Kot obljubljeno vam pišem več o svoji dogodivščini na 10-dnevni meditaciji v tišini in hvala za vse vaše lepe odzive na moje prejšnje članke. V tem članku vam bom napisala, kako sem spustila veeeeelik del svoje preteklosti (jezo in zamero).
Pa pojdimo k moji zgodbi. Ne morem vam sploh povedati, KOLIKO LET sem nosila v sebi zamero in jezo do svojih staršev, češ »kakšno otroštvo sem imela zaradi njiju«. Sploh očetu sem noro zamerila že kot otrok, ker je pil in se drl na nas.
Torej, kaj se mi je zgodilo v meditaciji? Nekje 7. ali 8. dan (ne vem čisto točno, ker sem izgubila občutek za čas in datume brez telefona hehe) sem izvajala tehniko Vipassana, kjer vadiš enakovreden odnos do vseh dražljajev – torej, da ne čutiš ne odpora, ne hlepenja do kateregakoli dražljaja, ker so tako ali tako vsi minljivi. Torej mantra je »vse je minljivo«.
Delam in delam tehniko in kar naenkrat se mi pred očmi prikaže slika mojih staršev, ki ju jaz opazujem kot 5-letna deklica. Onadva sta se kregala in drla drug na drugega kot vedno, jaz pa sem ju opazovala – ampak tokrat drugače! Namesto, da bi se odzvala na njuno »vojno« z jokom ali jezo kot po navadi, sem tokrat skozi tehniko Vipassana spoznala, DA SE MI SPLOH NI TREBA ODZIVATI! Ni mi treba imeti odpora do te »vojne«. To je NJUNA vojna, NE MOJA! Noro…
In naslednji aha moment: Onadva sta samo živela svoje življenje…
… jaz pa z njima…
… JAZ sem tista, ki je prišla k njima…
… JAZ sem ju izbrala, da bi videla »vojno« v akciji….
… ničesar ni, kar bi bilo potrebno komurkoli oprostiti! Ne njima, ne meni.
Uauuuu in solze so se usule od olajšanja.
V meditaciji sem pravzaprav spregledala, da sem JAZ tista, ki ju je obiskala, da se naučim določene stvari o življenju, nevede pa sem zapadla v iluzijo njune vojne, jo začutila v sebi, postala del nje in se začela odzivati z jezo, zamero, jokom. Zato sem tako trpela kot otrok. Ne zaradi okoliščin samih, ampak kako sem si jih interpretirala kot otrok.
Seveda na to majhno 5-letno punčko nikakor ne morem biti jezna, ker pač ni vedela drugače in niti ni imela orodij in tehnik, da bi jih lahko uporabila. Jih je pa vedno iskala. In zato je danes soulwork terapevtka hihi :)) In te tehnike, metode in izkušnje delim z vami na delavnicah, v člankih in na individualnih soulwork seansah. Zato je danes to moje poslanstvo! 🙂 Učim vas, da se je možno osvoboditi svojih družinskih vzorcev in zaživeti svobodno in srečno ne glede na preteklost, kajti preteklost nas NE določa (kot smo govorili na prejšnji delavnici).
To je bil res eden večjih mojih energijskih »shiftov« (klikov) v mojem življenju, kjer se je sprostila cela veriga domin v preteklost in v prihodnost. Da sploh ne govorim, kako zelo se je moj odnos s staršema sedaj izboljšal – sploh z očetom. In kot smo se pogovarjali na prejšnji sinhronizacijski delavnici – v sedanjosti si spreminjamo preteklost.
Kako pa lahko tole mojo osebno zgodbo prenesete v svoje otroštvo in življenje? Imate tudi vi zamere, žalost, jezo ali strah iz otroštva? Kako ste vi interpretirali dogajanje takrat kot majhen otrok?
