In kaj, menihi, je pravilni pogled (sammā diṭṭhi)? Znanje o trpljenju (dukkha), znanje o izvoru trpljenja (dukkhasamudaya), znanje o prenehanju trpljenja (dukkhanirodha), znanje o poti, ki vodi h koncu trpljenja (dukkhanirodhagāminī paṭipadā ariyasacca). Temu se reče pravilni pogled. (SN 45:8)

Ena od prvih stvari s katero se srečamo, ko beremo o budizmu, je učenje Plemenitih resnic (ariyasacca), kjer beremo spisek teh zgoraj omenjenih štirih faktorjev. Verjetno ni vsakemu, ki išče inspiracijo v budizmu, prijetno brati o trpljenju – posebno če se dukkha prevaja na bolj dramatičen način, kot ‘vse je trpljenje’. Že sama beseda ‘trpljenje’ se v krščanski družbi sliši, kot da bi morali biti križani, da bi lahko resnično čutili, kaj to res pomeni. Zaradi take interpretacije dukkhe se bo kdo zagotovo izgovarjal, da ne čuti dukkhe in da mu zato ni treba teh stvari razumeti,  poleg tega pa bo morda tudi negotov, češ da je budistično učenje malo preveč pesimistično. Toda, resnica je, da kljub temu, da Budove štiri Plemenite resnice veljajo tudi za dramatično trpljenje, njegovo učenje pravzaprav pokriva najbolj univerzalen problem v katerem živimo. In zato je treba to razumeti in uporabljati v vsakdanjem življenju.

Učenje o trpljenju in koncu trpljenja ni nekaj pesimističnega, ampak pravzaprav zelo dobra novica! Res je, najprej je Buda učil, da trpljenje je. To je zelo pomemben faktor, ki se ga ne sme ignorirati. Najprej moramo spoznati, da živimo v temi. Šele potem lahko začnemo razmišljati o iskanju luči. A če nam nihče ne pove, da živimo v temi, kljub temu, da posvetno sonce sije, ne bomo iskali resnice. Zatorej, da trpljenje je, je prvo dobro sporočilo, saj zdaj vemo kje bivamo. Da trpljenje ima izvor, je drugo dobro sporočilo. Če ima trpljenje izvor, obstaja potem tudi prenehanje, in to je tretje dobro sporočilo. Ker trpljenje ima izvor in prenehanje, potem obstaja tudi pot ali vodilo, ki vodi k temu prenehanju, in to je četrto dobro sporočilo. A da lahko uresničimo vse te faktorje, mora bitidukkha najprej spoznana. Da živimo v temi, ne da bi za to vedeli, je učil Buda v naslednjih dveh verzih:

Kar nekateri jemljejo kot srečo,
to sveta bitja vidijo kot trpljenje.
Kar nekateri jemljejo kot trpljenje,
to sveta bitja vidijo kot srečo.
Spoznaj učenje, ki ga je težko razumeti,
saj so nevedna bitja zbegana. (Sn 762)

Tema je za tiste, ki so obkoljeni,
črnina je za tiste, ki ne vidijo.
Toda krepostni, ki vidijo,
so osvobojeni, kot svetloba.
Čeprav je ta resnica prisotna,
jo tisti, ki ni vešč v Dhammi,
ne razume, tak je, kot žival. (Sn 763)

Opis trpljenja (dukkha) kot tema, in sreča (sukha) kot svetloba, se lahko vidi že v sami besedi dukkha in sukha. Prevod ‘trpljenje’ za dukkho ni ravno čisto pravilen. Beseda je tvorba iz du+kha. Du pomeni ‘narazen’ ali ‘napačen’, ‘slab’, ‘bol’, ‘skrb’, in kha pomeni ‘žarenje’, ‘zrak’, ‘prostor’, torej kot ‘osvetljeni (ali obarvani) prostor’. Nasprotje od du je su, kar pomeni ‘popoln’, ‘dober’, ‘sreča’. To pomeni da je kha (prostor) lahko razsvetljen z slabo ali dobro razsvetljavo. Du-kha je potem ‘slab prostor’ in su-kha ‘dober prostor’. Kot prostor, ki se razsvetli ko prižgemo luč, in se zatemni, ko jo ugasnemo. (Na primer, tudi v vsakdanjem jeziku pravimo, »tu je res prijetno ozračje«, »čutim negativno vzdušje«, itd.) Indukkha, kot Plemenita resnica, ne pomeni le tisto trenutno bolečino, ampak tudi to, da živimo v temi: v nevednosti, v zbeganosti, in ves čas iščemo stvari v temi, s katerimi se lahko oprimemo in olajšamo trenutne muke. A dokler ne vemo, da luč obstaja, ne bomo nikoli uvideli bolj univerzalne rešitve teh muk, ampak še naprej dajali pomembnost malim, individualnim čutnim stvarem. Tako bo naša pozornost vedno nekje tam, med individualnimi stvarmi, ne da bi opazili, da je problem bolj univerzalen.

