Kako pri sebi prepoznati prepričanje, da nisem dovolj dobra?

OGLAS

Prepričanje nisem dovolj dobra je po besedah nekaterih psihoterapevtov in piscev knjig za osebno rast najbolj razširjeno globoko zakoreninjeno prepričanje. Prav prepričanje nisem dovolj dobra je tisto, ki nas žene k perfekcionizmu, kar spretno izkoriščajo tudi marketinški strokovnjaki in trgovci.

Kako pri sebi prepoznati prepričanje nisem dovolj dobra? Obstaja več načinov na katere se omenjeno prepričanje lahko odraža, zato je možnosti, da ga pri sebi prepoznamo in spremenimo kar nekaj.

1. Perfekcionizem

Želja po tem, da bi bili vedno 100 %, da bi se vedno odločili prav, da nikoli ne bi naredili nobene napake, da bi 100 % obvladali vse svoje vloge (mama, hči, partnerka, prijateljica, …), da bi bili perfektni v vsem česar se lotimo, da bi bilo naše stanovanje vedno sterilno čisto in mi brezhibno urejeni, je želja, ki jo žene prepričanje nisem dovolj dobra oz. dober. Kadar presodimo, da ta naša želja ni izpolnjena, se znotraj nas oglasi tisti tihi glasek, ki nam pripoveduje, kje vse smo naredili napako, kaj vse bi lahko storili drugače in boljše in nas kot majhnega otroka hiti oštevati in primerjati z drugimi, ki so v naših očeh popolni in dovolj dobri.

OGLAS

2. Stalna prisotnost dvoma

Kritičen notranji glas v nas poraja dvom – kaj pa, če res nisem naredila dovolj, kaj pa, če bi res lahko naredila boljše? Kaj pa, če bi se morala več gibati in jesti še bolj zdravo? Kaj pa, če vsa moja znanja niso dovolj in bi morala pridobiti nova? Kaj pa, če res obstajajo ljudje, ki zmorejo vse – biti dober starš, partner, biti v dobri formi in imeti še odlično kariero? Kaj pa, če res obstajajo ljudje, ki nikoli niso slabe volje, ki nikoli ne odlašajo ali ne odnehajo tik pred ciljem? Zakaj njim to uspe, meni pa ne? Kaj pa, če bi meni tudi lahko, če bi se le bolj trudila? To so vprašanja, ki nas razjedajo, v nas širijo dvom in se vedno, brez izjeme, končajo z razočaranjem. Če namreč globoko v sebi verjamemo, da nismo dovolj dobri, lahko naredimo še tako veliko in še tako dobro, a nikoli ne bo dovolj.

3. Odlašanje

Razmišljanje v stilu, ko bom dovolj vitka in privlačna, bom našla svojega življenjskega sopotnika, je razmišljanje, ki nakazuje, da globoko v sebi verjamemo, da takšni kot smo, še nismo dovolj dobri. Ko bom znala odlično govoriti angleško in še nemško, bom dovolj usposobljena, da dobim zaposlitev. Ko bom imela še ta certifikat ali potrdilo, bom imela dovolj znanja in poguma, da stopim na samostojno podjetniško pot. Tovrstno razmišljanje izhaja iz prepričanj, da takšni kot smo, nismo dovolj in nas žene k temu, da odlašamo z življenjem, saj verjamemo, da bo vse dobro in lepo v naše življenje vstopilo šele, ko bomo po našem mnenju dovolj dobri.

4. Pripisovanje vrednosti

V jedru občutka, da takšni kot smo, nismo vredni ljubezni, uspeha, prijateljstva, zdravja in obilja se prav tako skriva prepričanje, da nismo dovolj dobri. Verjamemo, da si ne zaslužimo biti srečni, radostni in zadovoljni, da si ne zaslužimo, da bi nas kdo imel rad, da bi bili sprejeti takšni, kot smo, ali da bi bili uspešni. Ne verjamemo, da si zaslužimo prejeti pošteno plačilo ali da smo vredni dobre zaposlitve. Tega so vredni le tisti, ki so dovolj dobri in prav je, da se cenijo. Tudi mi se bomo, ko bo dovolj dobri.

Dokler globoko v sebi verjamemo, da nismo dovolj dobri, bo naše življenje polno dvomov, notranjega nemira in nezadovoljstva. Imeli bomo občutek, da je življenje naporno, saj se preprosto ne bomo znali prepustiti njegovemu toku. Pa vendar ni treba, da je tako. Vsako prepričanje, ko ga enkrat prepoznamo, lahko začnemo spreminjati in si na ta način tlakovati pot za lepši danes in jutri.

Z ljubeznijo. ♥
Petra