Takole, bližajo se praznični dnevi. Lučke po glavnih slovenskih mestih so prižgane, lepo jih je zvečer gledati. Mene osebno pozimi vedno nekako zebe, očitno Primorci nismo narejeni za kontinentalni zimski hlad, a kaj naj, tako to je. Kuhančka ne maram, medice na maram, močno pocukranega čaja za veliko denarja tudi ne maram. Ali sem zato čudna?
Pa še nekaj ne maram. Norega nakupovanja, ki se je začel z zadnjim, grozljivo poimenovanim »črnim petkom« v novembru in smo ga tudi uvozili iz velikih držav onstran Atlantika. Ne morem verjeti svojim očem, ko ljudje trumoma derejo v nakupovalna središča, da bi kupovali materialne stvari, ki ne bodo dolgo trajale. Kakšno zadovoljstvo ima oseba s tem, da čaka v neskončnih kolonah, da nekje najde parkirno mesto, ker seveda vsakdo se mora pririniti s svojim osebnim vozilom čim bližje posamezni štacuni. Če bi lahko, bi avto parkiral kar noter. No, malo se hecam, a daleč od resnice pa tudi nisem.
Naj nadaljujem. Kakšen užitek je med mravljiščem enako nestrpnih in utrujenih ljudi iskati cunjice, čevlje, pripomočke za dom, nakit, igrače za otroke in vse nabrano po plačilu odvleči domov, da bo našlo prostor pod božično smreko. Ali jelko? Nikoli ne vem, katero iglasto drevo služi božičnemu dekorju.
Prvi dobri mož, ki obdaruje, je že odšel in otrokom pustil ne zgolj mandarine in nekaj posušenega sadja pa kakega parkeljna iz testa kot včasih, temveč so otroci dobili cel kup igrač, igric in ostalih STVARI, ki so jih morebiti razveselile le nekaj minut, nato pa so vse skupaj porinili v kot, ker ni več zanimivo. Otroci so brihtni, veselijo se glavnega dobrega gospoda, ki jih bo obdaroval z veliko bolj zanimivi igračami in STVARMI, za katere mnogi starši zmotno mislijo, da bodo otrokom pričarali nepozabni Božič. No, saj verjetno jim, a to navdušenje je spet kratkotrajno, saj ima veliko otrok vsega že polno in jim nek nova stvar ne predstavlja več tistega posebnega čara, navdiha ali inspiracije, da bi ji posvetili dneve in dneve raziskovanja in kreativnega razmišljanja.
Včasih se mi zdi, da mi odrasli kupujemo igrače in drugo nepotrebno navlako za nas, z izgovorom, da je namenjeno našim otrokom. Saj tudi sama nisem bila kaj drugačna, ko sem hčerki kupovala vse sorte igračk, pa me je nekega dne naveličano pogledala pa rekla »A samo to si mi prinesla«? No, to je bil prelomni trenutek v meni, ko sem ozavestila, da sem vse tiste pliškote iz tujine prinesla pravzaprav sebi v veselje, hčerki sem pa dala nauk iz hvaležnosti, ki se ga še sedaj po več kot petnajstih letih dobro spomni. Vsakokrat, ko ji kaj kupim, kar potrebuje, odrasla moja dama, mi reče z veliko hvaležnosti »hvala mami, res sem hvaležna za tointo«, pa mi pritisne ljubeči cmok na lička. Povrh vsega sem jo naučila, da je v redu biti skromen, ker je hitro dojela, da ni poanta v materialnih stvareh temveč v ljubeči pozornosti, ki si jo lahko izkazujemo s tem, da eden drugemu podarjamo tisto, česar nam najbolj primanjkuje in to je naš čas.
Torej, kaj podariti otroku v tehle prazničnih dneh?
Čas. Da ste čim več doma z njim. Da skupaj ustvarjate domače okraske za na praznično igličasto drevo. Skupaj kuhate praznične jedi, pečete piškote in potice. Skupaj pospravljate. Skupaj pojdite ven, na sprehod, na drsališče, na zrak skratka. Bodite prisotni tukaj in sedaj. Nič drugega ni pomembno, kot osredotočenost eden na drugega, na družinske člane, da ste pozorni med seboj, se ljubeče družite, pogovarjate, igrate različne družabne igre in si na glas berete knjige, ki so vam zanimive. Televizijo imejte prosim ugasnjeno, telefoni so nepomembni in igrice na njih naj počivajo do nadaljnjega. Privoščite si internetni post. Bodite član družine. Bodite spet otrok z velikimi učki in se dajte veseliti novih priložnosti v prihajajočem letu 2020.
p.s. V branje priporočamo knjigo Iskreno o vzgoji in najstnikih
