Čas je zanimiv koncept. Prepričanje, ki raste na vsakem drevesu je, da je čas linearen – sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Vedno gledaš nazaj, ko se spominjaš stvari. In vedno gledaš naprej, da planiraš ali se veseliš stvari. Čas pa mineva. Zdi se, da pojava minevanja časa v resnici ne moreš ustaviti. Lahko si sicer iznajdljiv in se izgubiš v kakšni zabavni dejavnosti. Takrat imaš občutek, da se je čas ustavil. Ko se ne ukvarjaš s tem, kar je bilo, niti ne razmišljaš, kaj bo, prideš do ideje, da šteje le to, kjer se nahajaš. In da ostalo ne obstaja.
Ne glede na spreminjajočo se naravo občutkov in tvoje osebno prepričanje pa se vseeno zdi, da je svet v konstantnem premikanju. Vse gre non stop naprej. Ko se gledaš na starih slikah, vidiš vizualne spremembe. Včasih se minevanja ne zavedaš, očitno postane šele po določenem času. Ko zamenjaš krog družbe, napreduješ iz dijaka v študenta, greš živeti na neko drugo lokacijo ali zamenjaš področje dela. Takrat zapiha veter spremembe. Prejšnje obdobje se je končalo in začelo se je neko novo. Šele ko je dogodek ali izkušnja preteklost, lahko izveš in bolje razumeš, kaj se je pravzaprav dogajalo v tistem trenutku. Zdi se, da ko si prisoten v tem ali onem momentu, nimaš vpogleda vanj. Za vpogled potrebuješ časovno distanco.
Šele pretek časa povzroči, da dobiš uvid in perspektivo. Prisotnost v »tukaj in zdaj« namreč umika uvid v taisti moment. Za razumevanje življenja in časa sta potrebni taisti stvari – življenje in čas. Spremembe človeka spodbujajo k razmišljanju, ki je prilagojeno vsaki novi situaciji. Razmišljanje, ki je postavljeno v nov kraj, med nove ljudi, v nov kolektiv in novo okolje, (vsaj delno) odstopa od prejšnjega miselnega modela. Ko v življenju obrneš nov list, to delno spremeni tudi tvoj pogled, navade in način, kako gledaš na svet okoli sebe. Ker skupek vseh sprememb ljudje doživljamo na notranji ravni, se posledično spremenimo tudi mi sami.
Mogoče je ideja, da je čas podvržen minevanju ta, ki jo najlažje razumemo. Miselni konstrukt za lažje razumevanje za vsak žep. Prej verjameš v stvari, ki jih razumeš. To, kar se ponavlja kot najbolj predvajana reklama, prej ali slej postane absolutna resnica. Postavi ti klicaj nad glavo. Misel, ki bazira izključno na tvoji domišljiji, pa je lahko izredno zabavna, vendar jo imaš spravljeno v mapi kreativnosti. Pušča te z vprašajem nad glavo. Preteklost, sedanjost in prihodnost za um funkcionirajo perfektno. Stvari si je pač treba nekako logično osmisliti. Pametni um se nerad valja v mlakuži nevednosti. V idejo, da je čas optična prevara, ki jo je ustvaril naš raz(um), seveda ne bo verjel. Da um manipulira s samim seboj zato, da si pomaga, čeprav verjame v laž, je zanj nedopustno. Preteklost je torej uporabna ideja. Praktično orodje za osmišljanje sedanjosti in predvidevanje prihodnosti.
Kaj pa ideja, da je vse, kar obstaja, ta trenutek? Da čas v resnici ni preteklost, sedanjost in prihodnost, ampak samo srednji del. Po tej teoriji sedanjost iz vidnega polja briše to, kar je bilo, in to, kar bo. Priznava pa samo to, kar je. Ni preteklosti, ne prihodnosti. Edini čas, ki obstaja, je sedanjost. Ko razmišljaš o razočaranju, ki si ga nekoč doživel, to počneš ta trenutek. Ko premlevaš o pomembni obveznosti, ki te čaka naslednji teden, to zopet počneš ta trenutek. Ko boš v situaciji in na lokaciji, da boš soočen s tem, kar pričakuješ, pa to ne bo več prihodnost, ampak sedanjost. V trenutku boš torej vedno samo tukaj in zdaj. To diši (ali smrdi) po kronični ujetosti v sedanjost.
Ali biti ujet v ta moment pomeni, da si v večnem zaporu sedanjega trenutka? Kletka, iz katere v resnici ne moreš pobegniti. Da si vedno prilepljen na selotejp sedanjosti. Plus tukaj in zdaj je, da ti momentalno odvzame boleče spomine. Križi, ki so se nekoč zgodili, za hip ne obstajajo. Lahko ti prihrani glavobole, povezane s kontroliranjem in napovedovanjem lastne prihodnosti. Takrat preprosto ne razmišljaš o stvareh, ki so izven tvojega polja kontrole. Če preteklost vedno znova podoživljaš, jo vlačiš v sedanjost. Če pa si delaš fiktivne skrbi za prihodnost, pa ustvarjaš teiste skrbi v sedanjosti. Umišljeno pa tako postane oprijemljivo in realno.
Mogoče je človeška glava (pre)močno pod vtisom racionalnega razmišljanja. Center za vse logično in razumsko se nahaja na levi strani možganov (leva možganska hemisfera). Najrajši od vsega razumemo stvari. Radi vemo, kaj se dogaja. Vedno smo v nizkem štartu za različne scenarije v življenju (fiktivne in realne), kar nam pomaga pri funkcioniranju v vsakdanjih situacijah. Razum rešuje izzive in prihaja do rešitev. Vsa pravila, ureditve in kodeksi, ki smo si jih izmislili za lažje razumevanje sveta, bazirajo na logiki.
Podobno je s tro-delnim konceptom časa (prej-sedaj-potem). Zaradi konvencionalnosti ga imamo bolj v ušesu in psihi. Deluje bolj domače kot ideja enočasnosti. Čeprav ti svet v vzvratnem ogledalu enkrat povzroča bolečino, drugič trpljenje in tretjič skrbi., te pogled naprej lahko ovije tudi v veselje, navdušenje in pričakovanje. Tradicionalen čas je mogoče res izmišljotina človeštva, ampak negiranje le-tega še vedno ne more parirati dejstvu, da gre za najbolj popularen koncept časa na svetu. Kar ti seveda ne sme vzeti volje. Obratno, mora ti jo dati. V kolikor si na napačni strani popularnega.. Ko svet verjame v eno, ti vedno lahko verjameš v drugo. Viva la alternativa!
