Danes je meditacija nekaj povsem običajnega, vsi smo že slišali zanjo, vsi vemo, da je to nekaj blagodejnega in koristnega – toda kaj sploh je meditacija?
Je to molitev ali je to vztrajanje v nepremični ponavadi ne preveč prijetni drži in ponavljanje manter za katere niti ne vemo, kaj pomenijo? Je to vztrajanje v tišini, ko nam um ponuja obilje dnevnih vtisov…?
Meditacija kot poskus vzpostavitve ravnotežja
Kot večina izmed nas sem bila vzgojena v krščanskem duhu in seveda smo za večje praznike doma molili. Že takrat se mi je zdelo čudno in nenavadno, ko smo kar morali hiteti in ves čas se mi je motalo po glavi otroško, pa vendar logično vprašanje: “Le zakaj se nihče ne vpraša po pomenu besed, le zakaj je treba tako hiteti?” Nikoli nisem dobila odgovora. Kasneje, ko sem se začela srečevati z duhovnostjo in med drugim tudi z meditacijo, se mi je isto vprašanje večkrat pojavilo znova. V vsej množici literature in raznih tehnik nisem našla tistega, kar bi me izpolnilo in dalo želene rezultate. Ob nekaterih meditacijah v naravi se mi je prav tako zdelo zelo čudno, da nas je voditelj popeljal v nek svet fantazij… le čemu tako, ko pa je narava okoli vredna čudenja in nam sama po sebi prinaša in daje radost?
Vsak posameznik se slej ko prej sreča z vprašanjem, na kakšen način poskrbeti za zdravje, za približno harmonijo med telesom, dušo in zavedanjem sebe. Sploh je to aktualno v sedanjem času, ko živimo vedno hitreje, ko nas dnevni ritem sili v nekaj nenaravnega, mi pa počasi izgorevamo in se težko umirimo in odpočijemo, kaj šele regeneriramo. Še več, redno izpostavljanje tehničnemu sevanju, ko smo vedno dosegljivi po mobilnem telefonu, ko smo vedno on-line po internetu ob seveda prižgani televiziji, ki nas obdarja s široko paleto pestrih in aktualnih programov, ki nas še bolj poneumljajo in silijo v nezdravi način življenja…
No, ‘aktualno’ je predvsem zato, da bi na nezdravi način, ki ga živimo, dosegli še boljši izkoristek (kot nas sili družba), da bi bili še bolj motivirani, za še boljše in večje rezultate prodaje velikokrat nekoristnih in nezdravih izdelkov, storitev, da bi posle opravljali še v avtomobilu na poti domov in med sestanki odgovarjali na elektronska sporočila. Nekateri hitijo v fitnes, kjer ob udarni glasbi izvajajo vaje za krepitev telesa, spet drugi v drugih skrajnostih vztrajajo v meditaciji in kontemplaciji, spet tretji se lotijo avtogenega treninga, vizualizacij o uspehu in obilju, in še je pristopov, kako priti do sebe.
Čas samo zase
Tudi sama sem se učila in se poizkusila v raznih tehnikah od adrenalinskih športov do duhovnih delavnic. Prišla sem do preprostega spoznanja, kar mi je vztrajno govoril že moj dedek: “Izberi ravnovesje, ohranjaj stik s seboj in z naravo.”
Mar ni absurdno, da se moramo ponovno učiti nekaj, kar nam je bilo dano in je bilo tako samoumevno? To je objeti nov dan in globoko zadihati preden pričnemo z dnevnimi opravki. Ohranjati stik s seboj, imeti svoj kotiček, pa ne mislim na računalniški, temveč tisti, kjer lahko v miru izdihamo napetosti, kjer se umirimo tako s telesom kot z umom in nahranimo svojo dušo.
Sedaj smo pa že bližje meditaciji ali molitvi. Potrebujemo namero, prostor in čas. Zahtev pravzaprav ni veliko, a je treba izpolniti kar vse tri hkrati, sicer ostanemo nekje na polovici in od meditacije ne dobimo tistega, kar smo pričakovali.
