Daoistični modreci so odkrili, da nekaj oživlja življenje, in to življenjsko silo poimenovali či in čeprav te ne moremo razumeti, izmeriti, videti ali osamiti, je prav iz nje sestavljen ves snovni svet. Ta življenjska sila teče znotraj nas kot reka; močnejši in bolj kot je ta tok uravnovešen, bolj živo in pozorno se počutimo, njen šibek tok pa se kaže v površnosti in utrujenosti.
Pred tisočimi leti so daoisti narisali zemljevid energetskih kanalov čija v človeškem bitju in nekatere od teh stez (meridiani) uporablja akupunktura pri zdravljenju.
Či je splošna življenjska sila človeškega bitja in je tisto, kar razlikuje živega od mrtveca.
Odkrili so, kako je treba delati s to silo, da so si ohranili popolno zdravje, zdravili bolezni in uvideli globoko notranje mirovanje in duhovnost. Ti mojstri so ustvarili čigong in ga sistematizirali, nato pa je postal temelj tradicionalne kitajske medicine, akupunkture, energetskega samozdravljenja, tajčija in terapevtskega čigonga.
Daoistični čigong izvirne vodne tradicije temelji na mehkobi in ga nadvse cenijo zaradi njegove zmožnosti telesne regeneracije. In tudi ko se človek znajde v srednjih letih ali pozneje, mu ta tehnika omogoča, da se še naprej počuti in deluje, kot da ima še vedno dvajset ali trideset let.
Kitajci verjamejo, da energija nenehno kroži po človeškem telesu. Ta življenje spodbujajoča moč, ki vse zgoreva kot gorivo, se imenuje či. Či je univerzalna in vedno prosta življenjska energija, ki nenehno nastaja v telesu in se troši. Prežema vse žive celice in tkiva in je razširjena po vsem vesolju. Je nevidna moč, ki poganja življenjske dejavnosti.
Življenjska energija ali či v 24 urah enkrat zaokroži po telesu. Z njeno močjo se v telesu aktivirajo in vzdržujejo življenjski procesi.
Po TKM o zdravju odloča stanje posameznikovega čija – če se ta prosto pretaka in uravnovešeno kroži, ste odličnega zdravja, če pa či nekaj toliko zavira, da izgubi svoje ravnovesje, izbruhne bolezen. Velja pa tudi nasprotno, če se poškodujete ali pa zbolite, se vaš či blokira in izgubi svoje ravnovesje. Človek lahko poveča količino čija v sebi z izvajanjem čigonga ali pa tajčija. Pravzaprav so vse kitajske zdravniške terapije – od akupunkture in zelišč do čigonga – oblikovane tako, da deblokirajo či, ga sproščajo in uravnovesijo.
Starodavni zdravniki so verjeli, da jeza poškoduje jetra, veselje srce, žalost in melanholija pljuča, skrb vranico, bojazen in strah pa ledvice.
Notranji povzročitelji bolezni so dejavniki, ki povzročijo preveč intenzivno čustveno doživljanje. Posledice so motnje v delovanju notranjih organov in njihove okvare. Ti dejavniki so čustva, ki jih kitajska tradicionalna medicina razvrsti takole: veselje, jeza, pretirano razmišljanje, skrb, žalost, bojazen in strah.
Naslednji viri bolezni so po TKM: nepravilna prehrana, preobremenjenost, stres, pomanjkanje fizične aktivnosti, pretirana spolna dejavnost in travmatske poškodbe ter ugrizi žuželk in živali.
Pradavni modreci niso zdravili tistih, ki so že zboleli, temveč so raje le svetovali zdravim, z razvojem civilizacije pa je človek postal nasilnejši in zato tudi bolj izpostavljen škodljivim vplivom. Tedaj so morali razviti postopke diagnoze – pregled utripa in polti – in iznajti nove oblike zdravljenja. Najprej so v skladu s petimi okusi uvedli pet vrst kur in diet, sčasoma pa so zdravljenju pridružili tudi masažo, negovanje diha, čigong, akupunkturo in mokšo.
Povzeto iz knjige Kanon interne medicine Rumenega Cesarja
Prevajalec Peter Amalietti
