Kaj pomeni Bardo Thödol

Bardo Thödol (Tibetanska knjiga mrtvih) je eno najstarejših znanih besedil v tibetanskem jeziku.

Njegov avtor je indijski učitelj Padmasambhava, imenovan ”Veliki guru Bardo Thödola”, ki je prvi na Tibetu učil budistično doktrino.

Besedilo pripada celi vrsti budističnih besedil, ki so bila v IX. stoletju zaradi pregona budizma skrita v jamah in ki so jih ponovno odkrili v XI. stoletju, ko je bil budizem na Tibetu že vladajoča religija.

Tibetanska tradicija pravi, da je bil Bardo Thödol zapečaten s ”sedmimi pečati Tišine”, odpečaten pa zato, da je bila človeštvu ponovno omogočena izbira: biti suženj materialnega ali z obvladovanjem lastnega egoizma in preseganjem lastnih omejitev težiti k duhovnemu.

OGLAS

Prvo izdajo tega besedila na Zahodu leta 1927 je izdajatelj dr. W. Y. Evans-Wentz naslovil ”Tibetanska knjiga mrtvih”. Toda izvorni tibetanski naslov v sebi skriva kompleksnejši pomen: Bardo (tib. Bar-do) pomeni ”med dvema’‘, nanaša pa se na prehodno stanje (zavesti) med smrtjo in novim rojstvom. Thödol (tib. Thos-Grol) pa pomeni ‘‘poslušanje s srcem”, prevod celotnega naslova pa se glasi: ”Osvobajanje s poslušanjem na ravni, ki sledi po smrti.”

Čeprav Bardo Thödol še danes na Tibetu uporabljajo kot obredno besedilo, ki ga berejo ali recitirajo neposredno pred smrtjo in med pogrebnim obredom, pa to ni njegov prvotni in izključni namen. Tibetanske lame so ga uporabljali tudi kot vodnik in pomoč živim, ”učencem v veliki šoli Življenja”, kjer je stopanje skozi življenje pomenilo učenje.

”Osvobajanje s poslušanjem” simbolizira proces učenja, ki po lamaističnih tradicijah poteka v treh osnovnih etapah: poslušanje s srcem, dojemanje skozi razmišljanje in uporaba spoznanj skozi neposredno izkušnjo.

Namen ”učenja iz življenja in poslušanja s srcem ” pa je bil razvoj zavesti in doseganje Velike popolnosti, kar je za Tibetance cilj evolucije človeka.
Temu je bil namenjen tudi Bardo Thödol. Poleg navodil za skrivnostno in neznano življenje po fizični smrti so se tibetanski učitelji teh naukov posluževali tudi zato, da bi njihovi učenci lahko skozi življenje premostili veliki prepad, ki se nahaja v zavesti vsakega človeka, prepad, ki loči iluzije od resničnosti, neznanje od znanja, ne-zavest od zavesti. Za Tibetance je vsak človek učenec, ki mora skozi neštete etape učenja osvobajati lastno zavest od iluzij. Prehod čez prepad in osvobajanje pa skupaj simbolizirata smrt.

Staro lamaistično učenje pravi:
”Razumeti moraš, da je znati umreti zelo koristno znanje, ki presega vse znanosti. Da je treba umreti, vedo vsi, a srečal boš malo ljudi, ki premorejo modrost o tem, kako umreti.
Nauči se umreti in naučil se boš živeti, kajti tisti, ki se ni naučil umreti, se ne bo niti sposoben naučiti živeti.”

Pojma življenja in smrti se pri Tibetancih razlikujeta od zahodnega razumevanja. Za Tibetance sta življenje in smrt simbola, ki se ne nanašata samo na življenje fizičnega telesa, temveč tudi na življenje zavesti. Tako smrti ne razumejo le kot prenehanje nečesa, ampak kot ločevanje od nečesa, medtem ko je rojstvo nadaljevanje v nečem drugem.

