Mi vsi smo zavest, vsi prihajamo iz istega polja, pa lahko mu rečemo Bog, kvantno polje, narava. Naša osnova je ista. Tukaj govorim o primarnem izvoru, ne o biološkem, saj se ga vsi na neki ravni zavedamo.
Če samo pomislimo, se skoraj vsak od nas zaveda, da vse to kar se nam dogaja, nekdo opazuje. Če peremo avto, čutimo žalost ali premišljujemo, kaj zlahka potrdimo, da je znotraj nas nekdo, ki to gleda.
Čustva sicer čutimo, a točno vemo kje so in kako se jih čuti. In če smo na to pozorni, to dogajanje nekdo opazuje…
Pri Komunikaciji s poljem zavesti oz. jaz temu polju zavesti pravim Veliki duh, torej duh, ki prežema vse in se ga na zelo enostaven način lahko enači s kvantnim poljem, naravo…, se gre torej s komunikacijo, s tem primarnim delom nas, ki ni toliko omejen na prostor in čas, kot ga dojemamo.
Ko se namreč povežemo s tem brezčasnim in brezprostornim delom nas, pademo v nek prostor praznosti, prostor od koder komuniciramo, ne samo z našim bitjem, našim telesom, temveč s celotno resničnostjo. In ko z njim komuniciramo, lahko v osnovi vplivamo na čisto vse, kar je pa tukaj pomembno, pa je to, da ta prostor komunikacije vključuje čisto vse, zato je zelo pomembno, da smo pri delu z resničnostjo, kolikor se le da brezpogojni in resničnost nam bo dala to kar smo zaprosili.
Da, zaprosili, ker tu se gre za osnovni princip »Prosi in dano ti bo.« o katerem je že govoril Jezus. Na ta način se pravzaprav spreminja vse, čisto vse.
Če torej v običajnem življenju želimo, da se nekaj spremeni, nenasilno, kar se le da na brezpogojen način, za to zaprosimo, npr. sočloveka ali pa rože ali pa resničnost (npr. prosim za denar) in resničnost se bo odzvala. Ne sicer morda na takšen način in v takšnem času, ko si to želimo, a se bo, kajti čas v katerem si to želimo mi, morda ni najprimernejši za to, da se zgodi, ker se pred tem, da bo prišlo do izvršitve le-tega, morda mora zgoditi še to in to in to.
To je zelo podobno kot, ko mati vzgaja otroka. Otrok jo sicer lahko zaprosi za neko drago igračo, vendar pa jo bo dobil, če se mati tako odloči, po tem, ko bo ona šla v službo, zaslužila denar, poravnala položnice, nakupila za hrano, morda še kakšno malenkost za sebe in potem, če bo ostalo, mu bo kupila igračo. Torej niz dogodkov, ki se morajo zgoditi pred tem, da se želja lahko izpolni.
Ali pa morda, ko si nekdo želi popolnega partnerja in prosi zanj. Morda mora popolni partner zanj (ki morda sploh še ni prost in za katerega morda še sploh ne ve) končati zvezo v kateri je, pozdraviti svoje rane iz te iste zveze, se sprostiti, iti na pijačo s prijateljem, katerega prijateljica si slučajno tudi ti, ki pa si pred tem časom morala še srečati Srečka in Janeza, pri katerih si se naučila in izpustila tvojo aroganco ali jezo do moških, da so te stvari pripeljale do skupnega srečanja, kar je vse skupaj omogočilo, da je preskočila iskrica, ki morda prej ne bi, ker morda še energije, ki sta jih posedovala vsak od vaju, še niso bile pripravljene na prepoznavo.
Torej, polje življenja je tisto, ki nas vzgaja, saj smo vsi iz njega in telesa, v katerih se nahajamo samo uporablja za svoj instrument, da lahko skozi njih pripelje igro, ki omogoči, da se zgodi namen oz. to kar bi se naj. In zanimivo, to počne tako, da prosi drugi aspekt tega istega polja, da skozi neko drugo telo nekaj izvrši.
Ker pa smo ljudje razumska bitja, s svojo individualno zavestjo, torej z umom, ki misli, da ni del celote, temveč, da je od nje ločen, tudi sebe ne vidi kot del Polja zavesti. Vendar pa smo vsi del istega polja in če prisluhnemo temu, se tega kaj hitro lahko zavemo, npr. ko čutimo druge kot sebe ali predvidevamo, kaj se bo zgodilo, kdo nas bo pogledal oz. se celo z njim srečamo iz oči v oči, s tem, da spreminjamo naravo, dogodke. In ravno zaradi tega, se plan Polja kreacije ne odvija stoprocentno na brezpogojen način, ker če bi se, potem ne bi moglo priti do igre uma in ne do učenja.
A kdo se pravzaprav uči?
Preko uporabe Individualne zavesti posameznika oz. njegovega uma, lahko polje vpliva in se uči o sebi, kajti ravno individualni um je tisti, ki lahko prepozna nove lastnosti, razvije nekaj novega – sicer pa o tem se gre. Življenje ni nikoli statično. Razvija se. In to je možno delno zaradi Individualne percepcije uma, ki odkriva in razkriva nove nivoje in nove poti.
A tukaj pot ni tako enostavna kot se zdi. Ne prihajajo nove kreacije, revolucionarna odkritja samo iz uma oz. umskega razmišljanja. Tu ima večinsko vlogo nezavedni um, torej tisto kar je povezano s celoto. Um je le tisti, ki skozi svoje razmišljanje stremi, prosi za novim odkritjem, za nečim novim, kar ga bo zadovoljilo. In pri tem je ključen čas.
