Vsako naše delovanje ima osnovo v nekem povodu. Namenoma ne bom uporabil besede vzrok, ker tega včasih težko določimo. Skoraj vedno bi lahko za nek »vzrok« našli še pred-vzrok. In temu spet pred-vzrok. In tako naprej, ali bolje: nazaj. Zato raje ostanimo pri povodu. Za začetek, bi se dotaknil tistih, ki so morda v naših življenjih najpomembnejši, čeprav se tega ne zavedamo. Kakšni so povodi, da ljudje začnemo raziskovati sebe? Da začnemo spreminjati odnos do sebe in okolice? Da se začnemo prebujati v duhu? V srcu? Praksa kaže, da je skoraj vedno aktivator nek nam zelo pomemben doživljaj. Doživljaj, ki se nas močno dotakne. Angleška fraza »to be moved«, je boljši približek temu, saj nas (našo osebnost) dobesedno premakne iz lastne »osi«. V veliki večini je, žal, ta dogodek obarvan negativno, torej z nečim, kar naš um prepozna kot težavno in nezaželeno ter z nižjimi čustvi, kot so žalost, obup, strah. V glavnem so to izgube vseh vrst. Te težave se nam v prvem trenutku lahko zdijo celo nepremostljive. Zato, ker so nam neznane, saj še nimamo z njimi lastnih izkušenj. Absolutnega merila za težavnostno stopnjo pa ni, oziroma ni smiselno. Do sedaj sem se že naučil, da pri ljudeh vznemirjenje težko stopnjujemo, kajti za posameznika (naj bo to otrok ali odrasel) ni vznemirjenja, ki bi bilo majhno, v trenutku ko se pojavi. Vsakemu je njegovo vznemirjenje pomembno (zato se je tudi pojavilo), nastalo kot posledica njegovih miselnih in čustvenih vzorcev, ki določajo njegov »znani, varni svet«. Seveda, obstaja tudi pozitivno vznemirjenje. Lahko je rojstvo otroka dogodek, ki nam »odpre oči«. Ko smo na tak ali drugačen način »premaknjeni«, se, ne po lastni volji, znajdemo na neznanem terenu, neznano pa nikakor ni prijetno. Vendar pa ta trenutek nosi v sebi nepojmljiv potencial. Teren, na katerem se pojavimo, je precej podoben že doživetemu. Tudi novorojeni je na neznanem terenu, vendar pa je to edino kar pozna (če pustimo ob strani dušo in imamo v mislih osebnost), oziroma, stanja nima s čem primerjati. Odrasli, pa lahko primerjamo svoje izkušnje in to točko »novega začetka« lahko zelo dobro izkoristimo. Če je inercija dogodka šibka (paralela iz fizike bi bila šibka kinetična energija, kljub veliki hitrosti, zaradi majhne mase), ali naša inercija premočna (kot kinetična energija natovorjenega tankerja, ki se ga le s težavo obrača ali ustavi), se naša »utrdba« le močno strese, mi pa se naučimo le, kako povečati kontrolo, da se bomo v bodoče na daleč izognili situacijam, ki bi lahko pripeljale do ponovnega ali podobnega dogodka. Kljub temu (ali morda zaradi tega) pa do podobnih doživetij pride ponovno. In ponovno. Ter stresa in stresa našo utrdbo, da ne zdrži več pritiska in končno začne po delih razpadati, ali, če uporabim drugačno prispodobo, »vedno bolj se napenja frača«, ki nas, slej kot prej, požene daleč »na drugo stran«. Zato, bodimo optimisti in privzemimo, da tako ali drugače, bolj ali manj, ponujen potencial vedno izkoristimo. Izkušnja doživetega nas »odpre« in s tem omogoči pritok novih, drugačnih informacij o sebi iz nekega drugega nivoja. Takrat smo sposobni nečesa, kar pred tem nismo bili. Ali pa nismo več »sposobni« nečesa, kar smo prej bili, saj se naš notranji kompas premakne in kaže neko novo smer. Naša meja občutka varnosti se razširi, zato smo sposobni popuščati kontrolo, oziroma, opustiti nek vzorec mišljenja in/ali čustvovanja, ki se več ne ujema z na novo pridobljenimi informacijami. Sposobni smo sprejeti doživeto na način, da dogodek ostane samo to, kar je (bil), brez raznih nalepk, grdih in lepih. Sposobni smo oprostiti sebi in drugim (kar je sicer neločljivo), vpletenim v dogodek. Sposobni smo se približati duhu in začeti našo »duhovno« pot. Vendar pa ne iščimo svojega začetka med začetki drugih, saj je različnih utrdb toliko, kot nas je ljudi. Ampak, to je res šele začetek…
