Kaj je Qigong?

QIGONG – ZGODOVINA IN ZVRSTI

“Qigong” je novejši pojem za vadbo. Je beseda, ki je sestavljena iz besed “Qi” (energija, bioenergetski potencial) in “gong” (negovanje gojenje, delo, delovanje, veščina, spretnost, vadba, rutina). Zato pojem Qigong največkrat enačimo z opisom “delovanje z bioenergetskim potencialom”.

To, kar danes imenujemo s pojmom “Qigong”, se je v zgodovini Kitajske imenovalo s številnimi imeni in je vezano na področja tradicionalne kitajske medicine (TKM), katere akupunkturni zametki in različne prakse segajo v bronasto dobo (2300-800 pr.n.št.). Najstarejši pisani viri, ki omenjajo to obliko vadbe so datirani na 18 stol. pr.n.št., čeprav so se knjige o Qigongu začele pojavljati šele kasneje in največ v zadnjih 50 letih.

V zgodovinskem pregledu Qigonga se pogosto omenja 3 obdobja:

obdobje starega veka, ko so gibanje telesa povezovali z različnimi tehnikami dihanja in ravnotežja. Stari modreci so opazovali gibanje in motorične sposobnosti živali in ga poskušali vpeljati v gibanje človekovega telesa.
obdobje samostanskih praks, ko se je stara praksa gibanja telesa proučevala in nadgrajevala s sistemi prepričanj. Tako so nastale hermetične šole, ki so gojile gibanje telesa in so bile vezane na različne skupnosti: daoistične, budistične, taoistične, konfucionistične, neokonfucionistične, TKM, borilnih veščin in športov …
in obdobje po letu 1950, ko se je začel Qigong znanstveno proučevati.

Čeprav se je pojem Qigong prvič pojavil v daoistični literaturi dinastije Tang (v obdobju 618 – 907) in vmes “zamrl” ter se ponovno pojavil po letu 1940, je vsekakor oživel in se ustalil prav v 50.letih kot splošen pojem, ki zaobjema vse tiste prakse, ki so bile nekdaj vezane na medicinske, terapevtske in borbene vadbe in ki so dokazale zdravilne dobrobiti, ne glede na izvorne tradicije ali duhovne konotacije, misticizem ali rodbinske vezi.

Danes milijoni ljudi na Kitajskem in po svetu redno vadijo Qigong za vzdrževanje vitalnosti in zdravja. Ob tem ta oblika vadbe še vedno ostaja pomemben del azijskih borilnih športov (wu-shu), del tradicionalne kitajske medicine (TKM) in del meditativnih tehnik budististov, taoistov ter daoistov. Razlika je samo v tem, da nekdaj skrivnostne in sektaške tehnike, danes presegajo zaprte okvire in postajajo dostopne tudi širši javnosti po celem svetu.

Medicinsko Qigong zdravljenje je bilo na Kitajskem spet uradno priznano po letu 1989, ko so ponovno oživeli in odprli TKM univerze in so se zanje leta 1996 postavili standardi kitajskega Nacionalnega zdravstvenega sistema. Po teh standardih redna vadba Qigonga dokazano ponovno vzpostavlja naravno diafragmatično dihanje, kar je nadvse pomembno v boju proti stresu in za ohranjanje ravnotežja, ravnovesja in zdravja nasploh.

Qigong vsebuje različne sete vaj, ki koordinirajo telo, dihanje in um, kar je osnovano na kitajskih sistemih prepričanj in filozofij, tako kot tudi tradicionalna kitajska medicina (TKM).

Vadba Qigonga vključuje urejene nize različnih poz, ki so lahko v gibanju in/ali v mirnem meditativnem stanju, ki lahko vsebujejo masaže (notranje in zunanje), tudi zvoke ali petje. Glede na to raznolikost Qigong delimo na:

dinamičen/aktiven (dong gong) ali meditativen/pasiven (jing gong)
notranji (nei gong) ali zunanji (wei gong)

Čeprav tradicionalni Qigong največkrat vsebuje splet vseh štirih oblik, torej: dinamičnost, statičnost, meditativnost in aktivnost.

Tradicionalni Qigong združuje različne tehnike kot so:

relaksacijske metode,
metode prodiranja in absorbiranja Qi-ja, kar omogoča vpijanje zdravilnega in čiščenje nezdravega,
metode osredotočanja in obnavljanja, kar pomaga vzdrževati in obnavljati vitalne funkcije organov kot so ledvica, jetra, pljuča, vranica in srce.

Nekatere oblike Qigonga imajo svoja imena: Daoyin, Baojian, Yiliao, Baduanjin (8 brokatnih vaj), Sheng Zhen, Zhineng …, druge enostavno imenujemo Qigong 5 elementov.

Za tradicionalne Qigong vaje je značilen niz zaporedja in ponovitev, ritem in spodbujanje energijskega pretoka.

V novejšem času se pojavljajo novodobne oblike Qigonga, ki so prirejene kot vadba za specifične težave, kot na primer: Qigong za diabetes, Qigong za kardiovaskularne problem, za težave z ledvicami, za težave s prebavnimi organi, za astmo, tuberkulozo ali druge dihalne težave, za probleme s koncentracijo … ali pa Qigong prirejen za posamezne skupine ljudi, kot so npr.: Qigong za ženske, Qigong za mladostnike, za otroke, za upokojence, za športnike, sedeči Qigong, za osebe z multiplosklerozo …

Te novodobne oblike Qigonga so vsekakor bolj “razumljive” za sodobni čas, vendar pa še niso dokazale tistih dobrobiti, ki so jih skozi tisočletja dokazale Qigong tradicionalne kompleksne vaje podane v nizu in brez opredelitve za določen organ.

Po tradicionalni kitajski medicine je človek splet trojstva: telesa- duha- uma; Qi je vsepovsod: v človeku in naokrog in pretoki se dogajajo celostno in nikakor niso omejeni na en organ ali samo na posameznika s specifično težavo.