Jok nad vodnjakom

Zgodba stare Zen šole pravi takole:

“Starši nekega nemirnega in neposlušnega najstnika so se v obupu, da ga ne bodo nikoli ukrotili, zatekli po pomoč k fantovemu stricu, Zen duhovniku v gorskem templju in ga prosili, naj pride in se pogovori z njihovim sinom.

Stric res pride in prvi dan ne reče ničesar. Starši to razumejo – potrebuje čas za opazovanje situacije. Drugi dan stric še vedno molči. Starši si rečejo: “On je zelo Zen. Govoril bo, ko bo potrebno.” Minejo še tretji, četrti in peti dan ne da bi stric kaj spregovoril. Šestega dne napoči čas, ko mora stric oditi. Fant, kot veleva stara tradicija, prinese stricu sandale in jih položi pred njegova stopala. Kar naenkrat kapljica vode pade na fantovo roko. Fant pogleda gor proti stricu in vidi, kako stric nežno joče.”

OGLAS

To je zgodba. Morda je namenjena temu, da bi razumeli Zen, njegovo nedirektno subtilno akcijo, Taoistično “akcijo brez akcije”. Morda si bo kdo mislil, da naj si bralci predstavljajo, kako se bo fant zbudil iz svojega najstniškega uporništva in videl resnico odraslosti. A zame je to zgodba o stričevem soočenju z nečim, česar ne more spremeniti, kar se mora spremeniti samo zase. Je stričevo direktno srečanje z Nerešljivim. Vse kar lahko stori je, da je brez misli o tem, kaj bo v prihodnosti, in s tem kar je. Začne jokati.

Ko sem danes zjutraj ob čaju bral časopis, sem prebral, da so možem za brutalen umor Afganistanke, ki naj bi obrekovala Koran, zelo omilili kazen. Verjetno bodo na svobodi že čez nekaj let. Ti možje so jo zabodli, jo vrgli s strehe zgradbe, preko nje dvakrat zapeljali z avtom in jo, medtem ko je prosila, naj ji prizanesejo, živo zažgali. Ko sem obrnil stran, sem videl slike mater, ki so v naročju ljubkovale svoje otroke z mikrocefalijo, posledico virusa Zika. Potem sem bral še o vulgarnosti republikanskih debat med predsedniško kampanjo in poslušal posnetke Donalda Trampa na tiskovni konferenci med njegovo poslovno kampanjo, ko je bil sredi svoje zmage. Bral sem o katastrofalni nesreči s svincem v Flintu.

Moja žena, umetnica, pripravlja razstavo miniaturnih glinenih figuric, ki so nastale kot prikaz trpljenja in bolečine, posledic posilstev, navdihnjenih z življenji neštetih žensk v Kongu in drugih predelih sveta, kjer je posilstvo postalo vrsta orožja. Videl sem slike beguncev na mejah Evrope, ljudi, ki so se izgubili v medprostoru dogodkov, ljudi, ki bežijo pred kasetnimi bombami napolnjenimi s strupi. Po vsej zemeljski obli se ljudi spodbuja, da vzajemno s svojimi voditelji izražajo svoja najnižja, nizkotna čustva in misli. Zdi se, kot da oblasti dajejo dovoljenje, da si nekdo olajša svoje trpljenje na račun drugega. Živimo na ladji norcev, ki jo nemočno premetava po skalah.

A tega ne pišem, da bi vso to grozo ublažil z besedami upanja ali uravnotežil z besedami o tem, kaj vse smo kot vrsta velikega dosegli. To kar resnično želim, je, da se soočim z Nerešljivim brez ovinkarjenja, neposredno, tako kot je to storil stric v Zen zgodbi, ko je zajokal. In sprašujem se, če lahko postanemo – vsaj za en dan – narod jokajočih.

Odložite na stran svoj strah pred nemočjo, svoje sodbe o joku, ki da je znak slabosti, ali karkoli že bodi in vam stoji na poti. Vse te misli so napačne. Ko je moj oče ob koncu druge svetovne vojne med prvimi vstopil v taborišče Buchenwald in videl kamione polne golih trupel, naloženih drug prek drugega kot kupi filiranih rib na tržnici, si predstavljam, da je zajokal. Če tega ni storil takrat, je verjetno trpel do konca svojega življenja, ker te žalosti ni izrazil. Ko jočemo, izražamo svojo ljubezen do življenja.

Pravico imamo jokati nad vodnjakom. Vodnjak predstavlja našo veličino in potencial. Vodnjak je pojoči otrok in genij, ki zvedavo gleda v vesolje, da bi odkril, kje smo. In duhovni ljudje, ki pomagajo, in delavci, ki vzdržujejo svoje družine, in ljubimci, pripravljeni na ljubezen. In toliko tega gre v zgubo, ker se opeče in zažge v kislini naše najnižje nature, ki je v vsakem od nas, vključujoč tudi tebe in mene.

Kaj bomo dosegli z jokanjem?

Dejstvo je, da ne vemo. To ni način, kako bi rešili Nerešljivo. Gozd lahko ostane zdrav, če ima svojo ekologijo in je povsem povezan. Pozitivno in negativno, suša in poplava, nadležne žuželke in koristne žuželke, vsi med seboj plešejo in na dolgi rok pomagajo gozdu, da je zdrav in bujen. Ko sprejmemo celoto vsega življenja, gozd ostane gozd, neprekinjen tok življenja. Ni jezen. Ne zanika ničesar. Ne reši ničesar. Vendar živi in ustvarja dom za lepoto.

Katero zemljo bodo napojile naše solze?

Nisem prepričan, a ker je to del resnice našega življenja, vem, da je to esencialni sestavni del našega človeškega gozda, naše prištevnosti. In če je moja slutnja pravilna, lahko ta dodatek trenutka vesoljnega joka, ta mala solza, spremeni tok destruktivne reke, v kateri smo. Ne gre za to, da smo dodali neko novo idejo. Gre za to, da smo dodali delček resnice, ki mora biti tu zraven. Hvaležni smo. Upamo na najboljše in velikokrat vidimo, kako nas najboljše zaobide. Jočemo nad vodnjakom in ga polnimo z vodo solz – nemogoče opravilo – ker navkljub vsemu, v nasprotju z vso logiko, lahko reka dobrote, ko si vsak dovoli potočiti solzo, naraste do te mere, da naredi nemogoče.

Predlagam torej, da se na vse kar je odzovemo kot ljudje in si dovolimo, da spustimo naše male zamere, ki jih gojimo drug do drugega, in dovolimo pravi žalosti, da pride na površje. Potem bo morda naš jok – vsaj za trenutek – postal grom, ki nas bo zbudil v našo prisebnost, v naše solze, v dejansko bolečino sveta.

Zapisal Jason Shulman 11. marca 2016
Prevedla Tadeja Tabitha Bradaš

Jason Shulman, ustanovitelj A Society of Souls®, šole nedualnega celjenja in prebujanja