Dober sem, čeprav sem naredil napako

Otroci doživljajo svet zelo preprosto, saj v tem, kar opažajo okrog sebe, niso zmožni zaznati skritih pomenov. Zaradi tega so čustva majhnih otrok nekako “pomešana” in nediferencirana. To se nanaša tudi na čustvo jeze: otroci se jezijo vsakič, ko njihova želja ni zadovoljena.

Ta primitivna jeza sloni na dveh prvinah: na neizpolnjeni želji osebe, ki se jezi in na njenem doživljanju moči. Jezi se tisti, ki je prepričan, da je močnejši.

Toda ta primitivna jeza ni socializirana. Starši učimo otroke, da se včasih nimajo pravice jeziti. Tako jim pomagamo razvijati moralno razsojanje in jih učimo, naj se ne zanašajo samo na koncept “želje”, temveč tudi na koncept “pravice”. Otroci se tako naučijo, da so lahko pravice kake osebe pomembnejše od lastnih želja, njihova jeza pa se preobraža v socializirano čustvo. Toda tam, kjer je možno, da je nekaj prav, je možno tudi nasprotno, da je nekaj narobe – in poleg pravice obstaja tudi krivica ali krivda.

OGLAS

Zgodba iz ordinacije

Aleš in Alenka sta prišla na partnersko terapijo, ker sta se nenehno prepirala. To se je stopnjevalo do te mere, da je bil njun odnos neznosen. V zadnjih šestih mesecih sta se pogovarjala o ločitvi, to pa je bil tudi razlog, da sta se obrnila na zakonskega terapevta, ki naj bi raziskal, kakšne so možnosti, da ostaneta skupaj. Kot glavni razlog za prepire se je izkazalo to, da Alenka nikoli ne prizna svoje napake. Aleš je priznaval svoje napake in pričakoval, da bo enako ravnala tudi Alenka. Po desetih letih skupnega življenja se je odločil, da tega ne bo več prenašal. Trmasto je vztrajal pri tem, da mora tudi Alenka priznavati svoje napake.

Med raziskovanjem Alenkine preteklosti, predvsem tega, kako so njeni starši odzivali na njene otroške napake, se je pokazalo, da Alenka ni imela pravice do napak. Starši so od nje pričakovali, da bo vse opravila brezhibno, kadar pa ni izpolnila njihovih pričakovanj, so jo žalili in poniževali. V strahu, da se bo to ponovilo, si je Alenka prizadevala, da nikoli ne bi naredila nobene napake. Ko je bila že dekle, si je vsakič, ko je naredila napako, z notranjim glasom ponavljala besede staršev. Zaradi vsega tega je Alenka vsako napako doživljala kot katastrofo, kot dokaz osebne manjvrednosti. V nasprotju z njo je bil Aleš prepričan, da napake niso nič strašnega, da se pa dogajajo in da ne govorijo nič o njem kot o osebnosti
Diagnoza je bila postavljena: Alenka ima težave s prezirom do sebe. Naučiti se bo morala, da se ne bo vsakič, ko bo naredila kako napako, jezila nase. Aleševa naloga je bila, da ji pri tem pomaga.

Oseba in njeno vedenje

V tem procesu učimo otroke še eno nadvse pomembno stvar: da obstaja razlika med osebnostjo in tem, kar oseba počne.

Razlika med osebo in njenim vedenjem je tako zelo pomembna za razumevanje ljudi in njihovega čustvovanja, da lahko rečemo, da jo zmorejo zaznati samo čustveno pismeni ljudje. Šele ko se vzpostavi ta razlika, je možno razumeti spore med ljudmi in šele tedaj je možno razlikovati med številnimi čustvi.

Socializirana ali odrasla jeza nikoli ni usmerjena na drugega človeka kot osebnost, marveč se vedno nanaša na njegovo ravnanje. Jeza je pravzaprav čustvo, ki prinaša sporočilo: “Spremeni svoje obnašanje!” Kdor se jezi, meni, da ga obnašanje druge osebe ogroža in da je nepravično.

Razlikovanje med ravnanjem (obnašanjem) in osebnostjo omogoči razlikovanje med čustvom, usmerjenim na postopek, in čustvom, usmerjenim na osebo. V nasprotju z jezo sta prezir in sovraštvo usmerjeni na osebo. Prezir sporoča drugemu, da je nedostojno, nevredno bitje, sovraštvo pa mu govori, da je hudoben človek. Prezir in sovraštvo potemtakem razčlovečita drugega in ga spreminjata v objekt. Pri jezi, ki je usmerjena na obnašanje, nikoli ni tako.

