Vsaka duša se inkarnira na ta svet. Zakaj? Nihče ne ve točnega razloga, a vsekakor je tudi razlog to, da se očisti svojih notranjih tendenc. Kaj pa so pravzaprav notranje tendence duše? No, te lahko zelo dobro opazimo, če pogledamo kako vse skupaj deluje.
Človeško telo je, ne glede na vse, instrument duše, a ne popolni. In zakaj ne? Ker pač kot instrument duše nosi znotraj sebe namene in potrebe duše, ki se še niso čisto izkristalizirali.
Še več, telo je nekaj, kar je sestavljeno iz duše. Duša je zelo redka stvar, ki jo nekateri zaznavamo, drugi spet ne. Da pa bi duša lahko odigrala svoje zgodbe, pa se inkarnira v telo, v dvojnost.
In zakaj v dvojnost? No, zato, ker je tukaj lažje videti to, kar se mora naučiti. Dosti lažje je namreč v zrcalu videti svoje napake, kot jih iskati na sebi.
Človeško telo je narejeno iz duše in kot tako ima dve strani. Tudi duša, ki še ni popolna, ima dve strani. Nečesa pač ne vidi in to je ponazorjeno z dvema stranema.
Zanimivo ne?
Vsak človek, vsaka duše je prišla oddelat, se naučit o sebi tisto, česar ne vidi. Zrcalo dvojnosti ji to omogoča. Vrojene tendence pa so tiste, ki jih opazuje, da bi jih bolje prepoznala in pozneje ali pa takoj bolje ali v popolnosti integrirala v sebe.
Kaj so torej vrojene tendence?
Če pogledamo iz vidika tega, kar se nam dogaja v življenju, so to požrešnost, takšni in drugačni presežki ipd., ki se osebnosti ne zdijo presežki, ji pa povzročajo trpljenje.
Da, trpljenje je tisto, ki nam govori o tendencah duše. Trpljenje se izraža vedno, ko gremo preko meje tendence oz. preko njene srednje poti, da bi v presežku izkusili ljubezen, pohlep, pogoltnost, ponos, strah, pogum ipd.
Duša ni prišla sem počivat in se igrat. No, tudi, a predvsem zoret in pa prepoznat in integrirat v sebe spoznanja, ki jih je dobila od materialnega telesa in skozi njega.
Vsak od nas trpi, trpljenje pa je tako dolgo na sporedu, dokler posameznik ne ujame svoje lastne srednje poti, ki znotraj njega pomeni ravnovesje.
Vsak od nas ima ravnovesje drugje, zato iskati razloge zakaj meni ja, tebi pa ne, ne prinaša neke dodane vrednosti. Vsak sam mora najti svojo srednjo pot. In edina pot je trpljenje.
Da, trpljenje odpira vrata spoznanja, kajti ko človek že dovolj trpi, ko se duša že dovolj brusi, kar naenkrat naredi »klik« in ta isti posameznik se osvobodi.
Vse ostalo so le približki, ki so sicer mamljivi, a če se človek, ki se nahaja v komfortni coni takšnega približka, samo malo bolj oddalji od njega, že pade ven in njegova pot postane drugačna.
Pot vsakega od nas je drugačna, a ko pademo v svoje notranje ravnovesje, ko se z drugimi besedami tema, ki je znotraj duše in predstavlja omejitev dovolj razsvetli, da posveti, je dobro slediti tej notranji luči. Ta luč, ki se prižiga, je sveta in je tam, ker je to luč, ki sveti na vse naše dogodke in odnose.
Na svetu prepoznavamo stvari samo iz enega razloga in ta je, ker nanj sveti Luč duše. In če te ni? No, seveda še stvari prepoznavamo, z umom seveda, a ta prepoznava ni tista, o kateri govorim.
Ta prepoznava se shrani v meso, v celice, v um in predstavlja omejitev, saj je človeška fiziologija, materialnost nanjo navezana. In namen življenja duše ni, da bi bila navezana na kar koli.
