Nikamor. Tako preprosto je to. Ker če usmerjaš fokus, kateri del tvoje zavesti pa to počne? Nižji? Višji? Ali to počneš le ti kot zavest sama?
Naučeni smo, da usmerjamo fokus, da se osredotočimo sem, da se osredotočimo tja. V “modusu” običajne zavesti to počnemo z umom. Um je naš zaveznik povsod. Podpira nas, ko gremo na “lov”, podpira nas ko se učimo, podpira nas ko poslušamo druge ipd.
S fokusom ni čisto nič narobe. Težava je le v tem, da so nas naučili se fokusirati kot laserski žarek, saj od nas želijo, da smo usmerjeni v smer, ki je v tistem trenutku pomembna. A največkrat je ta pomembnost zaradi drugih.
Naša zavest nima fokusa, vsaj ne takšnega. Ima fokus na sebe, na življenje, na sonce, na občutek obstajanja, nikakor pa ne na to ali ono. Naš občutek za obstajanje je namreč prisoten povsod, povsod ga čutimo.
Če se obrnemo sem ali tja, je še vedno prisoten, s tem, ko se učimo fokusirati na druge stvari, na nekaj, kar naš občutek za obstajanje ni, naš občutek za obstajanje zelo hitro izvodeni, postane nekaj samoumevnega. Še več, začnemo se zavedati tistega drugega.
Naš fokus torej je pomemben. Pomemben pa je iz vidika, kam ga usmerjamo. Kot so to pokazali in dokazali fiziki v 30. letih prejšnjega stoletja je nemogoče biti osredotočen na dve stvari naenkrat z isto oz. enako ostrino. To velja tudi za nas ljudi.
Zato pa smo ljudje razvili sposobnost razločevanja, ki nam pove, kaj je bolj pomembno oz. kje “želimo” imeti fokus.
Večina nas želi imeti fokus na lepem, na denarju, na potovanjih. Pa vendar, koliko se takrat, ko premišljujemo o naši zaželeni smeri usmerimo v tisto, kar je zares pomembno?
Ne pravim, da te stvari, vključno s skrbjo za zdravje svojega telesa, otrok, družine niso pomembni, a ko odmaknemo fokus od sebe, torej svojega lastnega občutka za obstajanje postane ta vedno bolj samoumeven. Dokler popolnoma ne izvodeni in postane nekaj, kaj je tukaj in zdaj, v nas, vendar ni pomembno.
Težava pri dodeljevanju fokusa je v tem koliko se osredotočamo na tisto, kar je na lestvici naše zavesti višje in kar je nižje. In za nas je najpomembnejši naš lasten občutek za nas. To je t.i. višja zavest oz. čisti obstoj. Ko pa se obrnemo stran od njega, pa pademo v nižjo zavest, v posredni obstoj.
Življenje na zemlji je pač takšno, da zahteva, da se osredotočamo na to ali ono, ker pač življenje na zemlji to zahteva. Vsaj tako mislimo.
Vsekakor je pomemben fokus na cesto, če se pelješ po avtocesti s 140 km na uro, ali pa ko sprehajaš otroka, sebe in psa preko prehoda za pešce. Vendar pa smo s tem, ko smo se naučili dajati fokus na nevarnost pozabili čutiti naše prave instinkte, občutke, ki nam govorijo, da se nekaj dogaja.
Ne pravim, da fokus ni pomemben, vendar pa, bolj si ga ožimo, bolj se fokusiramo na nekaj čisto določenega, bolj izgubljamo širšo sliko. To lahko vidimo pri otrocih, ki so talenti in se jih sili, da se morajo osredotočati na nekaj določenega, zgodovino na primer ali pa geografijo.
Takrat se začne njihov fokus ožati, kot pri leči. Usmeri se v snov, namesto, da bi čutil sebe, svoj lasten občutek za obstoj. In zakaj je ta pomemben? Razlog je v tem, ker je ta občutek za naš lasten obstoj bolj primaren, kot občutek za nekaj določenega.
Vedno, ko se osredotočamo na nekaj določenega, izgubimo del celotne slike. In ko to počnemo večino časa, v popolnosti pozabimo, da obstaja širša slika.
Takrat se začnemo preprosto osredotočati le na tisto, kar je določeno, torej na službo, počitnice, otroke, družino.
S tem, da se osredotočamo na svoje neposredno življenje ni čisto nič narobe. Vendar pa, ko gre naš fokus prevečkrat, prepogosto tja, enostavno izgubimo širši pogled na to, zakaj smo živi.
Življenje ni nikdar nekaj določenega, razen, če to želimo. Težava v tem je, da si to želimo ves čas. In s tem, ko si to želimo ves čas, ne vidimo, ne zanima nas, nočemo zaznati, ne moremo zaznati tega, da se v življenju gre še za nekaj drugega.
Enostavno kot nekdo, ki se rad vozi hitro po cesti in ga zaradi tega ne zanimajo preveč drugi, ali pa tisti, ki je vajen telefonirati v avtu. Tudi tam je naš fokus bolj na tem, da bomo v avtomobilu dvignili telefon, kot na tem, kaj se dogaja medtem, ko ga dvigujemo. Tudi sprehodi z vsemogočnim pogovorom nas lahko zamotijo, da bi videli da prečkamo prometno cesti ali pa zapeljevanje partnerja medtem, ko zvoni na vratih otrok, ki potrebuje hrano ali pomoč.
Naš fokus je vse kar je. Pa res? In kdo ima ta fokus, kdo je njegov gospodar? Kajti če smo to mi, kako smo lahko tako neodgovorni, da ne skrbimo zase, za svojo življenjsko izkušnjo obstajanja, za občutek Jaz sem in se bolj posvečamo stvarem, ki so temu občutku dosti bolj sekundarne?
Naše želje, potrebe ipd. vznikajo v našem umu. To, da bi pritegnili nekaj, ker to hočemo za svojo izkušnjo je nekaj, kar si želi um. Pa to niti ni važno. Kar pa je, pa je dejstvo, da si um bolj kot tisto kar želimo pritegniti želi naš fokus.
Če je fokus v našem življenju bolj na umu, kot na resničnosti oz. na tem, kar se v resnici dogaja, gravitiramo v um. To je zakon privlačnosti. Enako privlači enako. Um pa je tisti, ki si želi življenjskih izkušenj bolj od tega, da čuti življenje takšno kot je.
Umu je z vsemi svojimi potrebami, izkušnjami, odrivanjem večino časa vseeno, za to, kar se dogaja v našem občutku jaz sem, jaz obstajam. Ve samo to, da potrebuje to in to in to in da je potrebno rešiti to in to in to, da se bo potem zgodilo to in to in to.
Življenje v umu oz. na ravni uma je življenje na zelo nizki ravni zavedanja. Zavest je takrat osredotočena le nase, na svoje življenjske izkušnje. Nikakor ne more izkušati vseprisotnega zavedanja, kar višja zavest je.
Če torej želimo živeti v višji zavesti, bo potrebno izpustiti potrebo po fokusiranju in izpreči potrebo, da nas vodi um. Um je tisti, ki adaptira našo življenjsko lečo, kje in kaj bomo videli, čutili, čustvovali ipd. In če to izpustimo, smo svobodni.