Pomembni čustvi, usmerjeni na drugega kot osebo, sta ljubezen in spoštovanje. Jeza gre z roko v roki s tema čustvoma. Razlog za to tiči v tem, da je jeza usmerjena na obnašanje osebe, ljubezen pa na njeno osebnost.

Zato je povsem logično in razumljivo, da z jezo zahtevamo spremembo obnašanja ljubljene osebe. To lahko počnemo tudi z osebo, ki jo globoko spoštujemo. Ali z drugimi besedami:

jeza ni zanikanje ljubezni in spoštovanja, kot to velja v primeru prezira in sovraštva, ki zanikata vrednost druge osebe in sta zato nezdružljiva z ljubeznijo in spoštovanjem.

Samočustva: jeza nase

V nasprotju z drugimi živimi bitji smo ljudje zmožni razmišljati o sebi, zato lahko do sebe zavzamemo stališče – lahko se bodisi kritiziramo bodisi pohvalimo. To pomeni, da lahko ljudje do sebe občutimo različna čustva. Takšna čustva imenujemo samočustva. Oseba se lahko prezira, ker nima kake lastnosti, o kateri meni, da je pogoj za dostojanstvo. Anoreksični najstniki pogosto sovražijo svoje telo, saj menijo, da jih ovira na poti do sreče in da so se rodili v napačnem telesu. Toda ljudje se lahko tudi cenijo, se spoštujejo in se imajo radi, lahko so prepričani vase – ali pa dvomijo v svoje sposobnosti …

Obstajajo torej številna samočustva. Sodobna psihoterapija potrjuje postavko psihoanalize, po kateri ljudje v svojem stališču do sebe pogosto le ponavljajo stališče, kakršno so v otroštvu do njih imeli starši. Seveda ni vedno tako, je pa zelo pogosto. Zato je nadvse pomembno, kakšen odnos imajo starši do otroka in katera čustva mu izkazujejo. Otrok si zapomni naše vedenje in tudi čustvo, ki ga je v njem vzbudilo. Takšno doživljanje ga lahko prežema tudi v situacijah, ko starši niso navzoči. Tudi zaradi tega so si ljudje zmožni prepričljivo izrečeno žalitev iz preteklosti, denimo “teslo nesposobno”, zapomniti in si jo v glavi “spuščati” še naslednjih šestdeset let ali dlje.

Cilj je sprememba in učenje

Do otrokove osebnosti moramo vedno imeti pozitivno stališče, trdno negativno stališče pa samo do nekaterih otrokovih ravnanj. S tem otroku izkazujemo ljubezen in spoštovanje, pokažemo mu, kako zelo pomemben je za nas in kako zelo smo prepričani v njegove sposobnosti. Tako mu pomagamo zgraditi pozitivno samopodobo. S tem, da smo kritični in da kaznujemo otrokove nesprejemljive postopke, želje, razmišljanja itn., otroku pomagamo razviti pozitivno obnašanje.

Če otrok naredi nekaj, kar je za starše nesprejemljivo, je povsem naravno, da se starši razjezijo. Enako naravno je, da svojo jezo otroku pokažejo in, če je treba, tudi kaznujejo. Čustva občutimo, kadar se nam zdi kaj pomembno, s tem, ko svoja čustva izrazimo pred otrokom, pa mu to tudi pokažemo. Pri tem je nadvse pomemben način, kako to storimo.

Starši, ki se jezijo, se morajo zavedati, kaj je njihov cilj: sprememba otrokovega obnašanja. Zato je pomembno, da je kritika otrokovega obnašanja natančna; razložiti mu je treba, zakaj je takšno obnašanje slabo, nato pa mu pomagati, da bo razumel, kakšno bi bilo primerno obnašanje. Jeza je torej nekakšna kritika, njen cilj pa je sprememba in učenje. Če otroku jezo prikažemo konstruktivno, si bo to zapomnil in se bo zmožen konstruktivno jeziti nase.