Budistična filozofija pravi, da življenje in smrt nista pojava, ki se zgodita samo enkrat v življenju, temveč potekata neprekinjeno. V vsakem trenutku nekaj v nas umira in se nekaj ponovno rojeva. Smrt in rojstvo sta kot dve plati iste medalje, edinstvenega procesa življenja. Celotna evolucija človeka je sestavljena iz večjih in manjših ciklusov, v katerih se človek rojeva in umira. Življenje človeka na zemlji je le en ciklus, ki ga zamenja drugi, potem ko nastopi fizična smrt.
Te neštete cikluse rojstev in smrti Tibetanci imenujejo samsara – ”krog rojstev in smrti”. Živeti v samsari predstavlja veliko temnico, v kateri se mora človek vedno znova inkarnirati v fizičnem telesu, vse dokler ne doseže povsem izpopolnjene zavesti, osvoboditve od iluzij in neznanja. Tisto, kar je v tem procesu stalno, je zavestni princip človeka ali Spoznavalec, kot ga imenuje Bardo Thödol. Ta prehaja skozi vse etape življenj in je tisti, ki ne umre skupaj s telesom. Pridobivanje in zapuščanje fizičnega telesa je le ena od oblik rojstva in smrti, skozi katere prehaja zaradi lastnega razvoja. Skozi smrti in rojstva prav tako prehaja na psihični ravni svojega obstoja, pri čemer se osvobaja starega in prehaja v novo stanje zavesti.

Smrt torej simbolizira dejanje ”ločevanja od starega” in s tem predstavlja možnost osvobajanja. Zato se mora po nauku Tibetancev vsak človek naučiti umirati. Biti pripravljen, da v njem umrejo iluzije in neznanje. Na ta način osvobojena zavest lahko sreča svojo pravo naravo ali Veliko popolnost. Ko se to zgodi, se ciklusi rojevanja in smrti ustavijo, človek pa doseže nesmrtnost in nirvano.

Bardo Thödol skozi simbole daje napotke Spoznavalcu ali zavestnemu načelu človeka, kako se osvoboditi iz ”začaranega kroga” samsare.
Vsebina besedila spremlja pot Spoznavalca skozi t. i. prehodna stanja zavesti po smrti, ki so imenovana ”bardo stanja”:

1. Čikhaj Bardo – prehodno stanje iz življenja v smrt
2. Čönjid Bardo – stanje nove resničnosti ali življenja po smrti
3. Sidpa Bardo – prehodno stanje iz posmrtnega življenja v novo rojstvo

Besedilo govori o ciklusu devetinštiridesetih dni, ki ga potrebuje zavest, da bi prešla skozi vsa bardo stanja. To je simbolična številka, ki v numeričnem ključu označuje sedem velikih etap evolucije, skozi katere mora iti vsako bitje, vsaka etapa pa vsebuje še sedem podetap, kar skupaj pomeni kvadrat številke sedem. Devetinštirideset dni barda označuje velike in majhne cikluse življenja, skozi katere mora zavest doseči določeno raven razvoja. Vsako opisano prehodno stanje predstavlja možnost, da Spoznavalec skozi soočanje spozna Resnico in se osvobodi novih rojstev ali pa se, če mu to ne uspe, proces nadaljuje, njegova zavest pa sestopa v čedalje nižja področja obstoja, ki se vse bolj približujejo ponovnemu rojstvu v telesu.

