Individuacija ženske skozi principa hoteti in morati z vidika konstelacije njenih arhetipov v posameznih življenjskih obdobjih

OGLAS

Skozi življenjska obdobja ženske se v ciklih pojavljajo in zamegljujejo določeni arhetipi[1], ki jih je v kolektivnem nezavednem vsake ženske bogato mnoštvo, a so nekateri, ki so prisotni pri vsakem posamezniku, čeprav delujejo na nas različno[2]. Temeljni arhetipi po C. G. Jungu so sebstvo, senca, persona ter animus in anima. Nekateri arhetipi pa se posameznici izražajo močneje, kot drugi. Tak primer je arhetip divje ženske in volkulje pri priznani jungovki Clarissi Pinkoli Estes, ki se ga bom skozi članek najbolj oklepala, ker najbolj celovito zajema razvoj ženske. Določeni arhetipi pa so prisotni le v določenih življenjskih obdobjih, ko jih najbolj potrebujemo za določen tip iniciacije ali nek preboj, kot jih skozi različna življenjska obdobja navaja druga jungovka Jean Shinoda Bolen[3]. V članku se bom poleg navedenih temeljnih in bolj izraženih arhetipov najbolj izvornih ženskih jungovk kot sta Marie Louise von Franz in Emme Jung, po drugi strani poskušala dotikati tudi vidikov konstelacij arhetipov velike matere, vladarice ali kraljice, raziskovalke, negovalke, ljubimke, močne ženske in nedolžne ženske skozi prizme Caroline Myss[4] in Maje Storch v posodobljenih različicah arhetipov v ženski.

Primer iz besedila:

“Že obdobju 7 – 14 let pa se lahko na deklico zgrnejo nalepke negativnih kompleksov v smislu izražanja arhetipa grdega račka (o tem piše Estes 2003: 161-162). Deklica, ki v sebi čuti instinkt svoje divje, raziskovalne narave, bo svoje delovanje v tem dekliškem obdobju povsem pustila ujeti v princip konformnega vedenja, po katerem mora delovati, če želi v tem obdobju preživeti. Začne verjeti okolici, da je z njeno naravo nekaj narobe, da mora biti »pridna«, kar pomeni ustrezati pričakovanjem okolice, ki so ji intuitivne vsebine globlje narave povsem tuje, mistične, strašljive in predvsem nepragmatične. Kajti smisel današnje družbe je pragmatičnost.

OGLAS

Njeno sebstvo, predvsem pa njeni instinkti pa so v tem primeru zelo ranjeni in pogosto celo okvarjeni, zato se od tega obdobja dalje deklica le s težavo obrača in »posvetuje« s svojimi notranjimi instinkti, saj je bila zaradi njih ranjena. Pogosto jih prav iz želje, da bi bila spodobna in ustrezna, utiša do te mere, da povsem izgubi tla pod svojimi nogami. Izgubi občutek zase in živi vlogo marionete, kar pomeni, da vse svoje notranje občutke prenese na svojega skrbnika (mamo ali očeta ali drugega skrbnika) in postane čustveno povsem odvisna od nje(ga). Iz tega se rodijo občutki dvoma vase, sramu in krivde za vse, kar se je, ali bi se lahko zgodilo komurkoli iz njene okolice. Dobre volje je, kadar je dobre volje on(a), vesela je, kadar je vesel(a), on(a) in žalostna, kadar je žalosten(na) on(a), ker razume, da tako »mora« delovati, da preživi. Umik v svoj dejanski svet ji lahko pomaga le igra in njena domišljija, kajti tam je lahko, kakršna v resnici hoče ali želi biti.”

[1]Arhetipi so po definiciji dejavniki in motivi, ki uravnavajo psihične elemente v določene podobe, ki so označene kot arhetipske, ampak na način, da jih lahko prepoznamo le skozi učinke, ki jih proizvajajo (Jung, CW9, The Psychology of the Child Archetype, par 267 v Jacobi 1959: 31). Jacobijeva zbira več različnih Jungovih definicij arhetipa, a nadaljuje, da kot a priori pogojevalni dejavniki predstavljajo posebno psihološko instanco biološkega »vzorca obnašanja«, ki vsem stvarem daje njihove specifične kvalitete in se tako kot biološke predstave lahko menjajo tudi arhetipi (prav tam). »Kot ima arhetip en aspekt usmerjen navzgor proti podobam in idejam in drugega navzdol proti naravnim, biološkim procesom – instinktom« (Jacobi 1959: 39). Jacobijeva (prav tam) nadalje navaja več primerov K. C. Schneiderjevih in Portmanovih razlag, da določeni arhetipi delujejo tudi v živalih (Jacobi 1959: 39), kar pojasnjuje povezavo s hormonskimi spremembami v naših možganih.

[2] Strukturo arhetipa povzemam po Neumannu (1955: 3-4), ki v svojem delu o arhetipu velike matere razlaga, da moramo razlikovati njegove emocionalno-dinamske komponente, njihov simbolizem, njihove materialne komponente in njihovo strukturo. Dinamika učinka arhetipa se manifestira v energetskih procesih znotraj psihe, ki se dogajajo na zavedni in nezavedni ravni, npr. skozi pozitivna in negativna čustva, v fascinacijah in projekcijah in tesnobnosti, maničnih in depresivnih stanjih in v občutkih, da je ego premagan – razpoloženja (prav tam), kar imenujemo kot delovanje kompleksov, osnovanih na določenem arhetipu.

»Simbolizem arhetipa je njihova manifestacija v specifičnih psihičnih podobah, ki jih zavest dojema in so različni za vsak arhetip. Prav tako so različni aspekti arhetipa manifestirani v različnih podobah. Materialna komponenta arhetipa pomeni pomenska vsebina, ki jo razume zavest, ko rečemo, da je asimiliran, mislimo materialno komponento. Struktura arhetipa je kompleksna mreža psihične organizacije, ki vključuje dinamiko, simboliko in vsebinski pomen in katere center in neizpodbitni združevalec je arhetip sam. Arhetip se v glavnem manifestira skozi dejstvo, da določa človeško obnašanje nezavedno, a v skladu z zakoni in neodvisno od izkušenj posameznika. Ta dinamična komponenta nezavednega ima prepričljiv značaj za posameznika, s katerim upravlja in ga vedno spremlja močna čustvena komponenta« (prav tam).

[3] Shinoda Bolen v Babje boginje (2006) opisuje arhetipe v ženskah nad petdesetim: praktična in intelektualna Metida, mistična in duhovna Sofija, intuitivna in jasnovidna Hekata, meditativna Hestija, levjeglava Sehmet, uničevalna Kali-Ma, opolzka Baubo, vesela Uzume, sočutna Kujanjin, Devica Marija, uspešna feministka Artemida, strateginja Atena, žena Hera, mati Demetra, večno mlada Perzofona in lepa Afrodita.

[4] Myssova (2013) odlično opisuje delovanje arhetipov pri ženskah v sodobni različici, kot na primer arhetip duhovne iskalke, fašionistke, intelektualke, kraljice/generalne, negovalke/skrbnice, odvetnice, športnice, ustvarjalke/umetnice, upornice in vizionarke (Myss 2013).

– mag. Urška Ajdišek, jungovska analitičarka

Celoten članek bo predstavljen na 9. Akademiji Instituta IPAL: Hoteti ali morati – proces individuacije in njene stranpoti (celodnevna javna konferenca s predavanji, 10. 2. 2019) in objavljen v zborniku.

Oglas