Na svetu se gre vedno o perspektivah. Nekateri imajo zelo ozko. Svoj fokus usmerjajo nekam, kjer jim ni potrebno videti širine. In ko je ne vidijo, je pač ne morejo dojeti, saj dojemamo lahko samo tisto, kar je v našem obzorju.

To čemur se pravi obzorje, ni nujno, da je znotraj našega vidnega polja. A obstaja. Vemo, da obstaja, ker čutimo to, kar se nahaja na drugi strani.

Čutimo, da je odprto, čutimo, da je omejeno, napeto, čutimo, da je svobodno. Karkoli od tega. A čutimo.

Nekateri bolj, drugi manj. A slutimo.

V svojih slutnjah se zavedamo, v prvi osebi, da je tam nekaj. Niti ni važno kaj je tam. In bolj se le-to približuje nam, bolj se naš občutek, čutenje, čustvo, misel razvija.

Razvija se v tisto smer, kamor smo jo nastavili, da se naj.

Mnogi od nas prenehamo biti pozorni in smo potem, ko pridemo onstran vidnega obzorja, presenečeni, ker nas na drugi strani ni čakalo tisto, kar smo pričakovali. Drugi spet ne, saj prilagamo svoj prostor pričakovanja sproti. Tretje pa sploh ne zanima, kaj bo. Le gredo.

V vsakem primeru je pomembno ne gojiti nekih pričakovanj. Še posebej, če le-ta izvirajo iz čustev, misli, občutkov, idej ipd., kajti le-te so nekaj kar se postavlja med nas in med tisto, kar je na drugi strani.

Čustva, občutki, ideje, koncepti so nekaj, kar sestavlja pričakovanja. Le-ta pa včasih so, in včasih niso. Vse pa je odvisno od naše uglašenosti na resničnost.

A ne na katero koli. Na tisto, ki je bolj resnična. Kajti če smo po naravi sanjači, če po naravi ne zaupamo sebi in se zatekamo v domišljijo, v to kar bo, ali kar je bilo, potem ljubimo gostoto, romantiko, približnost, nejasnost.

Res je, da nam ta pričara mnogo lepega. Pa je nož kaj manj nevaren, če je rožnat?

Nikakor, kar se pa zgodi, pa postane bolj prijazen, bolj ne nevaren, bolj otopel.

To je en vidik gledanja na stvar. In zelo pogost je v situacijah, ki nam razburkajo čustva, misli, občutke, ideje, koncepte. Še naši spomini postanejo drugačni.

Kaj pa če ni? Mogoče pa res ni…

In s to perspektivo ni čisto nič narobe. A obstaja še globlja resničnost, na kateri delamo vsi tisti, ki se ukvarjamo z duhovnostjo.

Ta resničnost je, tista, ki nam kaže večjo, širši verzijo sebe.

Vse torej kar je naša resničnost je resnica, naša resnica. Pa se gre pri resničnosti za verzije resnice, ali za čisto, jasno, močno, veselo resnico?

Mnogi se gredo duhovnost, ker si želijo dobiti moči, se napolniti z energijo, si očistiti lečo ipd., s čimer ni čisto nič narobe. Veliko nas je takih.

A v življenju pride tudi trenutek, ko se začneš spraševati, “what’s the point, to čiščenje, napenjanje, pridobivanje sledilcev, vrednosti, moči ipd.?”.

Mnogi se vrtimo okoli tega, ko se srečamo s tem vprašanjem. Je res življenje namenjeno samo temu, da si pridobiš nekaj, kar te dela še bolj definiranega, in to na način, kot si to želiš sam ali pa je spodaj še kaj drugega? Kajti če smo iskalci resnice, ali lahko pravimo nečemu, kar nas vrže v neko perspektivo pogleda na življenje, Resnica?

Resnica je napisana z velikim R, kar se razlikuje od resnice, ki ima verzije.

Vsekakor, ko se postavljaš v neko perspektivo, da pogledaš na svet iz vidika, jaz sem pa srečen, vesel, izpolnjen, je to verzija, dokler se s tem ukvarja nižja zavest, torej um.

In to ni čista Resnica. Je le začasno prebivališče zavesti, ki potuje.

Po našem umu potuje le nižja zavest, nikoli višja, ki je ves čas prisotna, je vsemogočna, vsevedna ipd.

Višja zavest je večno zavedanje, ki se zaveda vsega.

Zaveda se naših čustev, misli, občutkov, idej, konceptov, razigranosti, ega. zaveda se tudi sama sebe.

Jaz se vedno zavedam samega sebe. Vedno se zavedam, da obstajam. Torej moram biti jaz to zavedanje. Ta zavest o kateri govorijo vsi kot o višji zavesti.

Kar pa je razlika, pa je le v tem, da je fokus, ki ga gojim v sebi kot fokus na zavest, večino časa usmerjen na čustva, misli, občutke, ideje, da ne morem prav dojeti sporočila višje zavesti.

Je že res, da delam na sebi, na svojih čustvih, občutkih, idejah, pogledih.

Ne glede na vse, pa kakorkoli prosojni so ti pravkar omenjeni, če se ukvarjam z njimi, namesto, da bi dovolil, da skozi to prosojnost posije večje, višje, globlje zavedanje, ne more ravno priti do višjega, globljega, večjega.

To višje, globlje, večje je vseprisotno, kar pomeni, da je vedno tu. In to, da je vedno tu, pomeni, da je vedno na razpolago. Pa tudi vse ve.

V njem morajo biti vse informacije, vsi potenciali, vse rešitve, vsi načini, če je vsevedno. To “polje” je polje čistega potenciala.

Zavedanja se vedno zaveda vsega, ne le nečesa, kar je specifično.

Čustva, občutki, ideje ipd. to počnejo. Vedno, ko to počnejo pa ne vidijo cele silke. In o tem se pravzaprav gre.

Cela slika, je cela slika in nam dovoljuje, da vidimo vse. In če stojimo preblizu, kot se dogaja v primeru opazovanja počutja, čustev, občutkov, idej, spominov, cele slike ne moremo videti.

To, da obstaja znotraj nas višje in nižje je čisto logično, saj opazujemo oboje. Obojega se zavedamo.

Točno vemo, ko je nekaj nižje in ko je nekaj višje. In če ne pri sebi samemu, pa morda to opazimo pri drugih.

Torej mora biti oboje v naši zaznavi tega, kar vidimo.

In še enkrat, duhovnost ni namenjena temu, da se definiramo. Prej temu, da se oddefiniramo, da vedno bolj postajamo to, kar smo, ne tisto, kar nismo.