Kako naprej po razvezi?

Razveza je razhod oziroma ločitev dveh posameznikov, ki sta skupaj živela in delila mizo in posteljo. Ko se začne razmerje krhati in prihaja čedalje pogosteje do psihičnih, čustvenih in telesnih zlorab teh dveh posameznikov, ki ne najdeta več skupnega stika in točk, ki bi ju zbliževale, je verjetno res čas za razhod.

Sicer je tudi res, da mnogi pari živijo skupaj v zvezi, v kateri se zlorabljata in živita nekakšen patološki zakon, vendar če ne zmoreta, nočeta ali ne želita vsak na svojo stran, imata tudi pravico, da živita nesrečno. Mnogokrat slišim, da se ne ločita zato, ker se bojita kaj bodo rekli sosedi na ulici, kaj bodo rekli sorodniki, sploh pa da ju bodo prijatelji gledali čudno in ju pomilovali, to si pa ne želita in rajši vztrajata v izkoriščanju in manipuliranju eden drugega. Dokler oba pristajata na takšno igro, se res nihče ne more vriniti mednju.

Vseeno pa se pari ločijo oziroma razvežejo, ko ugotovijo, da ne vidijo skupne poti naprej, ko se čutijo ponižane, deležne nasilja v vseh oblikah, ko so prevarani, ko se izneverijo skupnim ciljem in še mnogo drugih razlogov je, zakaj pride do razveze. Ko se uredi dokumentacija in vsi statusi, od tega kdo bo plačeval za otroke, do ločitve premoženja, do tega kdaj so stiki in pri komu bodo otroci, ostaneta dva posameznika ločena, vsak s svojimi ranami, bolečino in prizadetostjo. Nekateri starši se ob ločitvi in po njej drugemu partnerju iz svoje velike prizadetosti maščujejo preko zlorabe otrok v svoje sebične namene in preprečujejo drugemu partnerju stik z otrokom, otroku govorijo vse najslabše in najgrše o drugem staršu, kupujejo ljubezen in podobno.

Takšno čustveno manipulacijo preko otrok najbolj strogo obsojam in pozivam razvezane starše, da naj ostanejo starši otrokom v vsakem primeru in naj spoštujejo zgodovino svojega razvezanega odnosa, ki je gotovo bila tudi lepa, srečna in zadovoljna. Otroci nimajo nič pri nesoglasjih staršev in tudi ni treba, da so žrtve pregovarjanj in manipulacij! Že tako jim je težko, ko se morajo soočati z izgubo primarne družinske varnosti, ko se znajdejo pred dejstvom, da bodo večino časa živeli z enim od staršev, ko se morajo kdaj odločati kaj povedati kateremu staršu in kaj mogoče rajši ne in še mnogo podobno neprijetnih situacij.

OGLAS

Po razvezi ostanejo ločencu rane, ki jih lahko zaceli čas in to, da je sposoben razmisliti o tem, kaj je šlo narobe v zakonu, kaj se je dogajalo, da je vodilo v razpad ter se soočiti sam s seboj ter biti sposoben odpustiti bivšemu partnerju in sebi vse, kar se vama je dogajalo slabega in ogrožujočega. Večina strokovnjakov ta proces imenuje tudi proces »žalovanja«, ko človek žaluje z vsem kar je bilo in odpušča, se čisti in počasi prenavlja, da je nato sposoben in zmožen iti v nov življenjski »boj« in morebitno novo zvezo. Kajti, če človek ne predela prejšnje veze, ko si ne dovoli odžalovati vsega kar je bilo, potem bo obsojen, da bo ponavljal stare vzorce, stare zamere bodo prešle v nove veze in tako bo sklenjen začarani krog nesrečnih vez in strtih src.

Če gre človek skozi proces žalovanja in odpuščanja, je mnogo večja verjetnost, da ne bo ponavljal neprimernih vzorcev v novem partnerstvu in se bo trudil izogibati se nesporazumom, neiskrenosti in da se bo zmogel iskreno soočati z izzivi novega partnerstva.
Seveda obstajajo tudi posamezniki, ki so skozi ločitev in vse kar je do nje pripeljalo preživeli mnogo hudih situacij in se nočejo ali ne zmorejo več vezati za novo osebo, pa četudi v sebi vedo, da bi jim bilo odlično v novi vezi, ampak rana iz prvotne veze je ostala kljub trudu razreševanja in žalovanja pregloboka. Odločijo se nikoli več nikomur zaupati.

Druga skrajnost so ljudje, ki begajo iz ene neuspele veze v drugo in nikoli ne dosežejo notranjega miru in sreče, vedno pa pričakujejo, da bo tisti drugi partner izpolnjeval njegove zahteve in ga s tem osrečeval. Mehanizmi, s katerimi se najdejo ljudje na pravi ali nepravi »valovni dolžini« so zelo zapleteni in še ne v celoti raziskani, vendar vse to dela ta naš svet zanimiv in raznolik, kljub velikim bolečinam in ranam, ki si jih zadajemo.
Pesniki in slikarji so dokaz, da se iz največje srčne bolečine rodijo največje umetnine. V vsaki situaciji bodimo optimistični in dajmo na zadeve pogledati vedno tudi s pozitivne plati, svet takoj postane bolj sončen in vsak problem postane bolj rešljiv.