Konstruktivna jeza nase

Ko človek oceni, da je bil kak njegov postopek slab, saj je z njim nekomu povzročil škodo, se ogradi (distancira) od lastnega postopka. Položaj osebe, ki to stori, je: “Sem dober človek, toda ta postopek je bil slab.”

To se pomembno razlikuje od položaja osebe, ki ne razlikuje med seboj in svojim postopkom. Ko takšna oseba ugotovi, da je ravnala napačno, pomisli: “Joj, kako sem neumen in nesposoben.” To je položaj prezira do sebe.

Razlika med človekom, ki se jezi nase, od sebe pa zahteva spremembo obnašanja in učenje, ter človekom, ki se prezira, saj je še enkrat več potrdil, da je slab, je nadvse pomembna. Jeza nase je torej nekakšna konstruktivna samokritika.

Oseba, ki se zaradi kakega svojega dejanja jezi nase, ima zato vrsto pozitivnih izkušenj:

• zaradi jeze nase se zdaj obnaša drugače,
• zaradi neprijetnosti jeze nase se odloči, da se v prihodnje ne bo več tako obnašala,
• ugotovi, zakaj je ravnala napačno,
• pred drugimi prizna svojo napako,
• opraviči se osebi, ki se je zaradi njenega neustreznega ravnanja slabo počutila,
• drugemu ponudi poravnavo škode, ki jo je povzročilo takšno obnašanje,
• razmišlja o tem, kakšno bi bilo ustrezno ravnanje v danem primeru,
• odloči se, da bo v prihodnje ravnala pravilno.

Do otrokove osebnosti moramo vedno imeti pozitivno stališče, trdno negativno stališče pa samo do nekaterih otrokovih ravnanj.

Prav zato, ker znajo razlikovati med svojo osebnostjo in svojim ravnanjem, si uspešni ljudje pogosto zastavljajo vprašanje: “Kako bi lahko v danem primeru ravnal bolje?”

Zaradi tega se takšni ljudje nenehno učijo iz lastnega obnašanja, to pa je, dolgoročno gledano, nadvse učinkovito sredstvo, ki jim omogoči nenehno napredovanje – tako osebnostno kot poklicno.

Zelo pomembno je torej biti pozoren na to, kaj rečemo drugim, ko naredijo napako, in kaj rečemo sebi. Če v sebi slišimo notranji glas, ki nam namenja prezir, ki nas potemtakem diskvalificira kot osebnost, se mu je treba dejavno upreti in mu reci, da smo dobri, le naše ravnanje ni bilo ustrezno. Že v nekaj tednih se naš odnos do lastnih napak spremeni, mi pa se veliko hitreje učimo na lastnih napakah.

Destruktivna jeza nase?

Destruktivna jeza nase tako rekoč ne obstaja. Kadar pa je človek avtodestruktiven, do sebe čuti prezir in sovraštvo. Samoobtoževanje, lastnost notranjega govora ljudi, ki trpijo za hudo depresijo in nekaterimi drugimi motnjami, vedno napada in diskvalificira osebnost, ne pa njenega obnašanja.

Jeza nase in občutek krivde

Če otrok naredi nekaj, za kar ve, da ni dobro, starši pa ga pri tem zasačijo in se razjezijo, bo otrok najbrž občutil krivdo. Enako delujemo tudi odrasli, ko gre za samočustva. Kadar smo jezni nase, sta v nas najmanj dva dela: tisti, ki se jezi, in drugi, ki trpi to jezo. Del, ki trpi jezo nase, občuti to, čemur pravimo krivda. To je tako, kot bi imeli v sebi nekakšne notranje starše, ki se jezijo, in nekakšnega notranjega otroka, ki trpi to jezo in občuti krivdo. Zaradi tega sta jeza nase in krivda neločljivi. Katero od teh čustev bomo občutili, je odvisno zgolj od tega, kateri del sebe v tistem trenutku doživljamo kot svoj zavestni Jaz.

Ljudje so zmožni prepričljivo izrečeno žalitev iz preteklosti, denimo “teslo nesposobno”, zapomniti in si jo v glavi “spuščati” še naslednjih šestdeset let ali dlje.

Ljudje v svojem stališču do sebe pogosto le ponavljajo stališče, kakršno so v otroštvu do njih imeli starši. Zato je nadvse pomembno, kakšen odnos imajo starši do otroka in katera čustva mu izkazujejo.

Avtor: Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog
www.viva.si