja, ki so prepisani, če hočemo biti nekdo ali nekaj.
Biti nekdo ali nekaj pomeni, da se moramo odreči samo temu, česar se mi kot mi zavedamo znotraj sebe kot naš lastni primarni impulz. Vsaj tako nas učijo o nas…
Pa je temu res tako, ali lahko to dvoje združimo?
Vsekakor je združevanje spet nekaj, kar je objektivno opisano, a če se ne potrudimo, da se začnemo oddaljevati od naših sekundarnih impulzov, ki jih imamo potrebo naslavljati ali jim slediti, to ne bo šlo. Začetek je vedno tem, kjer nastaja težava.
Težava pri našem samozavedanju je dojemanje sekundarnih impulzov, ki se rojevajo znotraj nas kot primarnih.
Torej je pot k višjemu zavedanju nas, izpustiti potrebo, da bi se zavedali sekundarnih impulzov znotraj nas kot naših lastnih in se naučili slediti temu, kar znotraj nas v resnici odzvanja kot naše zavedanje nas.
Zavestne izkušnje so mnogokrat izsiljene, ker jih želim doživeti, kljub temu, da nam nekaj znotraj nas govori, da tega ne storimo.
Mnogi slišijo ta tihi impulz, mnogi ne. In če ga ne slišimo, je to slaba stvar za nas, ki jo je potrebno osvojiti.
Potrebno se je naučiti čisto nove govorice, kako dojemati in komunicirati sam s sabo, predvsem pa ne siliti, da pa se v našem življenju nekaj mora izraziti kot zavestna izkušnja.
Ta svet nas uči, da moramo izkušati oboje, srečo, moč, priljubljenost ipd. In če temu pritisku sveta sledimo, potem silimo, izsiljujemo svoje zavestne dogodke, da bi se jih naj zavedali kot takšne.
Zavest je nekaj, kar se pojavlja znotraj zavedanja.
Včasih je lahko takšna, drugič drugačna. Ko je zavestni dogodek bolj otipljiv mu pravimo bolj zavesten dogodek v našem razumevanju nas. In ko ni, je le-ta manj zavesten, kar pa prinese s sabo še več vsega drugega, kar moramo premišljevati o samem zavestnem dogodku.
V zavedanju nikoli ni potrebno premišljevati ali nekaj razumevati kot dogodek, lahko smo samo preprosti neodvisno opazovalec tega dogodka. Takrat se zgodi stanje toka, saj zavestni dogodek ne zaustavlja ali preusmerja tok misli, ki morajo priti do cilja.
Stanje toka je stanje, kjer ni oviranja takšne ali drugačne stimulacije, da bi se nekaj moralo izvesti ali zgoditi. Ker če je, potem to, česar se zavedamo kot nekaj, kar ne rabi prisile, kar samo teče, ni spontano. Ni spontani tok, temveč tok, ki je prisiljen, vsiljen, spremenjen ali na katerikoli drugačen način preusmerjen.
Tok preusmerja sam sebe na spontan način. In to ne pomeni zaradi nečesa, kar prihaja od zunaj kot nekaj vsiljenega, podobno kot v naravi. Ker če je preusmerjanje toka prisiljeno, ima to rušilne posledice za vso okolico.
Samozavedanje je torej zavedanje sebe, kjer ni potrebe karkoli spreminjati, preusmerjati, ali na kakršenkoli način predrugačevati na silo.
Vir: https://ekonomija-ciste-zavesti.si/
Z dovoljenjem povzeto po https://ekonomija-ciste-zavesti.si/
