Kako ljudje uporabljajo druge ljudi za ublažitev svojih problemov?

Nekateri ljudje bi raje umrli, kot da bi se sami potrudili, prevzeli odgovornost zase in odrasli, kajti lažje je blažiti svoje težave z izkoriščanjem in manipulacijo ljudi. Eden od načinov uporabe drugih ljudi za ublažitev svojih težav je tudi čustveno izsiljevanje.

Čustveno izsiljevanje je virus, ki zastruplja medčloveške odnose.

Čustveno izsiljevanje je za razliko od manipulacije, ki temelji na zavestni uporabi znanja in tehnik za »uporabo drugih ljudi«, prisotno predvsem v medosebnih odnosih v družini, s sodelavci in prijatelji. Je virus, ki zastrupljata odnose med ljudmi na način, da so ti nesvobodni, izključujoči, pogosto polni neprijetnih čustev in nezadovoljstva.

Za »okužbo odnosa« s čustvenim izsiljevanjem je potreben kompatibilen par: čustveni izsiljevalec in žrtev. Za obe osebi je značilno, da sta na nekem skupnem področju nesvobodni (nesamostojni in odvisni), živita v zmoti in nevednosti.

OGLAS

Ta virus se pogosto prenaša iz generacije v generacijo, če ga ne prekinemo, saj vzorce delovanja po starših prevzamejo tudi otroci: “Kar se Janezek nauči (vidi in izkusi), to Janez zna (počne, ko je v stiski/stresu).”

Čustveno izsiljevanje ima mnogo obrazov izsiljevalcev in njihovih žrtev.

Nekatere čustvene izsiljevalce takoj prepoznamo, ker je oblika njihove grožnje jasno izrečena.»Agresivni kaznovalci« in »samokaznovalci« jasno sporočijo svojo grožnjo. Pri prvih je ta usmerjena na žrtev, medtem ko drugi grozijo, da bodo poškodovali sami sebe ali se vdali različnim odvisnostim. Manj jasno izrečene so grožnje t.i. »mučiteljev«, »trpinov« in »kujavcev«. Za mučitelje je značilno, da za poslušnost in usluge ponujajo ugodnosti, katerih nikdar ne izpolnijo. Trpini razloge za svoje trpljenje pripišejo žrtvi, ne uporabijo lastne moči in ne prevzamejo nobene odgovornosti za situacijo v svojem življenju. Kujavci se zaprejo vase, na žrtev pritisnejo s hladnim in težkim molkom pod katerim žrtev popusti.

Kaj je še značilno za čustveno izsiljevanje?

Za čustveno izsiljevanje je značilno, da čustveni izsiljevalec ne zmore sprejeti besede NE. Namesto konstruktivnega reševanja konfliktov, žrtev napade in jo prisili v to, da mu ugodi, na način da “pritisne na njene tipke” povezane z občutki strahu, krivde ali dolžnosti. Pritisk izvede pogosto v kombinaciji z izkrivljanjem žrtvine zaznave, z obračanjem dejstev, podtikanjem bolezni in izražanjem negativnih primerjav.

Da bo bolj jasno, poglejmo dva primera:

Primer pogostega čustvenega izsiljevanja med mamo in sinom: Mama je osamljena in jo pestijo zdravstvene težave, ki pridejo s starostjo. Za svoje zdravje in boljše počutje ni več pripravljena nič storiti, v življenju ne najde nič več lepega… Sin ima svojo družino in je zelo zaposlen. Mama dobi njegovo pozornost in njegov čas s tem da potencira vse svoje težave in če ne zaleže, grozi  celo s tem, da bo umrla … Sin se čuti dolžnega za mamo poskrbeti, vendar v sebi pogosto čuti tudi jezo. Globoko v sebi ve, da to kar mama počne, ni OK. Kadar je jeze preveč, jo strese na svoje otroke in ženo. Mami ne zmore postaviti meje, ker je od nje še vedno odvisen: Če ji reče ne, se ob tem počuti nevreden/slab (občutek krivde). Za svojo mamo vendar mora poskrbeti in ji pomagati … (občutek dolžnosti).

