OGLAS

Nekoč pri frizerki smo imele ženske eno tako luštno, a življenjsko debato. Verjetno je bila vmes povedana kakšna žalostna zgodba o kakšni osebi, ki ji nekaj ni šlo in je bila zato obupana, a se je ne spomnem in tudi ni smisel zgodbe. Zgodba se je nadaljevala tako, da gospa Mihela naenkrat reče: “Zdaj vam bom pa jaz nekaj povedala kar sem pogruntala skozi življenje!” Napeto, z vsem pričakovanjem sem napela ušesa, kaj bo ženska povedala, saj je v naših krajih znana kot krasna ženska. Ženska z veliko začetnico. Veselega in odprtega srca. Borka z mnogimi življenjskimi preizkušnjami. ♥ Na kratko povedano: Ljudje jo imajo/-mo zelo radi. Njeno veselje in optimizem sta nalezljiva.

In začne: “Ste opazili kdaj žalostne ljudi?” Mi: “Ja… Smo.” Nadaljuje: “Kam gledajo? Dol seveda. K tlom… Morali pa bi gor… Gor je upanje. Gor so nove priložnosti. Gledati moramo sonce. Ta nam da moč, upanje, veselje.”

OGLAS

Tega pogovora nisem nikdar pozabila. Tolikokrat se spomnem nanj in na moje drage frizerke in na našo nepogrešljivo Mihelo. Tolikokrat ko se zalotim gledati dol, v tla – tolikokrat pogled popravim oziroma pogleda v tla ne zadržim dolgo. 🙂 Na svet nismo prišli obupati in igrati vlogo ljudi, ki so izgubili “bitko”.

VIR SLIKE: http://th05.deviantart.net/fs43/300W/i/2009/167/5/7/Girl_in_the_Sun_by_Deviate_Art.jpg

Oglas