Kako sem s pomočjo meditacije izgubila odvečne kilograme?

OGLAS

Odvečni kilogrami oz. nesprejemanje svojega telesa takega kot je, je danes po mojem mnenju velik problem družbe. Mediji nas bombardirajo z določenimi merami in oblikami telesa in tako naše lastno telo, kar na enkrat postane nekaj, kar nam je tuje in kar bi radi zamenjali oz. na vsak način spremenili. In to se je dogajalo tudi meni, skoraj celih 28 let.
Skozi vsa ta leta, so se izmenjavala obdobja z več in obdobja z manj kilogrami. Kakor koli je bilo, nikoli nisem bila v celoti zadovoljna. Enkrat sem se počutila dobro, drugič slabše, vedno pa sem bila močno obremenjena z mojim trebuhom.

V osnovni šoli sem se najbolj bala testov pri telovadbi, ker sem vedela, da bodo spet namerili previsoko številko na tehtnici in preveč podkožnega maščevja. Poslušala sem tudi  veliko opazk na račun svojega telesa s strani vrstnikov. Tudi doma so mi govorili, da moram shujšati in mi včasih celo rekli, naj malo manj jem. Zato sem včasih jedla kar na skrivaj. Takrat ko ni bilo nikogar v kuhinji, sem si naredila kak sendvič in ga pretihotapila do svoje sobe. Še moja sestra je bila presenečena, ko sem ji pred kratkim povedala za moje skrivne dogodivščine, tako dobra sem bila namreč v prikrivanju.

Verjela sem domačim in verjela sem vrstnikom, da moje telo ni lepo in da bi moralo biti drugačno. Na osnovno šolo, prav zaradi tega nimam preveč lepih spominov. Razen morda na zadnji razred, ko sem svojo postavo za silo prvič spravila »v red«. V sedmem razredu so me namreč poslali v bolnico na neke preiskave, kjer sem že dobivala dietno hrano, potem pa smo tudi doma nekoliko popazili, sama pa sem se odločila, da izločim majonezo, sladke sokove in mehurčke, ter jih nadomestila z vodo.

OGLAS

S tem sem si naredila dobro popotnico za srednjo šolo, kjer med novimi ljudmi ni bilo zbadanja, kljub temu pa svojega telesa še vedno nisem imela preveč rada. Trebušček je bil moja hiba v vsakem trenutku.

In tako je bilo enkrat bolje drugič slabše, vse do letos, ko sem se februarja zavedla, da sem s svojo težo skoraj “ušla” na stare tire. Že nekaj časa sem opazovala, da se redim, ampak mi je bilo vseeno, vse do trenutka, ko sem se v svojem telesu počutila tako slabo, da tega enostavno nisem želela več.

Odločila sem se stvari postaviti na glavo in spremenila sem način prehranjevanja. Uvedla sem  5 obrokov dnevno, pila veliko vode, ter nekoliko povečala obisk bližnjega hriba. Nekaj časa sem kot obsedena skakala za vso hrano, ki naj bi veljala za zdravo. Kilogrami so počasi začeli kopneti, hrana pa mi je počasi postajala neka obveza in tudi stres. Znašla sem se v nekem krču, kjer se je vse vrtelo okoli zdrave hrane. Vse dokler nisem prebrala članka, ki je govoril o novodobnih boleznih oz. obsedenosti z zdravo hrano.

Takrat sem se zavedla, kako sem spet stroga do sebe.

Tisti članek je bil zame prelomnega pomena, dojela sem da živim zato da jem.  Sklenila sem, da začnem jesti zato da živim. Še vedno sem ohranila večino smernic, ki sem si jih zastavila, ampak to me ni več obremenjevalo. Nehala sem se meriti, nehala sem se redno tehtati in se sprostila tudi kadar si hrane nisem pripravila sama; skratka spustila sem nadzor in posledično tudi kilograme.

Poiskala sem način prehranjevanja in gibanja, ki mi ustreza in v vsakem mojem obroku začela neznansko uživati. Še toliko bolj pa je to takrat, ko si brez slabe vesti privoščim čokoladno torto ali sladoled. Uživati sem začela veliko stročnic, ki mi velikokrat celo nadomestijo meso. Vmesnih prigrizkov nimam, predvsem pa obožujem zelenjavo, že od nekdaj, kar pa je seveda meni v prid. V kuhinji veliko eksperimentiram in kuham si hrano, ki jo imam rada, zato prav nikoli ne morem reči, da jem slabo ali dietno. Gibam se več, kot sem včasih, predvsem večkrat osvojim moj bližnji hribček, prav nikoli pa se nisem silila v naporne fitnes vadbe, pri katerih bi trpela in čakala kdaj jih bo konec.

Uvedla sem tudi redno meditacijo. S čiščenjem omejujočih vzorcev so se sčistili tudi moji kilogrami. Začela sem sprejemati svoje telo točno tako je in tudi moj trebušček. Nehala sem verjetni drugim, predvsem pa sebi, da moje telo ni lepo, da je debelo in da ne ustreza družbenim normam.

In jaaaaaaaa dragi moji, ko sem sprejela svoje telo točno takšno kot je in ga namesto graje raje vsak dan pohvalila, se je začelo spreminjati kar samo od sebe.  V devetih mesecih je od mene odpadlo 15 kg balasta, zaradi bistvene spremembe, ki pa sem jo naredila v svoji glavi. Najbolj hecno se mi zdi to, da se je moj trebušček zmanjšal, morda samo za kak centimeter, ampak danes ga imam rada, točno takega kot je.

Ponosna sem nase in na svoje telo, in kljub temu, da moje mere še vedno niso in niti ne stremim k temu, da bi kdaj bile 90-60-90, lahko sama zase rečem, da izgledam fantastično. Hmmm in to mi sedaj potrdijo tudi moji prijatelji, čeprav vem, da teh potrditev iz okolice sedaj sploh ne potrebujem več.