Ko namreč že dovolj dolgo razglabljamo, si »razbijamo« glavo, iščemo jasnost, ko torej že dovolj dolgo prosimo Resničnost za odziv, se nam odziv približa, razkrije. A to se ne zgodi prej, preden smo že dovolj umirjeni znotraj, da lahko ta odziv »ujamemo«, kajti če nismo, ga ne bomo dojeli v čistosti in jasnosti, podobno kot radio, ki ni uglašen z valovi, ki jih oddaja radijska postaja. V nobenem primeru ne bomo dojeli tega tako čisto in jasno kot je le-to k nam posredovano in še vedno ne bo prišlo do novega odkritja.
Vse se gre le – o tem že govorijo vsi ptički – vibracijski usklajenosti. Dober primer je film o kralju Arturju, Legend of Sword, kjer Artur ni mogel izvleči meča iz kamna pred tem, ko ni dosegel jasnosti in se vibracije niso popolnoma uskladile. Ni mogel v popolnosti sprejeti moči meča, dokler se ni dovolj prečistil, sprejel dediščino, ki je prej znotraj njega počivala, je bila speča, a je želela na plano, šele potem je lahko postal to, za kar ga je »usoda« namenila.
Zanimivo, ves čas govorimo o Polju, a ko se ga dotaknemo se prestrašimo, prestrašimo se njegove moči. Tako zelo smo zagledani v delovanje in minevanje časa, da se sploh ne moremo ozreti v to, da bi ugotovili, da je pravzaprav vse onstran časa, kajti pri potrpežljivosti, ki je ena ključnih lastnosti komuniciranja s poljem, se pravzaprav ne gre za to, da pričakujemo.
Potrpežljivost pomeni, da čakaš, dokler se pač ne izvrši, ne dokler si to želi um. Mnogo ljudi je namreč potrpežljivih, dokler več ni, in potem več niso. A pri potrpežljivosti se gre namreč ravno za to, da čakamo, kakor dolgo je pač to potrebno. Ne moremo se namreč peljati z avtomobilom, preden je ta sploh narejen in včasih je za to potreben čas.
Čas je tukaj ključna komponenta. Pravim, da ni važen, vendar pa je. Živimo namreč v svetu dvojnosti in tu čas teče, a ko komuniciramo s poljem, se čas ustavi oz. sploh ni pomemben, saj zavest vstopi v neko posebno stanje zavedanja, kjer se posameznik, ki komunicira z njim, poveže na poseben način.
To bi morda lahko primerjali s trenutkom navdiha, kjer, če smo pozorni, čas pravzaprav ne obstaja, ali pa s hojo po naravi, kjer je notranji mir, ali pa na svetih mestih, ali pa ob čantanju, branju svetih tekstov ipd. In enkrat, ko se, lahko komuniciramo s poljem. A ta komunikacija ni samo umska, kot smo je mi navajeni.
Bolj je ta pogovor usklajen s tem, kar hoče biti povedano in slišano hkrati, hitreje pride do manifestacije. Govorim o vibracijski usklajenost, saj je to vse kar v življenju počnemo. Med vsako hojo, govorom, delovanjem se namreč usklajujemo z vibracijami polja. In ko smo usklajeni pride do interference, podobno kot pri valovanju, pri kotalečem se kolesu pri avtomobilu, pride do močnega odziva – polje se odzove in takrat je možno čisto vse.
Ljudje namreč mislimo, da smo tako zelo sposobni, tako zelo močni, ustvarjalni. A pri vsem tem se gre le za to, da zaprosimo in ko smo znotraj sebe zgenerirali dovolj energije prošenj ali molitev, se nekaj zgodi. A energijo molitve oz. prošnje lahko le zgeneriramo, če smo znotraj dovolj tiho. In tu ne govorim o umski tišini, ki je nekaj povsem drugega od notranje tišine.
Umska tišina je nek prostor, ki ga z umom opazujemo, kot tihi prostor, notranja tišina pa preprosto le je, takšna kot je, brez potrebe, da bi jo kdorkoli opazoval ali se na kakršenkoli način vezal nanjo – torej tišina, ki se je ne da prijeti, kot um npr. prime oz. zagrabi mir, ki ga zaznava znotraj sebe.
Pri vsem procesu se sploh ne gre za nas, za ljudi, temveč za proces sam. Ljudje smo pri vsem tem le tisti, ki ta proces opazujemo. In bolj nepristranski opazovalci smo, več se zgodi.
Tukaj namreč govorim o nenavezanosti. Bolj je torej posameznik nenavezan, bolj se stvari zanj dogajajo. A ne v smislu delovanja – karme, temveč v smislu notranjega pozabljanja tistega, kar zanj ni pomembno.
Ljudje namreč dostikrat mislimo, da je ravno delovanje in navezanost na takšen ali drugačen izraz ta, ki nam bo prinesel rezultate. No, umske vsekakor – nekaj s čimer se bo um lahko ukvarjal in ukvarjal. A v takem kaosu, ne bo ne tišine, take notranje, ne stika z lastnim bitjem.
In po čem v življenju stremimo? No, ne glede na vse, vsi hrepenimo, da bi se srečali s tem idealom, ki ga znotraj naših teles zrcali naše bitje – po popolnosti.