Bistvo tega procesa je prepoznavanje Realnosti, tako univerzalne in večne kakor tudi Realnosti, ki jo človek trenutno ustvarja, ”obe” pa sta v zavesti. Tibetanci pravijo, da skozi ta proces človek lahko v sebi spozna Večnost, v kolikor jo prepozna, obenem pa je prisiljen, da se sooči s samim seboj, s tem, kar trenutno je, ker se srečuje z vsemi elementi lastne zavesti.
Bardo stanja tvorijo različne vizije, ki nastajajo v zavesti in s katerimi se sooča Spoznavalec. Te so rezultat notranjih procesov, izkušenj in splošnih značilnosti zavesti vsakega posameznika. Tako kot sanje dobijo lastnosti vsakega posameznika, ki spi, tako se tudi bardo vizije vsakega posameznika razlikujejo. Vizije, ki so opisane v besedilu, so simboli, ki kvalitativno označujejo etape, skozi katere potuje človekova zavest, niso pa dobesedni opis dogajanja. Vsaka slika, lik, barva ali opisana situacija skriva v sebi vrsto pomenov in predstavlja tako moči in procese znotraj človeka kakor tudi moči in procese v Univerzumu.

Čikhaj Bardo – prehodno stanje iz življenja v smrt

”O, ti plemenitega rodu, smrt je sedaj prišla k tebi, zato se odloči tako: O, to je trenutek smrti. Če naj bi imel koristi od te smrti, bom deloval v dobro vseh čutečih bitij, ki naseljujejo brezmejna nebeška prostranstva, in tako dosegel popolno stanje Buddhe. Skozi ljubezen in sočutje, ki ju bom namenil njim, bom namenil svoja prizadevanja edinstveni popolnosti.”

Besedilo opisuje prehodno stanje ločevanja zavesti od telesa. Medtem ko zunanje funkcije organizma izginjajo iz zavesti, se začenja prebujanje notranje zavesti skozi srečanje z Jasno svetlobo prvinske čistosti. Ta zavestna vizija predstavlja univerzalno enotnost, popolno naravo človeka in cilj evolucije. Ta vizija je hkrati tudi prva možnost, da se človek osvobodi ponovnega rojstva v ciklusih rojstev in smrti in doseže nesmrtnost.

Toda pogoj za to je, da Spoznavalec prepozna to ”Jasno svetlobo prvega reda” kot lastno naravo in da v tem stanju tudi vztraja. Če mu to ne uspe, pomeni, da so znotraj zavesti ostali deli, ki so še vedno nezavedni, oziroma neznanje (skrt. Avidya), ki povzroča nadaljnje sestopanje Spoznavalca v nižjo etapo tega istega barda: to je srečanje z vizijo ”Jasne svetlobe drugega reda”, ki je temnejša od prejšnje. Glede na to, da gre za nižjo raven zavesti, je svetloba zatemnjena s ”karmičnimi madeži”.
Če Spoznavalec ni prepoznal niti te vizije kot lastno naravo in se ni uspel obdržati v tem stanju, je ponovno zamudil še eno možnost osvobajanja.

Čönjid Bardo – stanje nove resničnosti ali življenja po smrti

To je stanje soočanja z lastnimi psihičnimi lastnostmi. Spoznavalec vidi lastne misli in čustva, ki se izmenjujejo v simboličnih oblikah. Vizije se stopnjujejo tako, da najprej odražajo vse pozitivne težnje, nato pa jih zamenjajo negativni notranji impulzi, ki dobivajo vedno bolj grozljive oblike, ker prikazujejo vse nižje aspekte zavesti. Naloga Spoznavalca je prepoznati v vseh vizijah projekcijo tistega, kar človek izraža skozi svoje življenje, in vse te vizije razpršiti s pomočjo spoznanja, da so to samo iluzije, ki ne pripadajo Resničnemu bitju. Bardo Thödol pravi: ‘‘Treba je spoznati Resnico.”

Vsaka nova vizija v besedilu predstavlja novo možnost za človeka, da doseže popolnost, pod pogojem, da se z njo dejansko sooči. Pozitivne težnje ustvarjajo vizije miroljubnih božanstev, s katerimi se srečuje Spoznavalec in čigar žarčenje mora spoznati kot svoje lastno. Obenem pa mora prestati tudi preizkušnjo ”petih grenkih strupov”: napuh, sovraštvo, nevednost, strast in zavist. V kolikor ga strupi obvladajo in v kolikor jih začne čutiti v sebi, Spoznavalec beži od svetlobe, ki jo žarčijo božanstva, saj ta v njem zbujajo nepopisljivo grozo. Bardo Thödol poudarja, kako nujno je premagati ta strah, ki je osnovna ovira pri vsakem nadaljnjem napredovanju.