Torej, trpljenje ni le tista ali druga bolečina ali skrb, ampak absolutno univerzalen problem eksistence, ki mora biti spoznana. In ko to spoznamo, potem v tistem trenutku spoznamo tudi vse ostale tri Plemenite resnice – postanemo prebujeni in svobodni vseh mentalnih muk. Toda, kako naj potem razumemo dukkho kot nekaj, kar je bolj splošni problem? Buda je učil:

Rojstvo je dukkha, staranje je dukkha, bolezen je dukkha, smrt je dukkha, odsotnost vsega zaželenega je dukkha, prisotnost nezaželenega jedukkha, neizpolnjena pričakovanja so dukkha, skratka, peterica agregatov oprijemanja je dukkha. (MN 28)

Pet agregatov oprijemanja (materije, občutkov, zaznav, tvorb, zavesti) je struktura našega vsakdanjega doživljanja, kar pomeni, da je samo naše doživljanje dukkha. Vsi ti faktorji, kot so rojstvo, bolezen in ostali, so prisotni ravno v tem osnovnem doživljanju. Trpljenje rojstva ni nekaj, česa smo se že rešili in smrt ni le nekaj, kar nas še čaka. Vsi ti faktorji, rojstvo, staranje in smrt, so prisotni tu in zdaj, so del naše bitnosti ali eksistence. Buda je učil (Sn 4:6), da so staranju podvržene vse stvari, ki ji spoznavamo kot ‘moje’ v doživljanju. ‘Moje’ ni nekaj, kar si jazstvo ali sebstvo lasti, ampak je strukturno pred jazstvom, torej nekaj, kar določa jaz, t.j. da jaz lahko obstaja mora biti pogojen z drugimi stvarmi. Zaradi te nevednosti o pogojenosti, smo avtomatsko podvrženi starosti: saj je vse, kar doživljamo kot ‘moje’ podvrženo spremembi. In ker staranje ne more biti neodvisno, ima kot temelj rojstvo; in staranje se ne konča nikakor drugače, kot pa s smrtjo. Tako so vsi ti faktorji prisotni ravno tu in zdaj. Enako tudi velja za prisotnost nezaželenih izkušenj in odsotnost zaželenih izkušenj: ves čas iščemo in izbiramo med tem kaj nam ugaja v čutnosti in v pogledih in tem, kaj nam ne ugaja. Bivanje je samo po sebi le iskanje, izbiranje, sprejemanje in odrivanje stran. Zaradi nevednosti ne vemo drugega, kot da sledimo posameznim občutkom. To so faktorji trpljenja, ki so del bitnosti.

Seveda štiri Plemenite resnice ne govorijo samo o dukkhi, ampak tudi o drugih faktorjih, ki sestavljajo bivanje. Na primer, Buda je učil štiri Plemenite resnice o dejanju (kamma), o svetu (loka) in o vseh posameznih faktorjih paṭiccasamuppāde (nevednost, tvorbe, zavest, ime-in-stvar, šest čutnih osnov, kontakt, občutek, želje, oprijemanja, bitnost, rojstvo, starost in smrt), kot da so, da imajo začetek, da imajo konec, in da je pot, ki vodi h koncu teh fenomen. Tako si lahko izberemo skorajda katerikoli fenomen za razlago štirih Plemenitih resnic, saj ni ničesar izven te narave. Ker je vse to univerzalni problem, zato ponavadi ponazorimo te resnice z učenjem o dukkhi, ko poskušamo razjasniti Dhammo.

