Kdaj ste bili nazadnje jezni? Mislim, tisto na polno jezni, besni in zaradi tega nemočni?
Da, sama vedno bolj prihajam do spoznanja, da smo jezni in nasilni iz lastne nemoči, ko nimamo vzvodov sprememb v svojih rokah, bodisi, da je izven našega nadzora in kompetenc ali pa nam je nekdo drugi, na primer partner ali otrok odvzeli možnost upravljanja z dotično situacijo.
Jeza je normalno čustvo.
Je del našega emocionalnega spektra in spada v tista, kot jim sama pravim, zahtevna in gostejša čustva. V to kategorijo prištevam še žalost, razočaranje, zavist, ljubosumnost, bes in kar je še čustvenih stanj, ki v nas kreirajo stresni odziv in nam črpajo življenjsko energijo.
Ste opazili, da ko ste žalostni ali jezni, kako se počutite izčrpane in izpraznjene? Nimate energije za kaj dosti opravil, kar ždeli bi in razmišljali o tem, kdo je kriv za takšno počutje ali se pač smilili sami sebi.
Jeza je čustvo, ki je del nas.
Lahko izzove burne reakcije, agresijo navzven, lahko pa tudi navznoter, proti sebi. Pravim, da je potrebno jezo izraziti na legitimen in neškodljiv način, pa vendarle skozi uporabo kinetične energije, se pravi preko fizičnega telesnega delovanja. Tukaj pridejo v poštev, recimo jim kontaktni športi, v katerih prihaja do medsebojnih stikov, skozi katere se sprošča določen naboj nakopičenih frustracij in jeze. Seveda je tole posplošena možnost, a razumljiva kajne. Zato tudi denimo boks opisujejo kot odličen kanal za odvajanje odvečnih nakopičenih agresivnih impulzov, ki je legitimen in cenjen. Podobnih športnih aktivnosti je seveda mnogo. Sama uporabljam kar fitnes vaje za odvajanje nakopičene napetosti, vajam dam namen in potu, ki se mi zliva po obrazu in telesu v mislih rečem, da naj me čisti. Ah da, vse to se dogaja v moji glavi, a dejstvo je, da sem po končanem treningu ali tudi napornem pohodu v hrib s svojim psom mnogo boljše volje, sproščena in očiščena.
Nekaterim svetujem, da jezo, ki si je niti ne priznajo zavestno, ker je še vedno tabu, ozavestijo tako, da gredo v gozd, boksnejo ali udarijo kakšno posušeno vejo in se drevesu seveda opravičijo, da na njemu sproščajo jezo. Se vam sliši malce zmešano? Nič zato, poskusite tudi sami kdaj na skrivaj in boste videli, kako vam bo odleglo.
Zdi se mi, da je navada, da si ne priznamo, da smo kdaj tudi jezni. Pustimo sedaj ob strani vzroke, ker jih je seveda nešteto in se mnogih niti ne zavedamo, zgolj občutimo naraščanje napetosti, zaliva nas val krvi, zaripli postanemo in nabiramo moč, da eksplodiramo. Lahko se nam ob določenem sprožilcu »utrga« in delujemo nasilno do drugih. Različni smo. Nekateri tlačijo impulze jeze v sebe, ne smejo si priznati, da je neka situacija, beseda, oseba v njih sprožila jezo, a ker so vzgojeni, da je ne smejo izraziti, predvsem smo tako vzgojene ženske, jo potlačimo v sebe. Nabira se v kotičkih naše duše, deluje notranje razdiralno in lahko hitro okuži tudi druga prijetna čustva.
Če takšen proces poteka dolgo, verjetno skozi celotno življenje, je prevladujoče čustvo, ki ga občutimo jeza na vse in vsakogar, česar pa ne kažemo navzven, saj to ni dovoljeno. Tako izberemo različne strategije bega iz realnosti, na primer alkohol ali droge, patološki uničujoči odnosi, promiskuiteta in drugo, da bi s tem izničili notranje neprestane napetosti, ki jo lahko kar imenujemo jeza.
Da ne bi prihajalo do odklonov, prosim naučite se prepoznavati kdaj ste jezni. Razmislite, kako boste to svojo jezo dali ven na primeren in za druge osebe neškodljiv način. Nobena oblika nasilja do drugega ali do sebe ni dovoljena. Delajte na sebi, da boste iz jeze lahko prešli v motivacijo, ki vas bo popeljala na dolgi rok do notranje pozitivne moči. Verjemite, da se da. Ker ni nič za vedno »vklesano v kamen«.