”O, ti plemenitega rodu, do včeraj te je obsijala svetloba vseh petih redov božanstev, eno za drugim, in ti si se soočal, vendar si se jih pod vplivom svojih lastnih zlih nagnjenj prestrašil in ostal tukaj, vse do tega trenutka.”
Če Spoznavalec ni želel prepoznati Resnice, je padel še nižje, v naslednjo etapo barda, v kateri se je srečeval z vizijami besnih božanstev. Ta božanstva so pravzaprav miroljubna (zgoraj omenjena) božanstva, pravi Bardo Thödol, le da se prikazujejo v svojih grozljivih aspektih. Pri tem gre pravzaprav za tisto notranjo moč, ki jo je človek v svojem življenju bodisi pozitivno bodisi negativno usmerjal.

”O, ti plemenitega rodu, vse to, čigar žarki bodo zasijali, so sposobnosti tvojega lastnega uma. Ti ne prihajajo od nikoder drugod. Naj te ne pritegnejo, ne bodi nemočen in ne bodi prestrašen.
O, ti plemenitega rodu, če jih zdaj ne prepoznaš in v strahu zbežiš pred temi božanstvi, te bo znova doletelo trpljenje.”
Če človek tega ne ve, glede na to, da se je v njem prebudil strah pred krvoločnimi božanstvi, prestrašen in zgrožen odide, njegove lastne miselne oblike se spremenijo v privide, on sam pa tava v samsari. Če se ne prestraši, ne bo odtaval v samsaro.

”O, ti plemenitega rodu, ne glede na to, kakšne zastrašujoče vizije boš zagledal, prepoznaj v njih lastne miselne oblike.”
Če človek prepozna svoje miselne oblike, bo le z enim samim dejanjem pripravnosti in le z eno besedo postal Buddha.
Če jih Spoznavalec kljub tem nasvetom ni prepoznal, bo odtaval dalje v:

Sidpa Bardo – prehodno stanje iz posmrtnega življenja v novo rojstvo

Tudi ta bardo prinaša množico vizij, ki so za Spoznavalca preizkušnja in obenem priložnost za osvoboditev. Sledijo občutki izgubljenosti, hladu, velike žalosti in strahu. Spoznavalec stopa pred sodišče Gospodarja smrti, in medtem ko dobri in zli geniji (op. prev: lat. genius genius – dober ali slab duh) preštevajo kamenčke dobrih in slabih dejanj, Gospodar smrti preverja v Ogledalu karme (pomnjenje narave), ali bo Spoznavalec izrekel laž.
Na vrsti so kazni in groza Spoznavalcev.

”Celo v trenutku, ko so kamenčki prešteti, se ne boj. Ne bodi prestrašen in ne laži, ne boj se Gospodarja smrti. Tvoje telo je mentalno in ne more umreti, tudi če te obglavijo ali če te razčetverijo.
Gospodarji smrti so tvoje lastne halucinacije.
Razen v človekovih halucinacijah, izven njega ne obstaja nikakršen Gospodar smrti, niti demon, niti duh smrti z glavo bika. Deluj, da bi to spoznal.”

Naloga človeka v tem bardu je, da se osvobodi strahu skozi prepoznavanje vsega tistega, kar ni del njegovega lastnega Resničnega bitja. Prepoznati iluzijo obenem pomeni pravilno usmeriti svoje misli in svoja čustva. Pred Spoznavalcem se vrstijo vizije njegovega življenja v telesu. Njegova osnovna preizkušnja je, ali bo sebi ponovno dovolil, da si želi posvetnih dobrin in da se prepušča jezi, zavisti in sumi, ali pa bo izbral ljubezen in usmiljenje. Če doseže stanje vrline, doseže tudi osvoboditev, v nasprotnem primeru pa ga zajame groza in nastopi padec na še nižje ravni barda, v katerih se začenja proces ponovnega rojstva.

