Prepoznati zunaj ali znotraj je v bistvu vseeno, dokler se gre za isto stvar.
Vsi v življenju prepoznavamo zunaj in potem to prepoznamo znotraj prav zaradi tega, ker nam je zunaj nekaj pokazano.
Dokler ne vidimo, pač ne vidimo. In zelo dolgo moramo opazovati to, kar nam je pokazano, da se nam preblisne.
In kdaj se nam preblisne?
Ko se notranje in združita in več ni potrebe, da deluje ne eno, ne drugo.
V življenju dostikrat pravimo zunanjemu tisto, kar je zunanje. Oziroma tisto, kar nam prebuja čustva, občutke, ideje, koncepte.
Pa je res to neka zunanjega, ali se le zdi, da je zunanje?
Čustva, občutke, ideje ipd. opazujemo mi. Mi v prvi osebi se jih zavedamo.
Kako so torej ti pravkar omenjeni lahko najbolj zunanji? Vsekakor so zunanji. A čemu, če obstaja še bolj notranje, še bolj primarno nam samim?
Iz prostora, od koder se zavedamo, moramo definitivno biti mi.
In tega, česar se zavedamo, to mora biti nujno nekaj, kar mi opazujemo.
Mi smo na eni strani, in tisto česar se zavedamo, kar opazujemo je na drugi strani.
Mogoče je prav to teorija za tem, ko govorijo o nižji in višji zavesti. Tisti višje se mora zavedati tistega nižjega. In če se mi, v prvi osebi, zavedamo čustev, občutkov, idej, konceptov, potem morajo nujno le-ti biti nižje.
Nižje je vse tisto, na kar lahko pogledamo od drugje.
V naši govorici pravimo nižje, ker se zdi, da gledamo od drugje. Mnogi pravijo drugje, višje, saj se jih zdi, da če imajo širšo perspektivo gledanja na svet, da je to od zgoraj.
Ta občutek nam daje nebo, saj letalo ali price gledajo man tisto, kar je spodaj iz višje, širše perspektive.
Pa pomeni videti od zgoraj res več? Odvisno koga vprašaš, kajti če gledaš od zgoraj še vedno neko čustvo, ki je lepo ali grdo, če gledaš neko misel, ki je prijazna ali neprijazna ipd., potem ne vidiš ravno širine.
Mi vsi smo oboje, višje in nižje.
Kar pa je razlika, pa je razlika v obzorju.
To, kar je višje torej ni nujno, da je tudi bolj odprto, bolj dojemljivo. Ima pa možnosti, da to vidi, sprejema, dojema.
A če ima ta, ki gleda od višje, fokus še vedno na sosedovi Micki, bo še vedno videl sosedovo Micko, ne pa vseh drugih punc, ki hodijo po svetu.
Čustva so lahko zelo triki. V indijski tradicionalni misli, jih imenujejo sovražniki, saj zakrivajo resnico.
Ko se jih osvobodimo oz. ko se osvobodimo navezanosti na čustva, misli, občutke, ideje, je naš svet lahko dosti širši, če si to dovolimo.
Ker morda pa obstajamo v tunelu, ki nam ne dovoli videti širše.
