Kakovost našega življenja je v veliki meri odvisna od kakovosti naših odnosov z drugimi.
Ko čutimo, da nimamo druge izbire, kot da se sami soočimo s svetom, čustveno, fizično in duhovno trpimo in nobena stvar zunanjega uspeha ne more nadomestiti ali popraviti občutka osamljenosti v našem srcu. Ne glede na to, kako nadarjeni, bogati ali urejeni in v formi se morda zdimo, je brez podpornih odnosov za vsakega izmed nas težek izziv ohraniti fizično in čustveno zdravje. Otroci, hišni ljubljenčki, ljubljeni, mentorji, sodelavci in učitelji, vsi nam lahko pomagajo izpolniti našo potrebo po povezavi z drugimi čutečimi, limbičnimi bitji.
Naš živčni sistem je “učni sistem”, ki črpa iz energijskih povezav z drugimi, da bi se nenehno prilagajal in, upajmo, uspeval. Ta koncept učenja je v veliki meri del teorije aikida. Ko smo napadeni na tečaju aikida, upamo, da se bomo »združili« s svojim nasprotnikom in ustvarili energijsko povezavo, ki lahko vodi do stabilizacije čustev obeh strani ter občutka fizične in čustvene popolnosti. Vsak napad začnemo razumeti kot fizični izraz osamljenosti in odtujenosti ter želje po povezanosti. Občutek ločenosti od drugih vodi v strah, strah pa lahko zlahka vodi do občutka, da vas bodo napadli, in tako preventivno napadete druge. V aikidu pridobimo neposredno razumevanje, kako fizično in čustveno zdrava oseba potrebuje stalno obogatitev, stabilizacijo in podporo živčnega sistema drugih.
Ko govorimo o medsebojnem delovanju živčnih sistemov med sesalci, opozarjamo na dejstvo, da živčni sistem dveh ljudi v razmerju zelo jasno komunicira, se informira in spreminja drug drugega. Naša čustvena povezanost z drugimi očitno vpliva na naše razpoloženje, čustva, hormonski pretok, prebavo, telesno uro in celo strukturo naših možganov. Brez zavestnega usmerjanja in brez potrebe po razmišljanju se naši živčni sistemi vedno učijo iz naših interakcij z živčnimi sistemi drugih in se jim prilagajajo. Ni tako presenetljivo, ko pomislite na to. Vsaj milijone let so sesalci morali slutiti, kateri drugi sesalci so varni in kateri plenilci. Kot sesalci imamo drug z drugim limbično-čustveno povezavo, ki vodi do razmnoževanja in družinskih struktur, in ti odnosi ne zahtevajo nujno sposobnosti razmišljanja, analiziranja ali racionalizacije. Čustveno razumevanje sebe, drugih in naših odnosov je pred razmišljanjem.
Brez težav lahko najdemo številne primere o pomenu podpornega limbično-čustvenega stika z drugimi. Fascinantno je ugotoviti, da opičji mladiči, ki so zgodaj izgubili matere, nimajo le različnih razvojnih težav, ampak tudi težko uspešno živijo s preostankom svoje skupnosti. Enako običajno velja za otroke, ki so prisiljeni odraščati v težkih, sterilnih razmerah. Z otroki, ki odraščajo v sirotišnicah, ki kažejo le malo človeških stikov in čustvenih vezi, je stopnja umrljivosti otrok strašno visoka. Za kakovostno zdravje in čustveno dobro počutje so potrebni podporni limbični odnosi. Naš živčni sistem se mora najti in ga negovati drugi živčni sistemi, da bi imeli občutek stabilnosti in popolnosti. Limbična povezava z drugimi nam pomaga razviti globlji občutek varnosti, umirjenosti in dostojanstva. Naša potreba, da živimo svoje življenje v podpornih limbičnih odnosih, je v veliki meri čudovito življenjsko dejstvo in sploh ni slabost, ki bi jo bilo treba premagati. Kot sesalci vsi potrebujemo »malo pomoči naših prijateljev«.
Avtor: Charlie Badenhop