Torej, doživljanje v nevednosti je problem. In Buda je učil o rešitvi problemov. Tako lahko zavoljo praktične kontemplacije prevedemo dukkho kot ‘problem’. Tako nam postane učenje, da so rojstvo, starost, bolezen, smrt, odsotnost vsega zaželenega, prisotnost nezaželenega, neizpolnjena pričakovanja problemi, veliko bolj realni in prisotni v vsaki zavestni situaciji. A sama logika prve Plemenite resnice ne bo dovolj. Moramo prepoznavati fenomene, ki so del našega uma ali doživljanja, a so še vedno nevidni našim očem. In tu sledi ‘Formula o pravilnem pogledu‘ (Bd+Um=P), kjer sem pisal, da je problem vedno spregledan ali v ozadju naših (napačnih) pogledov. In ko spoznamo fenomene takšne kot so, t.j., da tvorijo bitnost in svet, potem ne vidimo stvari le takšne, ampak hkrati spoznamo, da vsaka pojavnost, ki je tvorjena, mora pomeniti, da je potem od nečesa odvisna (torej, da ima začetek – prva Plemenita resnica); in če je prišlo do tvorbe, pomeni, da se lahko tudi raztvori (torej, da ima svoj konec – tretja Plemenita resnica).

A kaj povzroča tvorjenje problemov?

Taṇhā ali želje. Imamo tri vrste želja: željo po bitnosti ali eksistenci (bhavataṇhā), željo po prenehanju bitnosti ali eksistence (vibhavataṇhā) ter željo po čutnosti (kāmataṇhā). To pomeni, da ta tvorba (ki jo mi drugače (napačno) zaznavamo kot ‘absolutno sebstvo’) lahko obstaja le zaradi naših teženj po bitnosti ali eksistenci: obstajamo zato, ker želimo obstajati. Zatajitev bitnosti ne bo razrešilo problema, saj želja po izničenju bitnosti le ‘zadovolji’ bitnost. Ne glede ali stvar grabimo ali jo potiskamo stran, bo prisotnost(ali zavest, viññāṇa) do te stvari le naraščala. (To lahko preizkusite sami: bodite pozorni, kaj se dogaja z umom, ko si kaj poželite – kot je npr. dobra glasba – in kaj se zgodi, ko se hočete nečemu izogniti – kot slabi glasbi, ki ves čas igra v mislih. Opazili boste, da se objekt ne bo kar tako lepo izničil in bo verjetno še bolj prisoten.) Seveda bo kāmataṇhā vedno vlačila um k svetu čutnosti, čim bolj stran od uma. Dobra novica je, da taṇhā izgine, ko to pravilno razumemo in to znanje vgrajujemo. To znanje o pravilni praksi je osmeročlena Plemenita pot.

Šele takrat, ko razumemo Plemenite resnice, lahko rečemo, da imamo pravilni pogled (sammādiṭṭhi – glej Formulo). Ko imamo pravilni pogled, potem so vsi faktorji osmeročlene poti pravilni. Dokler nimamo pravilnega pogleda, potem je tudi celotna osmeročlena pot napačna. Zato imamo pravilni pogled (sammādiṭṭhi) kot prvi faktor poti. Drugi faktorji so pravilni namen (sammāsaṅkappo), pravilni govor (sammāvācā), pravilno dejanje (sammākammanto), pravilni način preživljanja (sammāājīvo), pravilni napor (sammāvāyāmo), pravilna pozornost (sammāsati), pravilna koncentracija (sammāsamādhi). 

O nekaterih od teh faktorjih sem že pisal v prejšnjih člankih in brez dvoma se da še veliko več povedati. Toda za zdaj je dovolj, da vemo kako razmišljati o Dhammi, kako imeti zaupanje v Dhammo, kako uvideti temo in kako iskati luč. Luč je tam, ker je tema. Če ne bi bilo teme, potem ne bi bilo luči. Torej, ker je tema, je tudi luč.

Tu je nerojeno — neustvarjeno — nenarejeno — nepogojeno. Če tu ne bi bilo tega, kar je nerojeno — neustvarjeno — nenarejeno — nepogojeno, potem ne bi bilo možnosti spoznati osvoboditve od tega, kar je rojeno — ustvarjeno — narejeno — pogojeno. Toda, ker je tu nerojeno — neustvarjeno — nenarejeno — nepogojeno, je tu možnost spoznanja osvoboditve od tega, kar je rojeno — ustvarjeno — narejeno — pogojeno. (Ud 8:3)