Homeopatija je več kot dvesto let star celostni sistem zdravljenja, ki ga je v 18. stoletju utemeljil nemški zdravnik dr.Samuel Hahnemann (1755-1843) in sicer je ta sistem razvil na podlagi opazovanja, poskusov in induktivnega sklepanja.
Ugotovil je, da je snov, ki v velikih odmerkih povzroča reakcijo, nasprotno v minimalnih količinah povzroča ozdravljenje.
Osnova za homeopatijo je pravilo »SIMILA SIMILIBUS CURENTUR« ali »podobno se zdravi s podobnim«. Homeopatija (homoios- podobno, pathos – trpljenje) namreč deluje po načelu podobnosti in glede na to načelo je mogoče bolezni oz. obolenja pri človeku zdraviti z zdravili, ki pri zdravih ljudeh povzročajo podobne simptome kot določena bolezen. Homeopatija torej ne izbira zdravila na podlagi diagnoze, ampak na podlagi bolezenskih simptomov, s katerimi se mora čimbolj natančno ujemati zdravilo – govorimo o tem, da ujemata »slika« zdravila in »slika« bolezni.
Temelj homeopatije izhaja iz Aristotelove ideje vitalizma, torej ideje o življenjski sili, ki vsem živim bitjem omogoča življenje, čutenje in delovanje. Neuravnoteženost življenjske sile naj bi povzročala bolezni na vseh ravneh, zato skušajo homeopati z uporabo homeopatskih zdravil ponovno vzpostaviti ravnovesje v človeku.
Homeopatska zdravila se pripravljajo s postopnim redčenjem in potenciranjem. Obstaja približno 3000 homeopatskih zdravil, ki so lahko rastlinskega, mineralnega in živalskega izvora in se jih dobi v obliki kroglic, tablet ali kapljic. Priprava zdravil je domena farmacevtov.
Ko zaužijemo pravo homeopatsko zdravilo, katerega slika se ujema s totaliteto naših simptomov, se začne spontan proces (samo)zdravljenja – zdravilo namreč spodbudi organizem, da se ozdravi sam.
Homeopatija je kljub temu, da je že od svojega nastanka do današnjih dni zelo sporna veda (mehanizem delovanja homeopatije namreč ni znanstveno razložljiv, kljub vsem študijam, ki so jih izvedli v svetu vse do danes), le našla pot in se postavila ob bok uradni medicini po skoraj celem svetu. V Sloveniji še ni uradno priznana oz. jo lahko po novem zakonu o zdravilstvu lahko opravljajo le zdravniki (vendar morajo ob tem vrniti zdravniško licenco), pa tudi homeopatskih zdravil še ni na voljo. Slovenija in Albanija sta tako edini državi v Evropi, kjer v lekarnah ni mogoče kupiti homeopatskih zdravil za domačo uporabo.
Obstaja več vrst homeopatije, v Sloveniji je najbolj znano homeopatsko – konstitucijsko zdravljenje: gre za klasično homeopatijo, pri kateri nam zdravnik homeopat (po uro do dve trajajočem pogovoru) glede na našo konstitucijo oz. glede na naše fizično ali psihično stanje določi eno samo (!) ustrezno homeopatsko zdravilo v višjih potencah. Klasična homeopatija je primerna za kronične, dalj časa trajajoče težave na telesni in/ali psihični ravni.
Rada pa bi omenila homeopatijo za domačo rabo in prav njej bodo posvečeni naslednji članki, s katerimi bi rada opogumila predvsem tiste, ki bi si morda želeli pomagati s homeopatskimi zdravili pri blažjih akutnih težavah (npr. ob prehladih), pa si tega mogoče ne upajo. Homeopatska zdravila namreč niso nevarna in so nam lahko kvečjemu v pomoč. Tak način samozdravljenja je v preostalem delu Evrope oz. po svetu nekaj povsem običajnega – v tujini obstaja veliko literature o homeopatiji (namenjeni laikom) in na voljo so tudi kompleti homeopatskih zdravil za domačo rabo – a o tem drugič.
Avtor: Mojca Fabjan
