Kako je Jungov koncept sence povezan z narcisi?

OGLAS

Če ste se kadarkoli ukvarjali z osebno rastjo ter raziskovali svojo dušo in podzavest, ste skoraj zagotovo naleteli na pisanja pomembnega psihoanalitika, enega od velikanov psihiatrije in psihologije – Carla Junga. Njegova koncepta kolektivnega nezavednega in arhetipov se tudi najpogosteje pojavljata v terapiji. Arhetip sence pa se še posebej pogosto pojavlja v odnosih z narcisi.

Jung je senco opredelil kot nekaj, kar pooseblja vse tisto, česar pri sebi ne želimo priznati ali ne uspemo prepoznati. Gre za skriti ali potlačeni del naše osebnosti. Tega dela osebnosti se lahko sramujemo, zaradi njega čutimo krivdo in ga zato zavestno tlačimo. Lahko pa se ti procesi odvijajo povsem nezavedno. V vsakem primeru svoji senci ne moremo ubežati, saj v stresnih in kriznih trenutkih, ko se počutimo ogroženi, vedno pride na plano, ne glede na to, kako se trudimo, da je ne bi izrazili. Zelo pogosto naša senčna plat privre na površje, kadar smo v odnosu z narcisi. Če se s svojo senčno platjo osebnosti do takrat še nismo srečali, utegne biti njen pojav za nas še posebej strašljiv, nerazumljiv in sramoten.

Odnosi z narcisi so, vsaj na začetku, prečudoviti. Takrat se narcisi namreč intenzivno trudijo, da nas očarajo in nam zlezejo pod kožo. Tako nas zasuvajo s pozornostjo, da smo prepričani, da smo našli svojega princa na belem konju. V nenarcističnih odnosih ta zlata doba, ko na partnerja gledamo skozi rožnata očala zaljubljenosti, običajno traja približno 6 mesecev. Pri narcističnih odnosih se to obdobje znatno skrajša. Še bolj problematično je, da zlata doba ne zatone postopoma, temveč je, kot bi jo nekdo odrezal. Z danes na jutri se naš princ spremeni v okrutneža, zlata doba pa v temačno dobo.

OGLAS

Zakaj pride do tega?

Razlog je povsem preprost – narcisi se ustrašijo, ko se jim čustveno približamo, ko jih začnemo spraševati o starih ranah in negativnih izkušnjah, ko si želimo, da bi jim pomagali pri reševanju njihovih težav.

Takrat za narcise postanemo preveč naporni in vsiljivi, ker ne marajo, da jih kdorkoli analizira ali nanje gleda kot na ranljiva bitja. Zato se začnejo čustveno umikati, nas ignorirati, postanejo bolj hladni in dajejo vtis, kot da jih odnos z nami ne zanima več. Naš princ na belem konju se skorajda v trenutku spremeni v temačnega princa, kar nas seveda popolnoma zmede in užalosti. Počutimo se zavrženi, zapuščeni, neljubljeni in globoko razočarani.

Ker pa nam je bilo v zlati dobi z narcisom lepo, si želimo, da bi se to obdobje vrnilo. Zato se na vse pretege trudimo, da bi jih ponovno osvojili. Pripravljeni smo storiti vse, da bi rešili odnos. Žal se narcisom zdijo naša prizadevanja patetična, bedna, sramotna in z nami ne želijo imeti nobenega opravka več. Postanejo zlobni, kaznovalni, nesramni in tudi nasilni. Bolj kot se trudimo, bolj se norčujejo iz nas.

Ker nam dobesedno nič več ni jasno, začnemo vzroke za razpad odnosa iskati pri sebi. Na vedenje narcisov se tudi mi začnemo odzivati na načine, ki nam niso domači. Postanemo maščevalni, uporabljamo vsa orodja, ki jih imamo na voljo, vedemo se povsem neskladno s svojo naravo. Izrečemo in storimo stvari, za katere smo mislili, da jih nismo sposobni. Pademo v spiralo sovraštva. Odzivi, ki jih narcisi v nas zbujajo, nas plašijo. Postanemo lahko tudi samodestruktivni. Sprašujemo se, kaj se dogaja z nami. Stavki kot so: “To mi pa res ni podobno! Kaj se dogaja z mano? Kako se lahko tako vedem?” se nam pogosto podijo po mislih.

V resnici ne gre za nič drugega kot to, da so narcisi v nas zbudili našo senčno plat. To se namreč zgodi v skoraj vseh toksičnih narcističnih odnosih.

Takrat se, hočeš nočeš, soočimo s svojo temno platjo, ki se zbudi samo, ko gre za vprašanje življenja in smrti. Za vprašanje, kako v turbulentnih časih ohraniti vsaj določeno mero čustvene stabilnosti. Narcisi točno vedo, na katere gumbe morajo pritisniti, da nas odnese, da nas odženejo in pritegnejo nazaj v odnos. Ob njih se lahko počutimo vredni največ ali pa najmanj na svetu. Z vsem svojim zaganjanjem in trudom pa jim zgolj hranimo ego. Za njih smo narcistično gorivo.

V tej igri ne moremo zmagati, ne glede na to, koliko rund smo že dali skozi.

Po vsakem izbruhu se počutimo slabo. Občutimo sram, jezo, tesnobo, borimo se z občutki manjvrednosti, samozaničevanjem in podobno. Ker smo vedno tlačili svojo senco, se z njo ne znamo soočiti ali z njo ravnati. Kar pomeni, da čustva, ki jih senca sproži, nadzirajo nas in ne obratno. Vendar vse ni tako negativno, kot se morda sliši.

Ljudje doživljamo pozitivna in negativna čustva. Imamo pozitivne in negativne lastnosti, čeprav to zadnje nekoliko težje priznamo. Od nekdaj so nas namreč učili, da se negativnih čustev ne sme izražati, ker so družbeno nesprejemljiva. Zato jih večkrat ignoriramo in potlačimo. S tem jih sicer ne odženemo, ker nas začnejo razžirati od znotraj. Pozitivna in negativna čustva so dve plati iste kolajne. Zato nima smisla, da se pretvarjamo, da ne obstajajo. Zaman je, da se pretvarjamo, kako je naša osebnost brez vseh senčnih plati.

Pozitivna stran odnosov z narcisi je, da nas seznanijo z našo senčno platjo, ki je sestavljena iz neželenih in negativnih misli in čustev. Ko se enkrat nečesa zavemo, to prepoznamo, priznamo, da je to del nas, se naučimo, kako s tem ravnati, potem nas tudi senčna plat ne plaši več, ker jo znamo ukrotiti. Znamo jo izražati na način, ki ni škodljiv. Potem lahko tudi osebnostno rastemo in se razvijamo.

Avtor: Katarina k Valentini
https://www.katarinakvalentini.eu/