Primer podobnega čustvenega izsiljevanja med hčerko in njeno mamo: Hčerka ima težave v šoli in v odnosih z vrstniki. Drži se sama zase. Ker je v stiski in si sama ne zna pomagati, prav tako ji nihče od bližnjih ne pomaga, ampak jih zgolj »težijo«, je ugotovila, da svoje težave lahko najuspešneje reši s samopoškodovanjm. Na ta način ji nihče več ne teži zaradi slabih ocen, ima obilo pozornosti in posebnih pogojev tudi v šoli in od mame dobi vse, kar si želi.

Kaj se pogosto dogaja v osebi, ki čustveno izsiljuje? Zakaj bližnji prevzame vlogo žrtve?

Če pogledamo v svet osebe, ki čustveno izsiljuje, ugotovimo, da se ta pogosto počuti prikrajšana za tisto, kar si od drugih želi. Živi v prepričanju, da ji to, kar zahteva od druge osebe, pripada in brez slabe vesti začne igrati igro čustvenega izsiljevanja. Pogosto jo je strah ter doživlja sebe in okoliščine močno izkrivljeno (počuti se izigrano in v muhi vidi slona ipd.). Zaradi tega pogosto ne zna/zmore razumno rešiti zanjo konfliktnih situacij, pogosto niti ne ve, kaj si resnično želi in kaj potrebuje.

Če pogledamo v svet žrtve spoznamo, da je ta na nek način odvisna od čustvenega izsiljevalca. Odvisnost je lahko fizična, čustvena ali mentalna. Prav zaradi te odvisnosti večina žrtev pod pritiskom čustvenega izsiljevalca, popusti.

Čustvenega izsiljevanja se je mogoče osvoboditi. Pogosto se to zgodi, ko se žrtev odloči, da je dovolj …

Prvi korak je, da pregledamo svoje odnose in ozavestimo tiste, ki temeljijo na čustvenem izsiljevanju. Morda boste spoznali, da ste v nekaterih odnosih žrtev, v drugih pa čustveni izsiljevalec. V nezdravih odnosih, ki niso odnosi z vašimi bližnjimi (npr. družinski člani), pogosto ni potrebno vztrajati, medtem ko so odnosi z bližnjimi pogosto naša »karmična naloga«, zato ljudem svetujem izpeljavo vseh korakov.

Drugi korak je pogosto, da pogledamo v svet čustvenega izsiljevalca, ga poskušamo razumeti in ugotovimo, kakšne so njegove resnične potrebe in želje. Na drugi strani pa je potrebno pogledati tudi vase ter prepoznati svoje otoške rane in odvisnosti.

Tretji korak je, da žrtev ozavesti in zaceli svoje »čustvene rane in zmote, ki so pogosto skrite v globinah njenega nezavednega«, premosti svojo odvisnost od čustvenega izsiljevalca ter na drugi strani spozna sebe, poveča svoje samospoštovanje, aktivira svoje moči in zmožnosti.

S tretjim korakom je povezan tudi četrti korak: postavitev meje in razrešitev odnosa v praksi. Postavitev meje pri odnosu s čustvenim izsiljevalcem od nas zahteva, da mu, na njemu razumljiv način, povemo, da ga razumemo, da mu želimo pomagati, vendar mu lahko pomagamo le, če si je pripravljen pomagati tudi sam. Povprašamo ga, kaj si resnično želi in na kašne načine lahko to uresniči. Ponudimo v izbiro nekatere izbire in našo pomoč pri tem. Če si ni pripravljen pomagati in vztraja na izsiljevanju, mu postavimo jasnejšo mejo: povemo kaj bomo naredili, če bo s čustvenim izsiljevanjem nadaljeval. Pri tem je potrebno, da prekinemo igro in postaviti tako mejo, ki jo lahko uresničimo. Če je bila meja ustrezna in ne zaleže, lahko poiščemo pomoč usposobljene tretje osebe. Če tudi ta ni sprejeta, potem je pogosto zadnja možna meja, da osebi povemo, da bomo odnos zapustili (če smo za osebo, ki nas čustveno izsiljuje, dolžni poskrbeti, to storimo po tretji osebi/ustanovi, ki tej osebi lahko pomaga) in to tudi storimo. Šele tedaj marsikateremu čustvenemu izsiljevalcu postane jasno, da mislimo resno, in sprejme dejstvo, da je igre konec.

Če tudi to, ne pomaga, svetujem, da sprejmete izbiro druge osebe in se zahvalite za pomoč pri vaši osvoboditi iz čustvenega izsiljevanja.