Namera je pravzaprav udejanjanje želje po ohranjanju stika s seboj, da se zavedamo sebe – ne sebe kot zgolj umsko telo in ego, temveč sebe kot celota; prostor je lahko poseben kotiček v stanovanju ob lepi rožici, lahko pa je to v naravi.
Meditacija je pravzaprav aktivna in zavestna umiritev in zahteva pozornost. Zahteva pozornost tukaj in sedaj. Najprej se umirimo in sistematično s pomočjo ozaveščenega dihanja sprostimo svoje telo. Lahko sedimo na stolu ali na tleh. Pomembno je, da imamo ravno hrbtenico, kar nam omogoča pretok energije, da zavestno občutimo stik s tlemi, pa tudi tisto silo, ki nas drži v pokončnem položaju. Um zaposlimo s spremljanjem dihanja, to je popolnega izdiha in vdiha. Če se pojavi kakšna misel, ji preprosto dopustimo, da odplava mimo. Na začetku meditacije se bolj ukvarjajmo s telesom, preverimo, če je v njem še kakšna napetost in jo z dihanjem sprostimo.
Za ozadje imamo lahko kakšno mirno, prijetno glasbo, na katero pripnemo svoj um in mu dovolimo, da počiva. Tako pozornosti omogočimo tisti zahtevani “tukaj in sedaj”.
Tekst za razmislek in vzpodbuda za usmerjanje pozornosti ob dihanju iz knjigice Preproste poti k svetemu, avtorice Gunille Norris
Besedi vdih je sorodna beseda navdih. Ko globoko vdihnemo, si ne napolnimo le pljuč, temveč vse svoje bitje napolnimo z upanjem, s sposobnostjo, z vihravo željo po izražanju različnih možnosti.
Komaj opazno,nežno, nalahno vstopa zrak v telo. Za hip se razširimo, se nekako povečamo. Nato zrak izstopi iz nas.
Nikogar ni, ki bi to čutil namesto nas. Le sami lahko opazimo bogastvo tega daru. Nihče ne more namesto nas preživeti ne tega, ne drugih trenutkov. Dan je le nam.
In vendar tega ne počnemo sami. Sleherni trenutek nam ob strani stoji življenje, ki nas napaja z navdihujočim tveganjem in lepoto bivanja. Jemlje nam sapo.
Bi lahko naslednji dih sprejel(a) in ne zajel(a)?
Kako naj si organiziram življenje, da bom imel(a) več prostora za dihanje?
Še vemo, kako zveni narava?
Narava nas s pomladnim objemom kar vabi, da se potopimo vanjo. Lahko najdemo primerno mesto, kamor bi sedli, lahko pa se preprosto sprehajamo in z radostjo opazujemo pomladne cvetice, brstenje, čebele in ptice. Lahko samo zapremo oči in vpijamo opojne vonjave rož, trave in dreves. Lahko pa se le naslonimo na kakšno drevo ali se postavimo na kakšen štor, ki nam daje oporo in prizemljitev. Dovolimo svojemu umu, da si odpočije in se poizkusimo iz srca čuditi pestrosti narave ter občutiti energijo, ki nas napaja. Tedaj naj bo pozornost usmerjena v trenutek.
Tehnik meditacije je veliko, toda vaša lastna sproščenost in boljše počutje vam bosta povedala, kaj vam nudi res popolno sprostitev. Blagodejni učinki meditacije so hitro vidni. To je umirjen um, sproščeno telo, boljša telesna regeneracija, zmožnost koncentracije, vizualizacije in boljše spanje.
Priporočljivo je, da si vsak dan najdemo nekaj trenutkov za sebe, za meditacijo. Ni potrebno veliko. Pet minut, kasneje dodamo še kakšno minuto. Vse, dokler ne bomo obvladali svojega telesa, to je meditirali s svojim telesom, ne moremo preiti na moč vizualizacije in na duha. Vse preveč meditantov poizkuša meditirati v duhu, ustvarjati podobe, vendar jim ne uspe zaradi misli, ki se hitro izmuznejo. Narediti najpreprostejšo stvar je gotovo najtežje – zavedati se sebe, svojega diha. Ko bomo obvladali to, se nam bodo odstrle nove možnosti uporabe svojega uma in duha.
