Kolikokrat si že pomislil: Če bi bilo drugače, bi bilo bolje. Če bi le zamenjal okolje, če bi pustil vse za sabo, če bi nekako prelomil s preteklostjo … potem bi se stvari končno spremenile. In morda si res poskusil. Spremenil si naslov, pustil službo, prekinil določene vezi, stopil v novo poglavje. A kmalu si opazil, da se stare zgodbe vračajo. Da tisto, kar si želel pustiti za seboj, ni ostalo tam, ampak je prišlo s tabo.
Zakaj? Ker nisi pobegnil od problema. Samo preselil si ga skupaj s sabo.
Je to res svet okoli tebe ali nekaj v tebi?
Lahko obrneš hrbet stvarem, ki ti povzročajo bolečino, lahko si rečeš, da je krivda zunaj tebe. Lahko verjameš, da si vedno znova obkrožen z ljudmi, ki te ne razumejo, da je svet preprosto nepravičen do tebe, da je težava vedno tam nekje zunaj. In res včasih je okolje strupeno, včasih so okoliščine resnično nepravične. Včasih je edina zdrava odločitev, da odideš.
Ampak … ali si že opazil vzorec?
Kolikokrat si videl nekoga, ki vedno znova menja službe, ker mu “nihče ne zna dati prave priložnosti”? Nekoga, ki zmeraj znova naleti na iste težave, četudi začne popolnoma na novo? Morda celo sebe, ko v vsakem novem začetku pričakuješ drugačen razplet, a se prej ali slej znajdeš v enakih občutkih, enakih dilemah, enakem razočaranju?
To ni naključje.
Tisto, česar ne razrešiš, te bo vedno našlo
Lahko si prepričan, da bežiš od problema. A v resnici bežiš pred sabo. Pred vprašanji, na katera še nimaš odgovorov. Pred deli sebe, ki jih ne želiš pogledati. Pred resnicami, ki jih je lažje skriti pod preprogo kot jih sprejeti.
Zato, kamorkoli greš, vedno vzameš sebe s seboj. In dokler ne upaš pogledati vase, dokler ne prepoznaš, kaj te vodi v te iste kroge, boš vedno znova hodil po isti poti z novimi upi, a starimi zgodbami….
Prava svoboda ne pride, ko pobegneš, ampak ko se ustaviš. Ko se zazreš vase in si dovoliš razumeti, zakaj se določene zgodbe ponavljajo. Ko si namesto bega izbereš soočenje. In šele takrat ko nehaš nositi preteklost s sabo bo nov začetek resnično nov…
