Iskrenost

Ni nam treba biti nekdo drug, pa čeprav najdemo milijon razlogov, zakaj bi bili raje oni drugi, kot pa mi sami. V trenutku namreč, ko se podamo na naše potovanje zlivanja z drugimi, to začnemo čutiti, pa čeprav se tega dostikrat niti ne zavedamo.

Bolje nam je tako, saj nam drugi obljubljajo, dajejo upanje, da bo nekoč bolje, da bomo v njihovi bližini, v njihovi prisotnosti dobili to, kar potrebujemo. A pri tem pozabljamo, da je naš osnovni aparat, naše telo in čustva, misli, načini izražanja, da so le-ti točno napisani za nas.

Nihče drug ne more izživeti naše resnice, vsaj ne na tek način, kot mi sami in začnemo kljuvati, kopati po drugih, po njihovem namenu in obstoju, še posebej, če se zlivamo, identificiramo s tem kar so oni. Začnemo postajati oni.
Ne vem, če se tu gre dobesedno za prenesen pomen, a kar se zgodi je to, da začnemo v svojo prisotnost vabiti in se zlivati s tem, kar so oni. Pri tem včasih prihaja do popolnega izčrpanje našega objekta poželenja, včasih ne, kajti vse skupaj je odvisno od tega, kako močno si tudi druga stran želi občutiti to, kar smo mi.

OGLAS

Če je to vzajemno, postanemo v popolnosti to, kar je presek množice, čeprav še vedno nekje obstaja tisti drugi del nas, torej del nas, ki ni v preseku. In ljudje, ki se zlivajo, no, njim je, ali pa ni dobro biti zlit, a to zlitje prej ali pozneje gre stran.

To je tudi eden od razlogov, zakaj si včasih želimo, da pride nazaj tisti, s katerim se počutimo dobro. To počnejo ljubimci, zaposleni, prijatelji, mnogo je takih in to je dinamika življenja v materialnem telesu, skoraj za vse.
Seveda je popolna harmonija v izmenjavi zelo redka. Pojavi se, ko pride na površje obojestranska zaljubljenost, kjer dobijo zaljubljenci priložnost, da se zlijejo z drugim in odkrijejo, če je to sploh to, zaradi česa se želijo zliti.

Mnogi ostanejo, mnogi ne, a glaven namen zlitja je, da odkrijemo, če nam to zlitje sploh ustreza.

V trenutku, ko eni strani ne ustreza več, se ta ista stran ne želi več v popolnosti pomešati in to se tudi čuti, kajti množica, ki je prej imela popolni presek, se začuti, kot nekaj manj. In takrat po navadi poti začnejo iti vsaka v svojo smer. Po navadi pravim, ker niso vsi pripravljeni na popolno zlitje in ravno iz tega razloga obstaja mnogo nepopolnih zlitij ali zlitij, kjer en pol prevladuje nad drugim.

Seveda govorim o ljudeh, o naših namenih in o tem, kako živimo svoja življenja. In ker imamo vsi svoje razloge zakaj bi in zakaj ne, ustvarjamo raznorazne povezave in pomešanosti. Vse to pa se dogaja tako dolgo, dokler se želimo mešati. Enkrat namreč, ko odkrijemo, da nam mešanje ne ustreza več, se nekaj zgodi. Naša svobodna volja začne namreč ubirati svojo pot.

Težava pri svobodni volji ni to, da ta volja ni svobodna. Prej se gre za to, da je naša svobodna volja pomešana z voljo drugih ljudi in to je tudi eden od razlogov, zakaj se ne moreno ločiti in oditi stran iz množice, ki je za nas disfunkcionalna, nedelujoča.

Seveda obstaja tukaj spet mnogo zakaj in zato, ker mislimo, da nam mogoče ne bo bolje, če bomo samo, v svoji prisotnosti. A riskirati svojo Prisotnost, svojo čistino, čistočo samo zato, ker nam nagajajo čustva iz nižjega nivoja osebnosti ali pa misli, ki se, spet, prepletejo z nekom drugim, ne vem, če je to ravno pravi razlog, za ostati ali oditi.

Človek, ki želi v popolnosti biti v svoji lastni Prisotnosti, bi moral resno razmisliti, kaj si sploh želi. Če je to zveza, pomešanost, je to v redu in če je to samostojnost, je to tudi v redu, vendar ne potem jamrati, da ste preveč pomešani in da ne morete stran.

Je že res, da je biti pomešan težko, saj je znotraj vse te zmešnjave biti to kar sem in biti to kar sva ali smo, zelo težko biti samo to kar si. Razlog zakaj je temu tako je, ker nek del nas še vedno uživa v pomešanosti, hoče biti del nečesa.

Človek, ki hoče biti to kar je, hkrati pa biti pomešan, se ukvarjati z vsakodnevnimi aktivnostmi, mora aktivno delati na prepoznavi tega, kar je sam. Drugače ne gre, no vsaj do popolne prebuditve ne, kajti v nasprotnem, čeprav misli, da je to kar je, to samo misli.

Živeti to kar si, ni tako lahka naloga, ali pa je. Prvo kar je potrebno, je to, da v popolnosti izražaš svojo iskrenost. S tem namreč, da izraziš sto procentno iskreno kar si želiš, namreč daš drugim jasno do znanja, kje je tvoja meja in kako mora ravnati s tabo. In če ne, potem imaš še vedno možnost, da si to kar si.

Vse kar je potrebno je namreč to, da si sto procentov iskren do sebe in svojih čustev in občutkov, in če ti pravijo, da bo bolje, da se ne mešaš s tistim, ki se želijo pomešati, se pač odpraviš na samostojno potovanje – sam.
To niti ni tako zelo težko, kar je najbolj težak del tu je, da si v popolnosti, v celoti iskren sam do sebe in drugih.