Bardo Thödol uči Spoznavalca o poslednji možnosti za osvoboditev, ki jo lahko doseže z lastnim prizadevanjem, da obdrži stanje vrline in ”zapre vrata maternice”:

”Sedaj si prispel do meje med potjo navzgor in potjo navzdol. Če samo za trenutek omahneš pred neodločnostjo, boš obsojen na dolgotrajno trpljenje. To je samo trenutek, trdno stoj za svojo odločitvijo. Vztrajaj in se pridruži verigi dobrih dejanj.”

To je trenutek, ko sta vztrajnost in ljubezen nujni.
Toda v kolikor Spoznavalec ne uspe obdržati stanja omenjenih vrlin, se bo približal trenutek ponovnega rojstva na zemlji in moral bo ponovno izbirati:
”Ne ravnaj se ne po privlačnih ne po odbojnih vizijah, temveč usmeri željo po obliki rojstva, ki ti bo omogočila obdarjenost z veliko vrlostjo, da bi bil lahko sposoben služiti vsem živim bitjem.”

Tibetanska tradicija pravi, da je Bardo Thödol vodič skozi življenje, kajti vsakemu človeku je popolnost dosegljiva na enak način, tj. z vzpenjanjem po stopnicah notranje transformacije. Tibetanci tej notranji poti razvoja simbolično pravijo ”stopnice, ki peljejo od zemlje do neba”. Pravijo, da na tej dolgi poti ni preskakovanja, ni odlašanja in ni ovinkov, saj je vsaka stopnica nujna. Človek se vzpenja po stopnicah ne glede na način svojega življenja in ne glede na to, ali se nahaja v svetu ”živih” ali ”mrtvih”. To je preprosto ključ do misterija življenja, v katerem mora vsak človek-učenec iti skozi izkušnjo smrti, da bi dosegel lastno osvoboditev. Vsaka življenjska stopnica zato nujno vsebuje tri etape: soočanje s seboj, prepoznavanje svoje resnične narave in izbira smeri svojega lastnega delovanja, misli in čustev. V vsaki izmed teh etap gre človek skozi ”majhna” rojstva in smrti, smrti še ene iluzije in rojstvo še enega delčka Stvarnosti.

Bardo Thödol govori tudi o načinih, kako človek lahko varno prehaja skozi te etape, z notranjim prizadevanjem ali z vajo v trpljenju, z vajo v pogumu in z vajo v ljubezni. Da bi se učenec lahko na vsaki življenjski stopnici soočal s seboj in prepoznal Resnico, nujno potrebuje pozornost in pogum, ”orodji” zavesti, ki se ju mora naučiti uporabljati. Toda, če želi svojim dejanjem, mislim in čustvom dati pravo smer, mora nenehno razvijati stanje vrline, moč ljubezni, ki je gibalo zavesti in ki slednjo dviguje proti ”nebu”. To je tretji in ključni element v razvoju človeka.

Tibetanska učenja opozarjajo na nekaj, kar mora človek do konca svojega življenja šele spoznati, tj. da moč ljubezni ne sme biti usmerjena vase. Vaja v ljubezni zahteva notranje prizadevanje, ki ni usmerjeno v lastno osvoboditev ali lastno dobrobit. Samo tako lahko človek uresniči mistični smisel osvoboditve, ali z drugimi besedami, doseže osvoboditev od lastne nižje narave v dobrobit vseh živih bitij.

Praktičen nauk, ki ga daje Bardo Thödol, lahko povzamemo z besedami tibetanskega modreca Milarepe, enega ”Velikih učiteljev Zvoka”:
”Če želiš vedeti, ali lahko izničiš slabo karmo ali ne, moraš vedeti, da to lahko izničiš s težnjo k dobroti.”

Avtor: prof. Ana Jončić